Odletela bo še ena kura

Življenjska zavarovalnica NLB Vita, katere lastnici sta slovenska NLB in belgijska banka KBC (vsaka ima v lasti polovico), je lansko leto končala z rekordnim čistim dobičkom. Bilo ga je 8,3 milijona evrov. NLB se v letnih poročilih z njo še lahko hvali, a ne več dolgo. Že v kratkem bo evropska komisija od banke zahtevala prodajo.

Prodajo te življenjske zavarovalnice, vredne okoli 60 milijonov evrov, je sicer komisija od Slovenije zahtevala že lani, ko je bila NLB še v državni lasti. To je bila neke vrste kazen za to, ker je Slovenija v času vlade Mira Cerarja po zapletu s hrvaškimi sodišči prvi poskus privatizacije NLB leta 2017 prekinila in rok prestavila na leto 2019. A čeprav je komisija pri tem postavila nove pogoje in omejitve, so v vladi ves čas računali na razumevanje Bruslja.

Ko je recimo februarja letos evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager obiskala novega slovenskega finančnega ministra Andreja Bertonclja, sta se – z vidika skorajšnje, dokončne privatizacije NLB – pogovarjala o odpravi vseh še preostalih omejitev NLB, »predvsem pa prodaji hčerinske zavarovalnice NLB Vita v vmesnem obdobju do prodaje preostalih delnic,« so tedaj sporočili s finančnega ministrstva.

Pogovori so bili konstruktivni in pozitivni, smo brali, Vestagerjeva je bila v Ljubljani polna razumevanja za stališča Slovenije. Komisijo »veseli« profesionalna in skrbna dosedanja izpeljava privatizacije, je dejala, »razume pa tudi, zakaj SDH lani jeseni ni prodal še preostalih desetih odstotkov minus eno delnico«. A je zdaj postalo jasno, da ji besede niso prišle ravno iz srca. Pa tudi, da ob vsej pogajalski retoriki Slovenija evropske komisije ni premaknila niti za milimeter.

Zdi se, da še vedno drži odgovor prejšnjega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja na vprašanje izpred treh let, zakaj si lahko Francija dovoli kršitev fiskalnih pravil: »Ker je Francija pač Francija.«

Še huje, ni ji uspelo spremeniti niti najabsurdnejših bruseljskih stališč, kot je recimo to, da Slovenija z državno pomočjo NLB moti skupni evropski trg na Balkanu … Tega sicer uradno evropska komisija ni nikoli izrekla, je pa to mogoče razbrati tudi iz njenih zahtev v zvezi s prodajo NLB Vite.

Potem ko je Slovenija letos junija NLB dokončno privatizirala, je pogovore z evropsko komisijo glede izpolnitve še preostalih bruseljskih zavez nadaljevala uprava NLB pod vodstvom predsednika uprave Blaža Brodnjaka. Ekipa NLB je 10. julija letos odšla na sestanek v Bruselj, da bi se dogovorila, kako naprej glede NLB Vite, a pogovori so bili neuspešni.

Kot nam je uspelo izvedeti, so predstavniki evropske komisije na tem sestanku vodstvu NLB sporočili, da banka lahko obdrži zavarovalnico pod pogojem, da leto in pol ne širi poslovanja. NLB naj bi se bila s tem strinjala, če pogoj ne bi veljal za nakupe drugih bank po Balkanu; znano je namreč, da se NLB poteguje za nakup srbske Komercijalne banke.

Ker pa evropska komisija v takšen kompromis ni hotela privoliti, naj bi se bili v NLB odločili, da je škoda zaradi prodaje zavarovalnice manjša od potencialne škode, ki bi nastala, če bi NLB v Srbiji iz rok spustila omenjeno priložnost.

Na prvi pogled se morda zdi, da je evropska komisija glede slovenskih zavez zelo načelna in nepopustljiva. A ne smemo pozabiti, da je dokapitalizacijo NLB leta 2013 razglasila za nedovoljeno državno pomoč, ker naj bi bila ta pomenila motnjo pri delovanju notranjega bančnega trga med državami članicam EU, s tem pa poslovanje NLB na Balkanu seveda ni povezano.

Na ta nesmisel so v preteklosti opozarjali številni poznavalci prava EU. »Zakaj se je denimo morala NLB zavezati, da bo prodala svoje podružnice na Balkanu? Kakšno zvezo ima to s trgom EU?« se je lani spraševala Ana Stanič, strokovnjakinja za evropsko in mednarodno pravo.

A pri sagi o slovenski dokapitalizaciji bank je seveda od načel doslej ostalo zelo malo. Danes je že jasno, da je predvsem večjim državam, kot je Velika Britanija v primeru Lloyds Banking Group ali Nemčija v primeru HSH Nordbank, zaveze pri prodaji državno dokapitaliziranih bank uspelo spremeniti, manjše, kot je Slovenija, pa so pri pogajanjih najpogosteje potegnile kratko.

Tako je še na številnih drugih področjih. Zdi se, da še vedno drži odgovor prejšnjega predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja na vprašanje izpred treh let, zakaj si lahko Francija dovoli kršitev fiskalnih pravil. »Ker je Francija pač Francija,« je bil odkrit.

To je očitno tudi odgovor na vprašanje, zakaj bo morala NLB zdaj prodati zelo dobičkonosno zavarovalnico. Ker je zelo dobičkonosna in ker Slovenija ni Francija.