Vse žrtve na balkanski begunski poti

Predstavljajte si, da ste stari 18 let in daleč od doma, na drugi celini prestajate zaporno kazen, ker ste nekoga ugrabili in ga več ur vozili naokoli z avtom. Težko si je zamisliti, kakšno je moralo biti življenje mladega človeka, da ga je prignalo tako daleč. To je resnična zgodba treh mladih fantov iz Alžirije in Maroka, ki so jih pred dnevi vklenjene pripeljali na novomeško okrožno sodišče ter dva izmed trojice zaradi ugrabitve Belokranjca Mirka Moravca obsodili na zaporno kazen in izgon iz Slovenije.

»Opravičujem se oškodovancu in Republiki Sloveniji. Duševno sem bil zlomljen, ker sem bil tako dolgo na poti, več dni v nevarnosti v gozdu, tudi pozimi, brez prave hrane, oblačil. Nikoli v življenju nisem storil česa podobnega, prvič sem na sodišču. Nikogar nisem želel poškodovati, želel sem le do varnega zatočišča in zaživeti v miru,« je pred izrekom sodbe dejal 18-letni Alžirec Ubi Butrid.

A po izpustitvi iz zapora se bodo on in sostorilca znašli v prav takem položaju, kakršen jih je pripeljal do tolikšnega obupa, da niso bili več sposobni razmisleka, da kraja avtomobila in ugrabitev človeka za potrebe potovanja proti severu Evrope nista dobra zamisel. Po izgonu iz Slovenije oziroma po vrnitvi na Hrvaško in od tam v BiH bo njihovo življenje znova obupno.

Težave niso zgolj v negotovosti, ki jo prinaša bivanje v bosanskih begunskih taboriščih, začnejo se že na Hrvaškem. Slovenija v sosednjo državo množično vrača begunce, ker naj bi bila Hrvaška varna država, ki spoštuje človekove pravice. Če bi bilo drugače, vračanje sploh ne bi bilo mogoče. Na preštevilna pričevanja in vse očitnejše dokaze o nasilju hrvaške policije nad begunci se ne ozira.

Morda bo v prihodnje drugače. Te dni je švicarsko sodišče preprečilo deportacijo sirskega prosilca za azil iz Švice na Hrvaško.

Tako je ravnalo zato, ker je hrvaška policija v preteklosti nad njim že izvajala nasilje. Policisti so ga večkrat pretepli, ga vozili v kombiju, v katerega so prej spustili solzivec, nanj urinirali, mu ukradli obleko, čevlje in telefon in ga takega vrnili v BiH. Ta sirski begunec ni izjema, anomalija, naključje, je le eden iz množice s podobno zgodbo. »Države članice se zanašajo na domnevo, da v skupnem evropskem azilnem sistemu države skrbijo za človekove pravice in si lahko pri tem medsebojno zaupajo,« so v sodbi zapisali švicarski sodniki. To zaupanje po njihovem mnenju Hrvaška zlorablja s tem, ko njena policija izvaja nasilje nad begunci, jim protipravno odtujuje zasebne predmete, se ne zmeni za njihove prošnje za azil ter jih vrača v BiH. Glede na takšne razmere je velika verjetnost, da bodo evropska sodišča vedno pogosteje prepovedovala vračanje beguncev na Hrvaško.

S tem pa se bo v težavah znašla Slovenija. Sploh takrat, ko bodo začela podobno razsojati slovenska sodišča. Predvsem zato, ker doslej ni zmogla strategije ravnanja z begunci, ki bi vključevala izpolnjevanje zavez iz mednarodnega azilnega prava. To, da tega ni sposobna ali tega noče storiti niti Hrvaška, pač ne more biti izgovor.

A vrnimo se k trem fantom, ki so ugrabili domačina. Njihova želja po boljšem življenju ne upravičuje ugrabitve, a za njimi je bila dolga pot. »Niso me vzgojili, da bi storil kaj takšnega. Grdo napako sem naredil, tisočkrat se opravičujem,« je na sodišču dejal eden izmed njih. Tako kot ugrabljeni so torej tudi ti trije mladi fantje žrtve politike, ki ne želi pametno in človeško rešiti migrantskega vprašanja, poiskati vzrokov zanj in pomagati ljudem, ki si želijo »živeti v miru«.

Janez Janša, ki v politiki namenoma širi strah pred migranti, je ob sodbi cinično tvitnil, da bi obsojena tujca, »če bi ugrabila volka, dobila vsaj dvakrat toliko«. Zraven je objavil rumenega smeškota, ki se joče od smeha. Kot da bi bilo to, kar so doživeli Mirko Moravec in trije mladi begunci, resnično smešno.