Kako ustvarjanje ločiti od lastnega življenja

Dvajseti celovečerec španskega mojstra Pedra Almodóvarja je sestavljen iz "serije srečanj" Salvadorja Malla, slovitega filmskega režiserja v jeseni svojega življenja

V Kinodvoru bo 4. septembra ob 20.30 premiera najnovejšega filma španskega mojstra Pedra Almodóvarja Bolečina in slava, duhovite in ganljive avtobiografske ode filmski ustvarjalnosti. V glavni vlogi blesti Antonio Banderas, ki je na letošnjem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljšega igralca. Film bo pospremila tudi razstava plakatov in fotografij Almodovar: podoba in barva iz zbirke Slovenske kinoteke.

Film je sestavljen iz "serije srečanj" Salvadorja Malla, slovitega filmskega režiserja v jeseni svojega življenja. Nekatera od teh se odvijajo v sedanjosti, drugih se le spominja. Denimo otroštva v šestdesetih, ko je s starši v iskanju boljšega življenja odšel v vas v bližini Valencie. Ali pa prvega poželenja, svoje prve ljubezni v Madridu v osemdesetih, bolečine ob razhodu, ko je bila ljubezen še sveža in vroča, pisanja kot edinega zdravila, da pozabiš to, česar se ne da pozabiti, odkritja kina in občutka neizmerne praznine, ki se pojavi iz nemoči še naprej ustvarjati filme. Film govori o tem, kako težko je ustvarjanje ločiti od lastnega življenja, in o strasteh, ki dajejo smisel in upanje. Salvador med odkrivanjem svoje preteklosti najde potrebo po tem, da jo opiše. In v tem najde tudi svojo odrešitev.

Pedro Almodóvar pravi, da je film nastal kot naključno tretje dejanje trilogije, ki je nastajala dvaintrideset let, ki jo poleg Bolečine in slave  sestavljata še Zakon želje in Slaba vzgoja. V vseh treh filmih je glavni protagonist moški lik filmskega režiserja, poželenje in filmska fikcija pa predstavljata osrednja stebra zgodbe. Toda v vsakem se fikcija in resničnost prepletata na drugačen način. "Fikcija in življenje sta dve plati medalje", pravi Almodóvar, "in življenje vselej vsebuje bolečino in željo".

Režiser in scenarist Pedro Almodóvar se je v svoji štiridesetletni karieri uveljavil kot veliki avtor sodobne španske kinematografije ter mojster barvitih, čutnih melodram. Kot mladenič se je preselil v Madrid, da bi tam obiskoval državno filmsko akademijo, a je morala ta pod Francovo diktaturo zapreti svoja vrata. Zato si je kupil superosmičko in sam začel snemati kratke filme. V celovečernem prvencu Pepi, Luci, Bom in druga dekleta na kupu (1980) se je v žanru seksualne satire lotil madridske punk scene v prvih letih po Francovi smrti. Matador (1986) in Zakon želje (1987), ki ju zaznamuje prvo sodelovanje z igralcem Antoniom Banderasom, pa predstavljata že bolj poglobljeno raziskovanje presečišč nasilja in spolnega poželenja.

Mednarodno prepoznavnost in nominacijo za tujejezičnega oskarja mu je prinesla farsa Ženske na robu živčnega zloma (1988), na domačih tleh pa je bil že z naslednjim filmom Zveži me! (1990) deležen ogorčenja in očitkov mizoginije. Podobna usoda je doletela tudi družinski melodrami Visoke pete (1991) in Kika (1993). V Mesenem poželenju (1997), posnetem po romanu Ruth Rendell, je prvič nastopila Penélope Cruz. Sledil je niz mednarodnih uspešnic, ki je dokončno potrdil Almodóvarjev sloves in status enega ključnih ustvarjalcev sodobnega avtorskega filma, tako doma kot po svetu: Vse o moji materi (1999) mu je prinesel oskarja za najboljši tujejezični film in nagrado za najboljšo režijo v Cannesu, kritiški uspeh in oskarja za najboljši izvirni scenarij je požel tudi film Govori z njo (2002), z družinsko dramo Vrni se (2006) je prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu, kjer je bil z lovoriko za najboljšo igralko ovenčan celoten ženski ansambel filma. Po kritiško dobro sprejetem filmu Zlomljeni objemi (2009), je zaoral spet novo ledino z drzno mešanico melodrame, filma noir in psihološke srhljivke Koža, v kateri živim (2011). Bolečina in slava (2019) je režiserjev dvajseti celovečerec, ki je navdušil kritike in občinstvo v Cannesu.

WEiJc9KWCq8