Branko Jordan: Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli

»Če zares doživljaš svoja čustva, če jih obvladuješ, zagotovo veliko težje postaneš plen populistične politike nagovarjanja čustev«

Branko Jordan (1977) je eden izmed tistih slovenskih gledaliških igralcev, ki zelo analitično in sistematično pristopajo k snovanju vlog, preden svojemu liku skozi samo »igro« vdihnejo (notranje) življenje. Takšen pristop je za Jordana verjetno značilen zato, ker na gledališče gleda celovito, zanimajo ga vsi njegovi segmenti, tudi njegova spreminjajoča se vloga v družbi.

Od tu verjetno njegova odločitev, da kljub zaposlitvi v poklicnih gledališčih – ta čas je član, prvak Drame SNG Maribor, obenem pa še profesor dramske igre na AGRFT – še sodeluje v neinstitucionalnih produkcijah. Med njimi posebno mesto zavzemajo avtorske predstave, ki jih je z igralko Katarino Stegnar in igralcem Primožem Bezjakom ustvaril v kolektivu Beton Ltd. pod okriljem Zavoda Bunker; v petih predstavah Betona Ltd., ki so jih Jordan, Stegnarjeva in Bezjak od leta 2010 ustvarili sami, brez »zunanje« režiserske taktirke, igralci ponujajo uvid ne le v lastno občutenje sveta, temveč na tej podlagi raziskujejo ključne napetosti v družbi.

Negotovost, dvom, tesnoba, strah, tudi (ne)zmožnost upora, kar vse danes zaznamuje pripadnike in pripadnice mlajše in srednje generacije, so tematska rdeča nit predstav, ki ste jih ustvarili v kolektivu Beton Ltd. Kateri družbeni procesi so po vašem botrovali temu, da so se v zadnjem obdobju te tematike poudarile kot nevralgične, kot tiste, katerih izraz so napetosti, ki se danes pri posameznikih in posameznicah kažejo v odtujevanju in zapiranju v lastne svetove, tudi v egocentričnem ravnanju? 

Po eni strani so takšna občutja univerzalna, neodvisna od trenutnih družbenih okoliščin, kajti zlasti v zgodnjih življenjskih obdobjih zaznamujejo vse posameznike in posameznice. Ne moremo pa mimo ugotovitve, da so zaradi zaostrenih razmer v današnji družbi bolj okrepljena, kot so nemara bila v prejšnjih obdobjih. Občutja, ki jih navajate v vprašanju, so v fokusu naših predstav, vendar o njih ne govorimo kot zunanji opazovalci, temveč temeljijo na naših osebnih introspekcijah, ki vsakič znova pomenijo bistveni metodološki okvir v procesu pripravljanja predstav. Ta vključuje številne pogovore, tudi odstiranja naših zares intimnih, osebnih trenutnih stališč in občutij, detekcijo nevralgičnih točk. Že ob snovanju prve predstave smo namreč doumeli, da moramo, če hočemo ustvariti zares avtentično predstavo, v njej izhajati zgolj iz lastne perspektive. Na tej podlagi smo izpostavili nekatere teme, vprašanja in premisleke, ki so se izkazali za dokaj univerzalne.

Današnji čas je sicer razmeroma »berljiv«. Morda se zdi zapleten in neulovljiv, vendar lahko, upoštevajoč daljše časovno obdobje, v njem razberemo smernice, ki se združujejo v infantilizmu, paranoji in izolacionizmu. Vprašanje je, ali se lahko tem pojavom v družbi učinkovito postavimo po robu, ali pa so močnejši od nas, mi vsi pa smo le posledica družbenih razmer, v katerih živimo. Prav ob snovanju naše najnovejše predstave, Velika pričakovanja, sem prišel do spoznanja, da so bila tudi tista načela, ki so bila na primer v devetdesetih tako rekoč samoumevna in tudi moj osebni kredo, v resnici posledica – če tako rečem – delovanja struktur višjega reda, in sem jih le nadvse prepričljivo ponotranjil. V trenutkih spoznanja, da so načela, ki tvorijo tvoj svetovni nazor, morda plod določenega »inženiringa«, seveda podvomiš o njih. In še o marsičem.

Zanimivo je, da ustvarjalci v kolektivu Betona Ltd. pripadate generaciji, ki je odraščala v včerajšnjem, analognem svetu. Morda tudi zato pripadniki vaše generacije bolj zaznavate vrednotna neskladja v družbi, ki jih tematizirate v vaših predstavah?

Vedno se mi je zdelo, da je bilo odraščanje v »analognem« svetu za nas dragocena izkušnja, saj je bil to obenem tudi čas, ko sta bili visoko na lestvici vrednot solidarnost in zavezanost kolektivu. Predstavljal sem si, da nam bo v svetu, ki je postajal vse krutejši, vseeno uspelo ohraniti otipljiv spomin na te vrednote. Toda izkazalo se je, da je trk med izgubljenim svetom in krasnim novim svetom postal predvsem izvor travm in tesnob, nekakšne dezorientacije v prostoru. Celo v gledališču se je obstoječi sistem veščin, znanj in kvalitativnih meril znašel na preizkušnji v spremenjenih produkcijskih razmerah in disperznosti odgovornosti.

Vsi smo še dolgo verjeli, da je mogoče ohraniti, izboljšati ali nadgraditi tiste najboljše sestavine prejšnjega sistema, čeprav to ni bil nikoli namen elit.

Te spremembe v vrednotnem sistemu, o katerih govoriva, so bile za generacijo, ki je odraščala v Jugoslaviji, še občutnejše, saj so sovpadle z osamosvojitvijo in spremembo družbenega sistema. Verjetno je bila tudi to tema vaše predstave Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli.

Poznamo termin izgubljene generacije. Tako sociologi imenujejo pripadnike zadnje generacije, ki je še odraščala v prejšnjem sistemu. Mogoče bi jo lahko imenovali tudi post-titovska, kajti v njej se je že začel razkrajati privzeti odnos do vseh avtoritet. Med snovanjem predstave smo zelo hitro doumeli, da si nihče izmed nas ne želi idealizirati prejšnjega sistema, raje smo ga izpostavili nekakšni primerjavi v prerezu različnih obdobij. Pomembno se nam je zdelo poudariti ravnanje osamosvojitvenih elit, saj so nam še v devetdesetih z zgodbami, pravzaprav pravljicami o uspehu, zagotavljale, da si bodo prizadevale ohraniti tisto najboljše iz prejšnjega sistema, torej snovale družbo na temelju visoke ravni varovanja socialnih in delavskih pravic, v resnici pa so že utrjevale svoje položaje v novem sistemu. Navkljub temu smo vsi še dolgo verjeli, da je mogoče ohraniti, izboljšati ali nadgraditi tiste najboljše sestavine prejšnjega sistema, čeprav to ni bil nikoli namen elit. Občutek imam, da se tudi danes – povedano z analogijo usode nekdanjih družbenih tovarn – nenehno izčrpavajo družbena solidarnost in druge vrednote, s ciljem vse skupaj do konca porušiti, nato pa se posvetiti izumljanju tople vode.

Številni umetniki, gledališčniki in drugi, v svojih delih pogosto tematizirajo razkroj družbenih vezi in posledice atomizacije posameznika. Podobno ravnate tudi v Beton Ltd., vendar denimo že z naslovom ene izmed predstav, Ich kann nicht anders, priznavate, da tako vas kot mnoge druge pripadnike mlajše ali srednje generacije v odnosu do zunanjega sveta zaznamuje – kot ste zapisali – »angažirano malodušje«. Kaj to pomeni? Je v družbenih razmerah, kakršne so, sploh mogoče storiti korak k pravemu angažmaju. Kakšen bi ta moral biti?

Vaša ocena je povsem točna. Znotraj skupine smo prišli do spoznanja, da se, če v ustvarjanju izhajamo zgolj iz sebe, omejujemo, in da se je treba zato obrniti k Drugemu. Res je sicer, da gledališče v osnovi temelji na premisleku, na ideji, da predvsem zastavlja vprašanja, ne pa tudi nujno ponuja odgovore nanje. Pretenciozno bi bilo trditi, da je prav gledališče poklicano k iskanju odgovorov, čeprav se včasih zdi, da je izogibanje iskanju rešitev pravzaprav le odraz stiske, izgovor v tistih trenutkih, ko je očitno, da nihče ne ve, kako naprej. Mi se sicer ukvarjamo s tematiko družbenega angažmaja, vendar več pozornosti namenjamo izogibanju potencialnemu moraliziranju o žgočih temah, tudi njihovi eksploataciji v umetnosti. Kristalno jasno je, da je treba dati glas politično, socialno ali kako drugače marginaliziranim, vendar mora umetnik sam oceniti, ali je v takšnem položaju, da jim lahko »posodi« glas. Če ni, le izrablja njihovo stisko za izražanje svoje egocentrične, pogosto tudi trendovske poante. V tem primeru se je koristneje odločiti za družbeni aktivizem. Tudi mi smo v procesu dela imeli dilemo, ali naj napravimo generično predstavo o tragedijah beguncev ali pa bi bilo bolj učinkovito in etično, da bi se preprosto odpravili na mejo in jim pomagali kot prostovoljci. Takšno ravnanje bi bilo zagotovo humanejše.

Ta hip je na repertoarjih evropskih gledališč vrsta zanimivih, dokumentarnih ali izkustvenih predstav o migrantih in drugih žgočih družbenih temah. A večina zlahka ostane zgolj na področju sentimentalnega ali informativnega. Menim pa, da gledališče mora vztrajati znotraj lastnega poetičnega diskurza, saj le tako lahko ohrani presežno vrednost, ki je lastna njegovemu umetniškemu izrazu. Znotraj njega je treba poiskati nove oblike angažiranosti, ki niso malodušne ali zgolj gesta posipavanja s pepelom. Šele takšno iskanje ima možnost postati tudi konstruktivno in v tem smislu tudi radikalno.

V spremni besedi za eno izmed predstav ste zapisali, da se mostu med načelnostjo in praktičnostjo reče preživetje. Od tu je le korak v umik v zasebnosti in opustitev zanimanja za stiske drugega. Je tako?

Zagotovo. A ljudje tako ravnajo, ker je pritisk zavedanja o žgočih problemih sveta prevelik. Človek je nagnjen k temu, da si skuša zagotoviti neko udobje. Nekateri pravijo temu iskanje sreče, vendar gre po mojem bolj za iskanje ugodja, takšnega, ki ti ne omogoča le preživetja, temveč tudi izogibanje problemom, da se imaš fino, povedano preprosto. Ljudje se zaprejo vase, v svojo cono ugodja takrat, ko je vsega preveč, ko ne morejo več vzdržati. Gre za preprost obrambni mehanizem, kar pa seveda z vidika družbe seveda ni proaktivno.

V okolju, v katerem je večina stvari samoumevnih, ko o njih več ne razmišljamo, je pristni dialog seveda strašno težko udejanjiti.

Vprašanje pa je, ali bi morali res vsi delovati na takšen način, kot razumemo družbeni angažma. Če pojasnim z analogijo: v 12. ali 13. stoletju so delovali samostani, katerih izključni namen je bil ohranjati miselno, duhovno posvečenost. Po ukinitvi samostanov v času razsvetljenstva so preživeli le tisti, ki so se posvečali družbeno uporabnim dejavnostim, denimo izobraževanju ali skrbi za bolne. Pozabljamo, da sta lahko tudi gola misel ali umetniško dejanje, ki sta z vidika današnje družbe nekoristna, lahko proaktivna, podobno, kot je lahko proaktivna misel dobrih filozofov. Problem pri zapiranju posameznika vase zaradi preživetja nastane po mojem le takrat, ko takšno početje vodi v apatijo, v goli dolgčas pravzaprav.

Odzivi na odkrito angažirana umetniška dela – denimo o migrantih – so v slovenskem prostoru, blago rečeno, nenavadni. Spomnimo se le Frljićevih in drugih predstav v Slovenskem mladinskem gledališču ali projekt vaše sodelavke Katarine Stegnar hatebetter. Del slovenske javnosti v njih ne prepoznava poziva k premisleku, odmerjenega z enako silovitostjo, kot so medijski napadi na migrante, temveč le provokacijo. Zrela družba bi verjetno morala ravnati drugače. Je res problem le v desnici, ki a priori zavrača konstruktivno razpravo o najbolj žgočih izzivih časa?

Pred kratkim, potem ko je že davno minil cestni odziv na Katarinin projekt, sem na portalu enega izmed nacionalnih medijev zasledil novico o tem, da je bila na nekem sodišču sprejeta sodba proti sovražnemu govoru. Slikovno gradivo, umeščeno v to novico, pa je bil njen plakat, s katerim je protestirala proti sovražnemu govoru. Objava njenega plakata ni bila v nobeni korelaciji s člankom, še manj je bilo vidno, kakšno sporočilo vsebuje. To seveda je problem uredništva, medijev, vendar tovrstno nerazumevanje zaznamuje celotno družbo. Od tu moj odgovor: mislim, da kronično trpimo za pomanjkanjem razumevanja kontekstov. Ni problem v tem, da se prepočasi odzivamo, da si nemara prehitro oblikujemo mnenje ali da so mnenja polarizirana. Problem je v tem, da zelo slabo poznamo različne kontekste. To lahko pripišemo brezbrižnosti ali neizobraženosti, predvsem pa samoumevnosti. V okolju, v katerem je večina stvari samoumevnih, ko o njih več ne razmišljamo, saj smo se morda nekoč na podlagi neke izkušnje že opredelili do določene teme, je pristni dialog seveda strašno težko udejanjiti. Primanjkljaji v kontekstualnem mišljenju so po mojem eden izmed ključnih problemov slovenske družbe. Če povem drugače: Ni težko odgovoriti na vprašanje, ali je prav, da prečkam cesto, ko na prehodu za pešce gori rdeča luč. A tudi na to situacijo lahko pogledamo iz različnih zornih kotov. Kaj storiti, če je mesto prazno in opustošeno, pot čez cesto pa mi preprečuje rdeča luč? Problem nastane, če takrat ceste ne prečkamo. S tem dokažemo, da kontekstov v nikakršnem smislu ne razumemo. Podobno lahko sklepamo o človeku, ki bi nas v tem primeru zaradi prekrška kaznoval, saj ne bi upošteval konteksta, ki izhaja iz preprostega razumevanja dane situacije.

Vidno je, da nova desnica v zagovarjanju drugačnega tipa družbe nenehno ponuja drugačne kontekste, na temelju katerih bi relativizirali in nato odpravili »samoumevne« resnice, podkrepljene z znanstvenimi spoznanji, in nato na njihovo mesto umestili družbeni ustroj, zamejen z verskimi dogmami ali naravnimi »zakoni«. Takšno ravnanje vse bolj vnaša v družbo nestabilnost. Kako bi se morali odzvati?

Rekel bi, da je ta desnica začela razmišljati v podobnem jeziku, kot je jezik, v katerem mi zagovarjamo svoja načela in prepričanja. Morda lahko na podlagi njihovih argumentov tudi mi konstruktivno podvomimo o katerem izmed naših samoumevnih prepričanj. Se vprašamo, ali nemara tudi mi pri zagovarjanju nekih resnic vztrajamo le iz principa. Ali pa da – čeprav to ni nujno konstruktivno – s pripoznanjem, da obstaja tudi drugačna resnica, ki je v bistvu neresnica, premislimo in podkrepimo svojo resnico … Problem pa je, da se te neresnice pojavljajo v zelo vulgarnem jeziku. Tej vulgarnosti pa se je treba upreti. Vulgarnost sicer zaznamuje besedišče obeh političnih polov, kar je sicer povezano z nagovarjanjem množic, novačenjem privržencev, kar vse pride prav ob drugih priložnostih; takrat, ko je treba ljudi le še spodbuditi, da dvignejo roko v pozdrav. Takrat se tudi ne sprašujejo več, kaj je resnica …

Vemo, da populisti nagovarjajo najbolj pritlehna čustva, ko netijo sovražnost do drugih, seveda le najranljivejših družbenih skupin. Tudi teater »operira« s čustvi, vendar z drugačnimi nameni …

Tu gre vendarle za poenostavljanje. Gledališče v absolutnem res temelji na laži, toda ta »odrska laž« temelji na ultimativni resnici. Brez totalne iskrenosti je na odru skrajno nemogoče manifestirati to, kar potem gledamo kot laž, iluzijo. Zato bi si želel, da bi izkušnjo procesa ustvarjanja gledaliških predstav imelo čim več ljudi. Čustva so bila sicer kot predmet zanimanja v gledališču dolgo časa zanemarjena. Od tu nevaren predsodek, da so nekaj plehkega. Toda če zares doživljaš svoja čustva, če jih obvladuješ in jih kontekstualiziraš, zagotovo veliko težje postaneš plen populistične politike nagovarjanja čustev. Če avtentična čustva obravnavamo kot nepomembna ali izrabljena, nas lahko zlahka prevzame neko lažno čustvo. Če kot družba drvimo v nekakšno čustveno apatijo, se nam lahko zgodi, da celo ta mala čustvena menica – populističen čustveni vzklik – nenadoma zveni zelo čustveno. Toda to čustvo, ki ga netijo populisti, je seveda uničujoče, in nima nobene povezave z razumevanjem čustev v umetnosti.

Dandanes celo nekateri politični teoretiki z levega političnega spektra zagovarjajo nagovarjanje čustev v obliki levega populizma. Kot da bi se nenadoma odrekli politični teoriji, ki je temeljila na racionalnem upravljanju političnih, družbenih zadev. Zakaj?

Ubili smo boga, vero v znanost, podvomili o celem kupu civilizacijskih dosežkov. Ljudje smo se posedli pred televizorje in se vpisali na družabna omrežja. Lajk, všeček, je postal ultimativno izrazno sredstvo. V takšnem, vseh avtoritet in premisleka izpraznjenem prostoru, ni mogoče več nagovarjati ljudi z nekim smiselnim konceptom ali dolgoročnim načrtom, kajti to zahteva zmožnost abstraktnega mišljenja. Ob tem pa v naša prazna življenja – tudi moje, se ne izvzemam – nenehno vstopajo z različnih koncev razni nagovori. Populizem je resda v domeni političnega, a vse večje zanimanje za različna duhovna new age gibanja je soroden izraz in posledica istega pojava. Ne verjamemo več nobenim avtoritetam, strokovnim mnenjem, znanju. Tuji nam postajajo, oddaljeni, po drugi strani pa ta občutek krepi še prepričanje, da še poslednji delujoči sistemi tako ali tako ne delujejo več, da so koruptivni. Ko poprejšnje vere ali racionalna prepričanja izgubijo svojo privlačnost, te zlahka nagovori tibetanski zvonec. S tem zvoncem samim po sebi seveda ni nič narobe, vprašanje pa je, koliko mu dovoliš vstopiti v svoje življenje.

Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli. To je osnovna mantra. In posplošeno pritoževanje.

Nedvomno so imeli umetniki in kulturniki nekdaj več besede v političnem življenju. Mnogi so v njih videli »varuhe« ne le jezikovne in duhovne identitete naroda, temveč so s svojo avtoriteto pomembno vplivali tudi na izbiro smeri v družbenem razvoju. Zakaj je vaš glas zdaj redkeje slišen? 

Razloge je treba verjetno iskati v tem, da sta bila v prejšnjih časih umetnost in kultura v domeni države, kar je umetnikom, seveda ne vsem, zagotavljalo določeno družbeno veljavo. Seveda ne pravim, da je avtokratski sistem sam po sebi bolj naklonjen kulturi in kulturnikom, zagotovo pa je z demokratizacijo prišlo do relativizacije vsega, tudi odnosa do kulture, nihče pa ni sistematično vzpostavljal nove lestvice vrednot, na podlagi katere bi jasneje določili, čemu v družbi, kot je slovenska, pripisujemo vrednost oziroma pomen. Ob spremembi sistema smo vsa področja delovanja podredili »uravnilovki«, vse je postalo enako pomembno oziroma nepomembno. Odgovorna družba si mora jasno izbrati prioritete. Zdi se, da je družbeno pomembnost po osamosvojitvi ohranil ali še dodatno pridobil le šport, sistemi, ki so temeljili na vsebini, med njimi znanost, umetnost, tudi izobraževanje, pa so ostali prepuščeni sami sebi.

Morda je treba razloge za umik kulture in umetnosti s piedestala družbe iskati ravno v tem, da je bila vse do osamosvojitve na piedestalu. Koncept kulture, vpet v državotvornost, pač je nekaj preživetega.

Zagotovo po spremembi družbenega sistema nikomur ni več ustrezalo apriorno povzdigovanje umetnikov. Tudi nam, umetnikom, ne. Morda smo malce tudi sami krivi, da smo izgubili družbeno veljavo, saj nam je pravzaprav do neke mere ustrezala pozicija underdoga, ker se nam je zdela aprioristična vloga družbeno etabliranega umetnika prepatetična, tudi preveč instrumentalizirana in institucionalizirana. V iskanju iskrene, avtentične drže smo se gledališčniki in drugi umetniki znašli na obrobju družbe. Krivdo za ta umik torej nosimo oboji, umetniki in družba oziroma politika, kar je v končni fazi botrovalo temu, da so nekateri v času krize umetnike poimenovali celo parazite, tiste, ki kradejo davkoplačevalski denar za svoje nekoristno početje.

Toda danes so razvrednoteni vsi poklici, nikogar pa ni, ki bi z udarcem po mizi poudaril, da vsi delavci, seveda vsak na svojem področju, prispevajo k razvoju družbe. Tudi zaradi umanjkanja takšne geste je slovenska družba nestabilna, labilna in izpostavljena muham politikov. Drži?

Razvrednotenje vrednosti vsakega dela in poklica je verjetno le ena izmed posledic paranoidne, prestrašene in sovražno nastrojene družbe. Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli. To je osnovna mantra. In posplošeno pritoževanje. Zdi se mi, da takšne negativne mehanizme vcepljamo že otrokom. Vsi, zlasti mediji, jih spodbujamo. Seveda ne zagovarjam lažne idealizacije. Ne smemo se slepiti le s pozitivnimi, kvazi spodbudnimi zgodbami. Ostaja pa vprašanje, kako ustvarjati okolja, ki v problemih vidijo izzive, ne pa le nenehne napade in ustrahovanje. Okolja, ki so se sposobna samoovrednotiti.

Razvrednotenje vrednosti vsakega dela in poklica je verjetno le ena izmed posledic paranoidne, prestrašene in sovražno nastrojene družbe.

Nekateri pravijo, da je slovensko gledališče v izvrstni kondiciji. Je dovolj odprto, eksperimentalno, inovativno, da bi se zasidralo v širšem prostoru?

Tej sintagmi o dobri kondiciji slovenskega gledališča ne morem oporekati. Vsako leto nastane kopica odličnih, presežnih predstav. Po drugi strani pa drži tudi, da smo se po osamosvojitvi izolirali, kar zadeva pretok informacij o gledališkem ustvarjanju v naši neposredni bližini in drugod. Podrli smo mostove, kmalu zatem pa spoznali, da novih ni tako preprosto zgraditi. Postali smo nekako samozadostni in samozaverovani, premalo truda vlagamo v soočenje, prevetritev naših ustvarjalnih potencialov v širšem prostoru. Povedno je, da so gostovanja naših gledališč na festivalih denimo v Latinski Ameriki nekateri v Sloveniji pogosto obravnavali kot domala eksotična, kar je v javnosti ustvarjalo vtis, da gre za gostovanja v na pol barbarskih državah, zadovoljnih z vsem, kar pride tja. Kar ni nič drugega kot izraz kulturnega imperializma. In nevednosti. Tudi do balkanskega prostora imamo pogosto vzvišeno držo. Zdaj, ko se razbita regija – kot pravijo temu območju danes – znova »sestavlja«, se povezuje, Slovencev – čeprav nas še vedno cenijo – v teh državah ne vidijo več kot nepogrešljive partnerje. V pogovorih z igralci in igralkami denimo iz Beograda hitro uvidiš, kako informirani so o dogajanju v gledališčih sosednjih držav, zelo malo ljudi pa zanima, kaj počnemo v Ljubljani. Večja odprtost do poetik, oblik dela, rezultatov v raziskovanju najrazličnejših fenomenov je temeljni pogoj, da se bo pregovorna dobra kondicija obdržala tudi v prihodnje. Z gotovostjo pa lahko zatrdim, da z Akademije v tem času prihajajo odlični mladi igralci, igralke, režiserji, režiserke, polni elana in ustvarjalnega naboja, in samo želim si, da bi jim v trenutnih produkcijskih modelih uspelo svojo energijo uspešno ohranjati in na(d)grajevati.

Morda bi bil čas, da se slovensko gledališče prelevi v samozavestno gledališče, ki se ne bi omejevalo s svojimi zakonitostmi, ki se družbi ne bi več opravičevalo za to, ker obstaja, temveč bi si pogumno jemalo tisto, kar mu pripada. Morda bi lahko bila to naslednja tema predstave Betona Ltd.

Točno to … (smeh) No, težko karkoli napovem, saj predstave nastajajo kolektivno in počasi. Res pa je, da se vendarle spreminjamo. Treba bo preveriti naš elan, naše kreativne sposobnosti. In se vprašati, ali smo zadovoljni s tem, kar imamo, ali pa si želimo česa več, drugače. »Hoppla, wir leben!«