13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura
Je usoda Evrope res zakockana?
Kakšne odgovore bo v zagrebškem HNK-ju ponudila uprizorjena Antigona Slavoja Žižka
Igralka Alma Prica v vlogi slepega vidca Tejreziasa
© Mara Bratoš
Ni naključje, da je uprizoritev dramskega teksta Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone v režiji nemško-hrvaške režiserke Angele Richter v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) ena izmed najbolj pričakovanih predstav letošnje gledališke sezone v Evropi. Režiserka je namreč napovedala, da bodo na podlagi Žižkove interpretacije Sofoklejeve Antigone v predstavi tematizirali najbolj žgoče probleme Evrope, kot so begunska kriza, politika varčevalnih ukrepov, zaostrovanje režimov na mejah, lažne novice, torej vse, kar »lahko sproži razpad Evrope«, razmišljali o »možnostih za ponovno obuditev političnega v Evropi«, predvsem pa naj bi bila predstava »filozofski in politični eksperiment, ki naj bi ponudil nekatere odgovore ...«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Kultura
Igralka Alma Prica v vlogi slepega vidca Tejreziasa
© Mara Bratoš
Ni naključje, da je uprizoritev dramskega teksta Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone v režiji nemško-hrvaške režiserke Angele Richter v zagrebškem Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) ena izmed najbolj pričakovanih predstav letošnje gledališke sezone v Evropi. Režiserka je namreč napovedala, da bodo na podlagi Žižkove interpretacije Sofoklejeve Antigone v predstavi tematizirali najbolj žgoče probleme Evrope, kot so begunska kriza, politika varčevalnih ukrepov, zaostrovanje režimov na mejah, lažne novice, torej vse, kar »lahko sproži razpad Evrope«, razmišljali o »možnostih za ponovno obuditev političnega v Evropi«, predvsem pa naj bi bila predstava »filozofski in politični eksperiment, ki naj bi ponudil nekatere odgovore ...«
V predstavi, sicer mednarodni koprodukciji z gledališčema iz Bologne in Lièga, igrajo hrvaški igralci in igralke HNK-ja, posebnost predstave pa naj bi bila v zanimivi scenografiji, ki sta jo zasnovala Peter Baur in videoumetnik Jonas Link. Eden izmed ključnih vizualnih sestavin bo »magična kocka«, ki naj bi ponazarjala besede, ki jih je Slavoj Žižek na začetku tragedije položil v usta vodje zbora. Pravi: »Kot da se bogovi kockajo z nami – / ko slišimo kakšno življenjsko zgodbo, zaznamo / da bi lahko na mnogih mestih ubrala drugo pot ...«
Tako kot je bilo za protagonistko Sofoklejeve tragedije značilno osciliranje med dvema skrajnostma, tradicionalistično in fundamentalistično paradigmo v sprejemanju odločitve, se tudi danes, v postpolitičnem svetu, po mnenju ustvarjalcev predstave kot edina možnost uporniške drže ponuja »tradicionalistična (torej s krčevitim oklepanjem preteklosti in zavračanjem neizbežnosti novega globalnega neoliberalnega ustroja) ali pa fundamentalistična«. Po eni strani torej pot, ki vodi Evropejce v iskanje zatočišča pred negotovostmi sedanjega ustroja sveta z vračanjem v »naročje« naroda in izključevanjem vsega »tujega« iz skupnosti, druga pa je odprtje meja za begunce na podlagi brezkompromisnega vztrajanja pri humanističnih načelih. Ustvarjalci predstave se sprašujejo, kako misliti možnost upora onkraj zatekanja k tema načinoma ravnanja.
Ni naključje, da gre Žižku lik Antigone, zlasti heroiziranje njene odločitve, da kljub prepovedi oblasti, torej vladarja Kreona, pokoplje izdajalca države, svojega brata Polinejka »na jetra«, saj svoje dejanje opravičuje s starodavnimi, »zemeljskimi« zakoni, ki naj bi imeli večjo težo od umetno določenih zakonov. Žižek zato v svoji interpretaciji Sofoklejeve Antigone ponudi tri različne razplete tragedije, pri vseh pa je v vlogi razsodnika zbor. V prvi ta slavi Antigonino dejanje, saj je kljub prepovedi Kreona pokopala brata, v drugi prikaže, kaj bi se zgodilo, če bi ta Kreona prepričala, da je njeno sklicevanje na »predpravne« zakone upravičeno, v tretji pa aktivno vlogo prevzame zbor in oba, Kreona in Antigono, obsodi na smrt, kot kolektivni organ pa uveljavi novo vladavino zakona in v Tebah razglasi ljudsko republiko. Kreon je namreč kriv, ker je v imenu svojega reda pognal mesto v kaos, Antigona pa, ker se je s povzdigovanjem svojega trpljenja dvignila nad (svojo) človeškost in odvzela glas slehernikom.
Po Žižku božanski, državnopravni ali predpravni zakoni ne morejo biti zadnja avtoriteta. Tudi zato v predgovoru kot eno izmed referenc zbora omenja kol-nidro, nenavadno judovsko molitev, s katero se verniki vsako leto pred praznikom jom kipur odpovejo vsem osebnim in religioznim zaobljubam ali prepovedim, da bi se vnaprej izognili grehu kršitve zaobljub, ki so jih prisegli pred bogom, vedoč, da jih ne bodo mogli izpolniti. Obenem je iz besed, ki jih Žižek v zadnjem spevu položi v usta zboru, jasno, da po njegovem družbenih vezi ne ustvarjata le moč Besede in območje logosa, temveč tudi »zvestoba neizrekljivemu«. Le ko človek zares prisluhne »življenja mrmranju«, se lahko kot del skupnosti postavi »demonskim izbruhom, ki sejejo pogubo«.
Prav na tej točki, kjer Žižek premišljuje o tem, da so zdajšnje izbire vsiljene in lažne, saj ne upoštevajo »narave« človeka in zakonitosti človeških družb per se, bo verjetno upodobitev njegovega besedila najzanimivejša. Režiserka Richterjeva, sicer članica gibanja DIEM25 nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki se je v zadnjih letih uveljavila zlasti s projekti, v katerih je tudi v sodelovanju z »žvižgačema« Assangeem in Snowdnom razkrinkavala družbo nadzora, bo verjetno predstavila tiste akterje in procese, ki »kockajo« z usodo Evrope, tudi napredne evropske sile, ki si jim jo prizadevajo odvzeti, vprašanje pa je, ali bo kocko, ki le na videz arbitrarno odloča o usodi Evrope, v imenu »zvestobe neizrekljivemu« na koncu razbila ...
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.