Velikan na mali terasi

Razgled na velike betonske stavbe ob ljubljanski Kersnikovi ulici pred začetkom torkovega koncerta Boris Cavazza kvarteta ni vzbujal optimizma. Toda že nekaj trenutkov pozneje, ko so sicer idilično teraso kavarne Slamič osvetljevale le še sveče in luna, je okolica povsem izginila. Ostale so le še pesmi, s katerimi nas je velikan slovenskega gledališča in filma doživeto, premišljeno in igrivo popeljal po mnogoterih utrinkih iz svojega bogatega življenja. Morda je na začetku zmotil le zadržan odziv polnega avditorija, ki pa ga je Cavazza tudi s priložnostnimi humornimi anekdotami hitro sprostil in ustvaril razpoloženje, bolj podobno tistemu v kakšni oštariji kot na gala koncertu.

Z resnim glasbenim ustvarjanjem je začel razmeroma pozno, ko je pri šestiinšestdesetih posnel prvenec 11 korakov (2005) in nato tudi na koncertih dokazal, da ni doma le na gledaliških odrih in pred filmsko kamero, temveč da se suvereno znajde tudi v vlogi interpreta pesmi oziroma pevca. Za gledališke igralce to seveda ni nič neobičajnega. Tudi če se ne ponašajo z razkošnim pevskim talentom (in glasom), se vedno lahko zanesejo na moč interpretacije in izkušnje nastopanja: pesmi znajo približati občinstvu. Ker ima Cavazza tu prednost tega, da je sam tudi avtor pesmi, ki jih izvaja, je njegov nastop le še bolj doživet in iskren. Užitek ga je poslušati, ko se nostalgično spominja nekih drugih, nedolžnejših časov, ko včasih surovo in ostro, včasih cinično in humorno, igrivo, razposajeno in čuteče razmišlja o radostnih ali morbidnejših življenjskih trenutkih. Vedno s pronicljivostjo modrega in izkušenega človeka, za katerega se zdi, da pozna odgovore na vsa najpomembnejša vprašanja.

Ker sta pesmi uglasbila skupaj z izkušenim kitaristom in skladateljem Igorjem Leonardijem in jih posnela s kopico glasbenikov, so te na plošči oživele v zelo barvitih aranžmajih. Na ponedeljkovem koncertu, kjer sta ju spremljala še kontrabasist Tadej Kampl in saksofonist Primož Fleishman, so skladbe razumljivo dobile bolj okleščeno, šansonsko podobo. Kar pa ne pomeni, da smo bili zaradi tega kakorkoli prikrajšani. Zasedba je z motivi pa tudi stilskimi obrati namreč lepo dopolnjevala in nadgrajevala razpoloženje pesmi, Cavazzeva izpovednost pa je zato postala le še bolj prepričljiva in tehtna.

Ob večini skladb s prvenca smo slišali še nekaj novih, ki bodo zdaj osemdesetletnika na nastajajoči novi plošči očitno predstavile v še nekoliko bolj razposajeni in drzni podobi. Da (se) še vedno rad zabava, je ne nazadnje dal vedeti tudi z dodatkom, v katerem je z izvrstnimi sošpilavci odigral nekaj starejših, igrivih, duhovitih napoletanskih, tržaških in istrijanskih ponarodelih pesmi, s katerimi je ogrel tudi tiste najbolj prezeble obiskovalce.