Zaprite oči in mislite na Slovenijo!

Zakaj vsi še vedno tako uživajo v mučenju, podrejanju in poniževanju žensk

Ameriška trgovska veriga Costco je nedavno z vsem vikom in krikom odprla svoj prvi hipermarket na Kitajskem – v Šanghaju. Toda prišlo je toliko ljudi, da so ga skoraj podrli. Preplavili so ga in zgazili – kot stampedo, kot cunami, kot potres. Naval je bil brezmejen. Niti policija – kitajska, idealna za obvladovanje takšnih ekscesnih, »izgredniških« množic! – ni mogla krotiti prometa. Množice, ki so se valile v Costco, so ustavile tudi promet v širši okolici. Kupci so samo na parkiranje čakali tri ure. Otroci niso mogli iz bližnjih šol.

Nekaj ur pozneje so morali hipermarket zapreti. Bilo je preprosto prehudo.

Prihod Costca – globalnega bestsellerja – je bil tako dolgo najavljan in tako nestrpno pričakovan kot Testamenti (The Testaments), nadaljevanje Dekline zgodbe (The Handmaid’s Tale). Že novica, da kanadska pisateljica Margaret Atwood končno vendarle piše nadaljevanje Dekline zgodbe, ki jo je objavila davnega leta 1985, je kar stresla globalni avditorij. Ko je avtorica lani novembra sporočila, da bo nadaljevanje definitivno izšlo čez slabo leto, in ko je založba potem določila tudi datum izida (10. september), je začel splet kar valovati, drgetati in poskakovati.

»To je neverjetno,« so ponavljali feni. Vsekakor: Margaret Atwood je vsa leta govorila, da nadaljevanja ne bo nikoli napisala. Da nima kaj dodati. Sama je Deklino zgodbo končala s cliffhangerjem: ko se brezimna junakinja – agonična naratorka in mučeniška jetnica Gileada, brutalne teokratske republike, njena Anna Frank – na koncu izroči »tujcem«, oboroženim možem v črnem, ki jo strpajo v kombi, ne ve, ali jo bodo rešili ali aretirali. Je to njen konec ali nov začetek? Tema ali luč?

Kako je vedela, so vzkliknili tisti, ki se jim je zazdelo, da je Margaret Atwood distopično Deklino zgodbo leta 1985 ukrojila za naš čas.

Ne, ni ne luč ne nov začetek. Ker Margaret Atwood ni imela kaj dodati, sta namreč to v veliko veselje globalnega avditorija dodali druga in tretja sezona serije, ja, tisti, ki nista bili posneti neposredno po Deklini zgodbi – ko junakinja vstopi v kombi, vstopi v temo. V nadaljevanje mučnega spolnega suženjstva, morastega socialnega posilstva, fundamentalističnega terorja – v še hujšo, še morbidnejšo, še temnejšo noč.

Ker torej nadaljevanj Dekline zgodbe, ki je v prevodu Miriam Drev izšla tudi pri nas, ni napisala Margaret Atwood, jih je napisala televizijska serija. In Margaret Atwood tega ni mogla preprečiti – vse filmske pravice je pred mnogimi leti prodala studiu MGM, ki je zdaj serijo koproduciral s Hulujem, gigantom spletne zabave. Ta lahko posname 100 nadaljevanj, če hoče. Počne lahko, kar hoče. In to tudi počne: pravkar najavlja tretje nadaljevanje.

A Deklina zgodba, ki so jo prvič ekranizirali že leta 1990, takrat brez kakšnega silnega odmeva (nekateri kritiki so pisali, da gre verjetno za parodijo tedanjih new-age gibanj), je prav v zadnjih letih in prav po zaslugi te serije postala prevelik fenomen in prevelika senzacija, da ne bi dobila tudi literarnega nadaljevanja. Postala je vse, kar je lahko postala: ne le televizijska serija (s tremi sezonami in množico emmyjev), temveč tudi opera, balet, gledališka predstava, ženska monodrama, radijska igra, roman v stripu, konceptualni album, referenca, citat, modna linija, pravo multimedijsko veselje, da ne rečem vesolje.

Ker živimo v času nadaljevanj, rebootov, serializacij in brendov in ker je Deklina zgodba brend, je bilo to, da bo dobila nadaljevanje, tako neizbežno kot to, da bo nadaljevanje na Kitajskem dobil Costcov hipermarket. In seveda: založba Penguin Random House je povsem upravičeno pričakovala tako množičen naval, tako silovit odmev, tako veličasten odziv in takšno histerijo – saj veste, dolge vrste in nočna kampiranja pred knjigarnami. Bliskanje in grmenje. Kot da prihaja nov model iPhona. Slavnostno lansiranje knjige naj bi iz Londona – prek streaminga, tako kot je prek streaminga potekalo premierno predvajanje serije Deklina zgodba – prenašali v 1300 kinodvoran širom sveta.

Kritiki so sicer dobili z vodnim žigom označene recenzijske izvode, a konspirativno – nihče ni smel vedeti, kaj je v paketu. In ko so paket dobili, so morali podpisati, da do 10. septembra ne bodo objavili niti vrstice o vsebini Testamentov. Nobenih razkrivanj skrivnosti, nobenih spoilerjev, nobenih sabotaž, nobenih fotokopiranj, nobenega sharinga – ničesar. Strogo zaupno! Samo za vaše oči! Tudi knjigarnarji so morali podpisati, da Testamentov, ki so se že pred izidom znašli med petimi nominiranimi romani za prestižno nagrado booker, ne bodo prodajali ali razkrivali pred 10. septembrom. Embargo je bil totalen.

Zatišje – potem pa eksplozija.

Kar je bila nekoč maska Guya Fawkesa, je leta 2019 deklina obleka, pravi revija Wired.

Toda v vsem tem stopnjevanju napetosti in nažiganju pričakovanj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Amazon je 800 knjig razposlal teden prej. Morda je hotel pokazati, da je še vedno glavni. Morda je šlo za marketinški trik. Morda pa je res šlo le za »tehnično napako«. Koga briga: kar naj bi svet izvedel šele po 10. septembru, je izvedel že teden prej.

To je bilo kar šokantno, če pomislimo, da so hoteli knjigo 10. septembra odkriti kot spomenik, kot kip, ki sta ga prej videla le avtor in naročnik. Pač v skladu s Testamenti, ki se začnejo takole: »Le mrtvi lahko dobijo kipe, a jaz sem ga dobila še v času življenja. Sem že okamnela.« V navdih novim, moralno čistim generacijam, ki prihajajo.

A naratorka Testamentov, ki nikakor ne ignorira tega, kar se je zgodilo v treh sezonah serije (pričakujte Baby Nicole!), ni dekla, naratorka Dekline zgodbe, temveč teta Lydia, deklina »mentorica«, tiranka in zatiralka, makiavelistična slavilka Gileada, nekdanja sodnica, kombinacija stroge nune prednice, sestre Ratched in Riharda III., vedno »neustrašno predana dolžnosti« in vedno – tudi v kamnu – z električnim paralizatorjem okrog pasu. Porodi so njena stvar – eksekucije tudi. In teta Lydia, ki dekle mojstri v podrejanju, ponižnosti, pokornosti in podložnosti (kako biti »nove«, »prave« ženske), sploh ni edina naratorka – družbo ji delata še dve, precej mlajši, hčerki one originalne mučenice Gileada, ena vdana, krotka in ubogljiva (zrasla je v poveljnikovi družini), druga uporniška in aktivistična (infiltrira se iz svobodne Kanade). In zgodba se dogaja 15 let po koncu Dekline zgodbe. In dekle se komaj pojavijo. In originalna dekla je zbežala v Kanado. In tako dalje.

Vse to smo izvedeli že pred uradnim izidom romana. In tudi vse ostalo. Vključno s presenetljivim razlogom, zakaj je teta Lydia spomenik dobila še v času življenja. In zakaj so ga dobile tudi nekatere druge tete – Helena, Vidala in Elizabeth. In zakaj lahko berejo in pišejo. In zakaj se ne poročajo. In zakaj jih ne silijo v rojevanje otrok. In zakaj so tako privilegirane. In zakaj kot ženske tako fanatično verjamejo v protiženski Gilead.

»Blagoslovljen bodi plod!«

Serija Deklina zgodba je štartala 26. aprila 2017, prvi oglas pa so – na začetku februarja – zavrteli med Super Bowlom, ki ga gleda največ Američanov. In ne le Američanov. Tistih 30 sekund je povedalo vse: severovzhodni del Amerike (Massachusetts, Nova Anglija) se je prelevil v totalitarno teokracijo, biblični Gilead, zadušljivo, strogo nadzorovano policijsko državo (»Oči« – tajna policija – vse vidijo), v kateri živijo sami belci (in ena črnka), oblast so po državnem udaru ter likvidaciji predsednika in vseh članov kongresa prevzeli beli krščanski fundamentalisti (»Jakobovi sinovi«), kongres so ukinili, demokracije ni več, ustavo je zamenjala Biblija, univerzo so zaprli, svobodne so le še politične in finančne elite, pripadnike drugih veroizpovedi ( jude, baptiste) in socialnih manjšin (geje) so bolj ko ne brutalno eliminirali ali pa jih – skupaj z »neženskami«, črnci, političnimi zaporniki, disidenti in drugimi notranjimi »sovražniki« – deportirali v umazane, strupene, radioaktivne kolonije, kjer »delajo ali crknejo«, naravne, kemične in družbene katastrofe so prinesle epidemijo neplodnosti, ženske – dekle v rdečih ogrinjalih in belih klobučkih – pa so le še spolne sužnje, obsojene na rojevanje otrok. Počutijo se kot »nagradni pujsi«. Imen nimajo več – njihova imena so patronimi. Naratorki, ki jo igra Elisabeth Moss, je ime Odfreda – ker je »od Freda«, Fredova last. Fred je poveljnik, veljak, del elite. Tako kot Glen. Tisti dekli, ki je njegova last, je zato ime Odglena. Prisilnega oplojevanja – spolnega odnosa brez privolitve, spolnega odnosa brez tistega da, ki pomeni da – ne imenujejo posilstvo, temveč Ceremonija. Ta obred – dejansko parafraza fantazij o fuku na oltarju (»Nekateri to počnejo, podžge jih«) – je nekaj božanskega. Kot jutranja kava. Tudi tako enoličnega. »Blagoslovljen bodi plod!«

Roman Deklina zgodba je zastavil vprašanje: zakaj vsi še vedno tako uživajo v mučenju, poniževanju in podrejanju žensk? Suženjstvo in svoboda nam kaj pomenita le še skupaj.

Deklina zgodba ne pušča nobenega dvoma: prisilno oplojevanje je mučen, grob, ponižujoč, neznosen, nečloveški horror show, rojevanje pa je le njegovo groteskno cirkuško dopolnilo. »Naj Gospod odpre!«

Tudi ostale ženske, razdeljene v različne predpisane vloge, nimajo nobenih pravic, biti morajo poslušne (pa naj si bodo »marte«, služkinje, kuharice in čistilke, ali ubogljive, razgledniške trofeje veljakov, poveljnikov), splav je prepovedan (»Otroka moraš donositi, naj bo kakršenkoli«), uživanje pri seksu je ilegalno, junačenje nima smisla, visokih petk ni več, filmov tudi ne (»pogled skozi oko kamere velja za nasilno dejanje«), če te zasačijo pri pisanju ali branju, pa ti gre roka. Eksekucije pa so itak nekaj povsem vsakdanjega. Vojaki vedno kaj sežigajo in koga obešajo – tudi zdravnike, »vojne zločince«, ki opravljajo splave. Ali pa so jih opravljali nekoč, ko je bilo to še zakonito.

Tedaj so splavljale tudi ženske, ki so bile posiljene. Kdo je bil kriv, da so bile posiljene? One same! Zakaj? Ker so iskale, ker so se nastavljale! In zakaj je Gospod dopustil, da se je to zgodilo? »Da bi jo izučilo. Da bi jo izučilo. Da bi jo izučilo.« A tudi same dekle, čustveno otrple kot zombiji, včasih kako žensko – deklo – kamenjajo. Vsak prizor je tako represiven, da bi se moral končati z vstajo, revolucijo, zrušitvijo Gileada.

Manjkal je le slogan: Dobrodošli v nočni mori naše dobe!

Ne, serija Deklina zgodba ni za klavstrofobične. Niti ni za tiste, ki ljubijo alternative. Toda v trenutku, ko so zavrteli oglas za serijo (potemtakem še preden je bila na voljo za streaming), je roman Deklina zgodba že katapultiralo na vrh Amazonove lestvice bestsellerjev, od koder je zbil Orwellovo distopično klasiko 1984. Deklina zgodba je cvetela in letela in frlela, kot da jo je Margaret Atwood, ki jo je pisala v Orwellovem letu 1984 (v Berlinu, obdanem z zidom, pod vzhodnonemškimi vojaškimi letali, ki so prebijala zvočni zid, in Alabami, v srcu ameriške kulturne paranoje), napisala danes. Zdajle! In mnogim se je zdelo, da je bila res napisana zdaj. Leta 2017. Ali pa kvečjemu leto prej, ko je v Belo hišo prišel avtokratski, seksistični, mizoginični, hiperpatriarhalni Donald Trump, ki ni skrival svojega prezira do demokracije, človekovih pravic, medijske svobode, nebelcev in žensk. Lahko jih »zgrabiš za pičko«, če si poveljnik! Kako je vedela, so vzkliknili tisti, ki se jim je zazdelo, da je Margaret Atwood distopično Deklino zgodbo leta 1985 ukrojila za naš čas.

V resnici je bilo še huje – zdelo se je, kot da so Trump in njegovi konservativni »poveljniki«, ki hočejo na vsak način razveljaviti zakon »Roe v. Wade« in prepovedati splav (podpredsednik Mike Pence je kot guverner Indiane uzakonil kremiranje in pokop abortiranega zarodka!), prebrali Deklino zgodbo in sklenili, da jo bodo čim večkrat citirali. Ne, niso prebrali le Hitlerjevega Mein Kampfa in Hitlerjevih govorov. V Deklini zgodbi so videli načrt za »spet veliko Ameriko«. V njej so videli načrt za obračun s feminizmom. V njej so videli načrt za vrnitev k tradicionalnim vrednotam, vrnitev v dobre stare čase, ko so bile ženske podrejene, ko so bile doma, ko so rojevale in kuhale, ko so bile pridne – ko niso ogrožale moškega in si, kot slišimo v Testamentih, »v tako srhljivem obsegu uzurpirale voditeljskih položajev«. Poveljnik v Deklini zgodbi pravi: »Ženska naj se uči molče, v veliki pokorščini ... Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala druge niti da bi si lastila oblast nad moškim, temveč naj molči. Zakaj prvi je bil ustvarjen Adam, nato Eva.«

Trumpovci so v Deklini zgodbi videli končno rešitev ženskega vprašanja.

»Njeno telo – njena odločitev!«

Teksaški senatorji so Deklino zgodbo citirali takoj po tistem, ko je bušnila na vrh Amazonove lestvice – sklenili so, da ženskam pravico do splava omejijo. Ko so o tem razpravljali v svojem senatu, je tja – tiho, brez besed, s pogledi, uperjenimi v tla – prišlo dvanajst »dekel«, dvanajst protestnic, oblečenih tako kot dekle v Deklini zgodbi: rdeča ogrinjala, beli puritanski klobučki. Serija tedaj še ni štartala, toda uniforme dekel, kot so jih razkrivali oglasni spoti (no, da so serijo na festivalu South by Southwest v teksaškem Austinu malo prej oglaševali z »deklami«, ki so le nemo, morbidno stale, je tudi pomagalo), so izgledale kot ready-made manifest, kot transparent – kot protest. Bile so orožje, ki ga je bilo treba le pobrati. In res, protestnice so mirno, nemo in brezizrazno sedele na balkonu, obdane z oboroženimi policisti – bile so sporočilo. Vsi so vedeli, kaj hočejo reči.

In ta ekspresivna oblika protesta se je naglo prijela: ker so začele tudi druge ameriške zvezne države, zaljubljene v antifeministični, antiženski spin teokratske republike Gilead, sprejemati zakonodaje, ki so na različne načine in različnih obsegih omejevale pravico do splava, so se začele protestnice v rdečih ogrinjalih in belih klobučkih pojavljati tudi v drugih kapitolih – od Missourija, Illinoisa, Massachusettsa, Tennesseeja in Ohia do Kentuckyja, Mississippija, Georgie in Alabame, ki je splav totalno in brutalno prepovedala. Tudi v primeru incesta in posilstva. Ni kaj, to je najdirektnejši citat Dekline zgodbe.

Na transparentih alabamskih »dekel« je pisalo: »Njeno telo – njena odločitev!« In: »Več kot inkubator!« Telo ženske je spet last moškega – in države. Še malo, pa jih bodo moški – v imenu Države, Družine, Naravnih zakonov in Boga – kriminalizirali in kaznovali. Gilead je nova fantazija desnice, ki ne živi le v strahu pred istospolnostjo, istospolnimi porokami in »teorijo spola«, temveč tudi pred tem, da bodo moške zamenjale ženske.

Pakistanska pisateljica Bina Shah je za New York Times izjavila: »Kar se zdaj dogaja z ženskami v Savdski Arabiji, Pakistanu in Afganistanu, je huje od tistega, kar se dogaja v Deklini zgodbi.«

»Dekle« so se pojavile na ženskih protestnih marših in senatnem zaslišanju Bretta Kavanaugha, Trumpovega kandidata za vrhovnega sodnika, pristaša omejevanja ženskih pravic, obtoženega spolnega nasilja. Niso kričale – le stale so tam, v rdeči uniformi dekle. Toda bile so krik. Viralni krik. Krik ženske, ki jo posiljujejo. Krik ženske, ki jo silijo, naj rodi ali umre.

Že na daleč se jih vidi – ker so v rdečem. In ne morejo jih odstraniti – ker pridno molčijo. In ja – ker so lepo oblečene. Pojavile so se v Washingtonu, ko so republikanci vlagali novo zdravstveno zakonodajo. Pojavile so se na Severnem Irskem, kjer je splav še vedno prepovedan (pred kamerami so tudi požrle kontracepcijske tabletke!). Pojavile so se v Argentini, da bi protestirale proti zakonodaji, ki pravico do splava zelo omejuje. Pojavile so se na Hrvaškem, ko vlada ni hotela ratificirati »Istanbulske konvencije«, konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Pojavile so se na Poljskem, ko je tja prispel Trump.

Uniforma dekle iz Dekline zgodbe je postala znak boja proti novi represiji in novemu srednjemu veku, simbol upora proti družbeni regresiji, obraz protesta proti patriarhalnim silam, ki hočejo čas zavrteti nazaj – in ženske spremeniti v dekle, stroje za rojevanje, reproduktivne avtomate, sredstva za razplod, rodila, »maternice na dveh nogah«, »posvečene posode«, »premične kelihe«. V času Trumpovega režima – republikanske neoteokracije – je večina zveznih držav omejila pravico do splava. Kar je zelo gileadsko. Še toliko bolj, ker je to omejevanje pravice do splava prikimalo protiženski represiji, s čimer je legitimiralo tudi spolno nasilje, mobing, seksizem in mizoginijo. Gilead – v živo!

Ne očitno ne pomeni ne.

Kar je bila nekoč maska Guya Fawkesa, je leta 2019 deklina obleka, pravi revija Wired. Nastala je celo spletna »Deklina koalicija« (The Handmaid’s Coalition), ki sproža rdeče alarme ter daje napotke za izdelavo kostumov in smernice za boj proti protiženskim zakonodajam.

Njen bojni slogan se glasi: »Boj proti temu, da bi fikcija postala realnost.«

»Rodovitni bodite in množite se!«

Problem je seveda v tem, da je fikcija že postala realnost. Še huje: realnost je že začela postajati fikcija. Dekline zgodbe – ali pa Testamentov, njenega nadaljevanja – ne bi mogli prodajati s sloganom, s kakršnim so nekoč prodajali »šokantne« trilerje: Preberite, dokler je le še fikcija!

Ko je Margaret Atwood sestavljala Gilead, si ni ničesar izmislila. Če je že ravno ustvarjala distopijo, spekulativno fikcijo, »imaginarni vrt«, je hotela, kot je leta 2017 zapisala v uvodu v Deklino zgodbo, »da so krastače v njem resnične. Eno od pravil, ki sem si jih zastavila, je bilo to, da v knjigo ne želim vnesti nobenega dogodka, ki se že ne bi zgodil v ’mori’ zgodovine.« Ergo: »nobenih izmišljenih napravic, izmišljenih zakonov, izmišljenih grozodejstev«.

Puritanski, fundamentalistični, protiženski Gilead se razmahne v Novi Angliji, v Massachusettsu – v novoangleškem Salemu (Massachusetts) so puritanci ob koncu 17. stoletja obešali »grešne« ženske, »salemske čarovnice« (Amerika je bila v 17. stoletju teokracija, pravi Margaret Atwood). Jasno, Gilead temelji na puritanskih zakonih – takšne zakone krščanski fundamentalisti vsiljujejo tudi sodobni Ameriki. Splav in kontracepcija sta prepovedana – nastanek Gileada je v osemdesetih letih napovedala že Romunija, »saj je prepovedala vse oblike kontracepcije, ženskam naložila obvezne preizkuse nosečnosti ter poklicno napredovanje in višjo plačo pogojila z rodnostjo«. Dekle nosijo rdeče obleke – tako kot so Judje nekoč nosili rumene zvezde. V Gileadu so pogoste čistke, okej, »očiščenja« – kot v času Stalina. Eksekucije so pogoste – kot v sodobni Ameriki. Eksekucije so javne – kot nekoč v Ameriki in kot ponekod še danes (Iran, Savdska Arabija). Ustavo zamenja Biblija – tudi krščanski fundamentalisti, televangelisti in Moralna večina, ki jih je tako ljubeče objemal predsednik Ronald Reagan (tudi vrnitev molitve v šole je napovedal), so hoteli Biblijo spremeniti v ustavo. Deklam možgane perejo v Rdečem centru – pač v duhu indoktrinacij, ki so jih v času kitajske kulturne revolucije izvajale Rdeče garde. Filmi so prepovedani – spomnite se talibanov. Ženske ne smejo brati – kot ameriški sužnji v 19. stoletju. Promiskuitetne, grešne ženske internirajo – kot v Ameriki na začetku 20. stoletja (da ne bi okužile vojakov). Dekle rojevajo otroke poveljnikom, veljakom, elitam, deklam trgajo otroke – v času argentinske vojaške hunte so ženskam kradli novorojence in jih podarjali neplodnim generalom, častnikom, veljakom, kar so kakopak počeli tudi nacisti, na južni meji pa to počne Trumpov režim, ko begunkam in migrantkam trga iz rok otroke in se pri tem sklicuje na Biblijo (na apostola Pavla, ki je Rimljanom rekel, da je treba ubogati zakone, ker da so od Boga!). Dekle »koncentrirajo« na nogometnem igrišču – kot čilska vojaška hunta oporečnike. In ja, sežiganje knjig, koncentracijska taborišča, množične usmrtitve, množična posilstva – nič novega.

Ne, Margaret Atwood si ne izmisli nič novega. Vse, kar se zgodi v Gileadu, se je že prej zgodilo. Ali bolje rečeno: Gilead si ne izmisli nič novega. Diktatorji, despoti, avtokrati in fašisti uporabljajo iste trike, iste vzorce, iste formule, iste recepte. Ne, nič novega si ne izmislijo – le drug drugega citirajo. Neprestano. Tudi Trump. In Rodrigo Duterte. In Jair Bolsonaro. In Boris Johnson. In Viktor Orban.

Orban zelo rad citira Gilead. Nedavno je – na demografskem vrhu v Budimpešti, kjer je gostil češkega premiera Andreja Babiša in srbskega predsednika Aleksandra Vučića – svaril, da bodo Madžari in Evropejci izumrli, če se ne bodo razmnoževali. »Če Evrope v prihodnosti ne bomo naseljevali Evropejci, bomo lahko začeli govoriti o menjavi prebivalstva, o zamenjavi Evropejcev z drugimi.«

Razmnožujte se ali pa umrite! Citiral je Gilead, ki citira Biblijo: »Daj mi otrok ali umrem!« Ali pa: »Rodovitni bodite in množite se!« Naloga gileadske dekle je, da rojeva otroke. »Od vsake, kolikor zmore.« Orban in njemu podobni hočejo ženske preleviti v gileadske dekle, zato rešitev za vse probleme vidijo v dvigu rodnosti. V Gileadu to deluje: tam živijo sami belci, sami kristjani. Gilead je vsota vseh liberalnih strahov – in izpolnitev vseh desničarskih sanj.

Desnica, ki se boji tega, česar se boji Gilead (da rodnost belcev upada hitreje kot rodnost nebelcev), je na misiji: domovino in Evropo in Zahod lahko reši le tako, da prepove splav, da si ponovno podredi žensko, da njeno telo spremeni v last države, v žigosano »državno bogastvo«, kot pravi Odfreda. Žensko telo mora spet kontrolirati država! Le tako nas bo dovolj, da nas ne bodo zgazili tujci, priseljenci, begunci, muslimani, nebelci! Le tako nas bo dovolj, da nam ne bo treba uvažati delovne sile! Le tako nas bo dovolj, da bomo zapolnili »demografsko luknjo«, ki nam grozi!

»Dekle« so se pojavile na ženskih protestnih marših. Niso kričale – le stale so tam, v rdeči uniformi dekle. Toda bile so krik. Viralni krik. Krik ženske, ki jo posiljujejo.

Upad demokracije in vzpon avtokracije ne presenečata: bolj ko omejujejo ženske pravice, bolj omejujejo demokracijo. Ali kot pravi Amanda Marcotte (Salon): »Nevarni vzpon globalnega avtoritarizma poganjata seksizem in mizoginija.« Avto je na bencin ali elektriko – antidemokracija je na seksizem, mizoginijo. »Kaj če demokracija po svetu tone zato, ker moški nočejo pomivati posode?«

Prav res: kaj konservativce najbolj moti? To, da so ženske »preveč« svobodne. Da niso več doma. Da ne spoštujejo več »družinskih vrednot« in »tradicije«. Treba jih je ustaviti. Začneš s spolnim nasiljem, mobingom – uveljavljanjem moške »naravne« superiornosti. Nadaljuješ s splavom. Treba jih je ustaviti! Zakaj pa mislite, da so moški tako histerično volili Trumpa? Da ne bi zmagala ženska, Hillary Clinton! In zakaj mislite, da je tako zacvetela alter-desnica (altright)? Ker mladi fantje ne najdejo več »poslušnih« punc, ki bi jim stregle, pravi Amanda Marcotte.

Prepoved splava, podreditev žensk in kontrolo nad ženskim telesom upravičujejo s potrebo po preživetju domovine, čiste nacije, rase, tradicije, krščanskih temeljev. Ti ljudje slavijo tradicijo, a iz nje pobirajo le represivne elemente. Ti ljudje slavijo moralo, a nastopajo nečloveško. Ti ljudje razplod – neke vrste posilstvo – razglašajo za najčistejši izbruh domoljubja, najslovesnejši patriotski obred, ženskam, ki naj bi gileadsko trpele, da bi nacijo ohranile čilo in čisto in čipkasto in čimvečjo, pa sporočajo to, kar je kraljica Viktorija rekla svoji hčeri: »Zapri oči in misli na Anglijo!« Zaprite oči in mislite na Madžarsko! Zaprite oči in mislite na Evropo! Zaprite oči in mislite na Ameriko! Zaprite oči in mislite na Slovenijo!

»Nolite te bastardes carborundorum!«

Margaret Atwood je res navdihnil svet, v katerem živimo. In živimo v distopičnih, gileadskih časih. A ko se je stemnilo, ko so torej vstali trumpi, orbani, duterteji, johnsoni in drugi gileadski avtokrati, nismo mogli reči, da nismo vedeli, kaj prihaja. Prav Deklina zgodba nas – s flešbeki – nenehno opozarja, da so se gileadski momenti pojavili že v predgileadski dobi. Ušli so nam. V času kriz še toliko bolj. A nismo trznili. »Kot običajno se nismo menili za nič okrog sebe,« pravi Odfreda. Zaspali smo. Pustili smo jih. Zadevali niso nas, temveč druge. »Nihče od njih ni bil naš znanec.« Le tu in tam smo dahnili: »Kako grozno!« In potem hitro šli dalje, prepričani, da smo na varnem, ker ne težimo. »Vašim naslednicam bo laže,« pravi deklam teta Lydia. »Prostosrčno bodo sprejemale svojo dolžnost.« Ker ne bodo vedele, da je lahko drugače. Je kaj absurdnejšega in srhljivejšega od »normalizacije« protiženske represije? Zato je tudi »normalnost« vse represivnejša, vse ekstremnejša.

Epizode serije so se končevale z dobro znanimi popevkami, uspešnicami, ki so lepo poudarjale ta lahkotni, brezbrižni, inertni, nedeljski, popevkarski odnos do protiženske represije. Posilstvo ni posilstvo, temveč prisiljenje. Mi pa veselo naprej! V eni roki sonce, v drugi #MeToo.

Regresivni, represivni, gileadski elementi – male zlorabe oblasti, demokracije in človekovih pravic, male spolne diskriminacije, male spolne zlorabe, nadlegovanja, mali mobingi, slabše plačevanje ženskega dela – pa so se nabirali. In kopičili. In mrežili. »Nobena sprememba ne nastopi čez noč,« pravi Odfreda, ki jo je mama, sicer aktivistka, vodila na protestne shode in svarila, naj si nikar ne zatiska oči pred umazanijami, ki se dogajajo, in naj svojih pravic nikar ne meče skozi okno. Nolite te bastardes carborundorum! Ne pusti prascem, da te zmeljejo! Odfreda – tedaj še June – je le zavila z očmi. In se ji posmehovala. In postala brezimna dekla. Gilead je podpirala, ne da bi se tega zavedala.

Ne, sprememba ni nastopila čez noč. June je najprej izgubila službo. Žena naj bo doma, kuha, šiva in rojeva otroke! A Gilead je imerziven, zato se je njen mož v ta gileadski moment hitro vživel: brez skrbi, saj bom jaz skrbel zate! Jaz te bom varoval! S tem je kakopak vsega konec – njene neodvisnosti ni več, ravnotežje se poruši. »Zdelo se mi je, da sem se skrčila.« Nista več pripadala drug drugemu – ona je zdaj pripadala njemu. In ko je prišel čas, da bi se o tem pogovorila, si pogovora ni več upala načeti – ni si mogla več privoščiti, da bi ga izgubila.

Krog je bil s tem sklenjen. Ne, Gilead nikoli ne pade z neba.

In že sta bežala – pred distopijo, gileadskimi fašisti, koncentracijskimi taborišči in vislicami, oh, in pred spolnim suženjstvom, ki sta ga po malem tudi sama legitimirala.

Gilead ni produkt fanatikov in pošasti, temveč ljudi, ki stojijo križem rok, oportunistov, ki jim je vseeno, pragmatikov, ki se vedno postavijo na noge, jeznih nedojebancev, ki lahko z regresijo le pridobijo, nedolžnih ljubiteljev porodne krvi, jordanov petersonov, ki oznanjajo vrnitev k spolni hierarhiji, sredincev, ki uživajo v svoji uravnoteženosti in dvoumnosti, riti, ki v vsakem stopnjevanju represije vidijo valjar, pred katerega zgolj zaradi moralnih načel že ne bodo skakali, statističnih povprečnežev, ki se vedno zlijejo z množico, večino in statusom quo, akademikov in znanstvenikov, direktorjev arhivov dvajsetega in enaindvajsetega stoletja, ki ženske vidijo kot arheologi ali mrliški ogledniki, antifeministov, ki vedno poudarijo, da je drugod še hujše, fetišistov, ki ne gredo nikamor brez svoje žene, ljubečih moških, ki »skrbijo« za ženske in ki jih mizoginija in spolna diskriminacija in spolne neenakopravnosti, ob katerih bi jim moralo biti slabo, ne skrbijo, ker jih »osebno« ne zadevajo, in žensk, ki prascem pustijo, da jih zmeljejo.

In seveda: Gilead je tudi produkt kapitalizma, neoliberalnega »podjetništva«, ki s tem, da ženske plačuje slabše od moških, blazno profitira. Podrejanje žensk je dobičkonosno! Kapitalizem se mu zlepa ne bo odpovedal. Podrejanje žensk je poslovni model.

Ne, Gilead res ni produkt fanatikov. Kot se namreč izkaže v Testamentih, so Gilead v resnici koncipirale ženske – tete Helena, Vidala, Elizabeth in kakopak Lydia. Tete, »arhitektke Gileada«, so si izmislile vse – »zakone, uniforme, slogane, himne, imena«. Rečete lahko: ženske so ženskam najboljši kapoji! Ali pa: če Gileada ne bi zdizajnirale ženske, bi bilo še huje! A kaj če je tako hudo prav zato, ker so ga zdizajnirale ženske? Ne pozabite, da v Deklini zgodbi slišimo, da bodo »ženske za razplojevalne in druge namene najbolje in najučinkoviteje upravljale prav ženske«.

Ne, Deklina zgodba – s Testamenti vred – žensk ne razbremeni, toda ne razbremeni jih prav zato, da bi lahko odločneje zastavila vprašanje: zakaj vsi še vedno tako jebeno uživajo v mučenju, podrejanju in poniževanju žensk? Kako to, da se zdi omejevanje ženskih pravic še vedno nekaj povsem »normalnega«, samoumevnega in sprejemljivega?

Leta 2018 so celo najavili »deklina« vina – prodajati naj bi začeli »Odfredin Pinot Noir«, »Odglenin Cabernet«, pa »Serena Joy Bordeaux Blanc«. Toda le 24 ur po najavi so že vse skupaj odjavili. Slaba ideja. Le kdo bi hotel piti takšna vina? Nehajte – ljudje so spili že tri sezone Dekline zgodbe. Ne eno – tri! In prihaja četrta. In potem peta, verjetno tudi šesta, morda še sedma. Ljudje – magari »razsvetljeni« – se protiženske represije, omejevanja ženskih pravic ter mučenja, poniževanja in podrejanja žensk zlepa ne naveličajo.

Ne, Gileada nimajo nikoli dovolj. Nenehno – leta in leta – se vračajo v Gilead, da bi gledali mučenje, podrejanje in poniževanje žensk. Da bi uživali v »normalnem« svetu, ki ženske postavi tja, kamor sodijo.

Igra Gileadov

Roman Deklina zgodba je zastavil vprašanje: zakaj vsi še vedno tako uživajo v mučenju, poniževanju in podrejanju žensk? Serija Deklina zgodba je postala odgovor nanj. Suženjstvo in svoboda nam kaj pomenita le še skupaj. Neoliberalizem od nas terja, da se podredimo, obenem pa nam obljublja svobodo: če se boste podredili, boste svobodni!

Margaret Atwood je Deklino zgodbo pisala, ko je vstajal neoliberalizem, Testamente pa v času, ko je neoliberalizem prešel v svojo dekadentno, karnevalsko, povsem izrojeno fazo. Podreditev kot svoboda, je naslov knjige, ki opisuje življenje v neoliberalizmu. Lahko bi bil tudi podnaslov Dekline zgodbe.

Že na daleč se jih vidi – ker so v rdečem. In ne morejo jih odstraniti – ker pridno molčijo. In ja – ker so lepo oblečene.

Ameriški komik Stephen Colbert je imel prekleto prav, ko je leta 2017 na podelitvi emmyjev – v družbi »dekel« – sarkastično pel: »Mračna prihodnost na televiziji vedno izgleda svetleje!«

No, Testamenti skušajo zdaj Gilead – in uživanje v mučenju, podrejanju in poniževanju žensk – zrušiti in enkrat za zmeraj odpraviti.

Da ga lahko zrušijo le osebe (tete!), ki so ga ustvarile, je namig, da na tiste, ki mu najbolj nasprotujejo, ni mogoče računati. Da bodo tudi Testamenti postali televizijska serija, v kateri bodo lahko Gilead – za optimalni užitek! – odpravljali še 10 sezon, pa pove vse o tem, kako adiktivno je gledanje mučenja, podrejanja in poniževanja žensk.

A kot je za New York Times rekla pakistanska pisateljica Bina Shah: »Kar se zdaj dogaja z ženskami v Savdski Arabiji, Pakistanu in Afganistanu, je huje od tistega, kar se dogaja v Deklini zgodbi.«

Ima kdo kakšno vprašanje?

No, ga imam pa jaz. Hodite na volitve? Ne? Zakaj ne? Ker so vsi isti?

Ne, niso.