Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka: Demokracije ni brez svobodnih medijev

»Demokracije ni brez svobodnih medijev«

Ministrstvo za kulturo je sredi poletja pripravilo nov zakon o medijih. Pred dnevi se je končala javna razprava in zdaj na ministrstvu pregledujejo pripombe. Veliko jih je, pahljača različnih, nekateri so utemeljene, druge strokovne, tretje takšne, da je iz njih jasno prepoznaven kapitalski ali kakšen drug interes. Zakon naj bi malenkostno popravili, tudi pri vprašanju sankcioniranja sovražnega govora, in ga poslali v parlamentarno proceduro. Kakšna bo njegova usoda, ga čaka referendum ali ne, je težko napovedati.

»Ne komunizem ne kapitalizem, nas bo uničil žurnalizem – novinarstvo brez novinarjev,« bi o vsem tem dejala pred dnevi preminula novinarka Večera in nekdanja kolumnistka Mladine Dragica Korade.

Spremljate slovenske medije? Kaj berete? Kaj poslušate, gledate? Kje srfate?

Spremljam slovenske medije, in tuje, na spletu bolj kot določene medije spremljam posamezne teme, posegam po internetnih agregatorjih, ki mi ponujajo vsebine, ki me zanimajo. Algoritmi me dobro poznajo.

Kakšna se vam zdi medijska scena v Sloveniji? Ste zadovoljni s tem, kar dobite?

Za zdaj še vedno, pojavljajo se tudi novi ponudniki medijskih vsebin, predvsem v digitalni obliki, ki jih prepoznavam kot nov način organizacije novinarjev in medijev, ti ponujajo nekaj svežega, preiskovalno novinarstvo, odpirajo nove zgodbe, ki so v etabliranih medijih včasih zanemarjene.

Dejali ste, »za zdaj«. Položaj medijev je v Sloveniji iz leta v leto slabši. Vzroki so različni, eden izmed njih je zastarela medijska zakonodaja. Pripravili ste nov zakon, kaj prinaša?

Osnutek prepoznava izzive, ki jih pred medije postavlja nov čas, čas, v katerem ljudje do medijskih vsebin dostopajo praviloma digitalno. Zdaj veljavni zakon je star že skoraj dvajset let in v njem že osnovne definicije posameznih pojmov, kot je tista, kaj so mediji, pa tudi mnoge druge, niso več ustrezne. Naj omenim le staro določilo o medijih posebnega pomena, ki so upravičeni do javnih podpor, prednost dajejo radiu in televiziji, nove medijske oblike, ki so nastale v zadnjih desetletjih, so spregledane. Eden od motivov pri sprejemanju novega zakona je bil zagotoviti dostop do spodbud novim medijem, spoznavamo namreč, da mediji brez aktivne pomoči države težko preživijo. Zlasti v zahodnih demokracijah so se praviloma izogibali neposrednemu financiranju novinarstva. A prihaja do sprememb, celo na ravni EU pripravljajo programe, namenjene spodbujanju kakovostnega novinarstva.

Zakaj je medijska industrija drugačna od industrije varjenja piva? Zakaj naj bi države še posebej skrbele za medije?

Svobodni, neodvisni mediji so ključnega pomena za delovanje demokratičnih sistemov, so psi čuvaji, pomembni za obveščenost javnosti, da lahko aktivno sodeluje in sprejema informirane odločitve na volitvah. Hkrati mediji omogočajo izmenjavo mnenj in družbeno povezanost. V državi, kot je Slovenija, so izjemnega pomena za domačo kulturno ustvarjalnost. Ta je danes zaradi globalizacije vse bolj ogrožena.

Kakšen pogled na medije vam je bližje, socialdemokratski, ki poudarja vlogo medijev in interese državljanov, ali tisti, ki govori o samodejnosti in neizogibnosti globalizacije, tehnološkega napredka, o konvergenci, popolni svobodi na medijskem področju?

Absolutno socialdemokratski, torej tisti, ki mu je v ospredju javni interes. A hkrati je treba vanj vključiti ideje liberalnega pluralizma. Ne verjamem v pretirano regulacijo. Ne verjamem v to, da mora država urejati vsak vidik življenja. Zelo sem zadržana do ideje, da bi država pretirano vstopala na področje urejanja medijskih vsebin. Imam resne zadržke.

Zakaj bi bilo narobe, če bi medije prepustili le tržnim pravilom?

Saj ne verjamete v to vprašanje? Če bi trg resnično deloval, bi bilo to dobro. A pri nas se ravno mediji, ki delujejo predvsem na trgu, oglašajo in pozivajo državo, naj poskrbi zanje, da bodo lahko še naprej opravljali svoje poslanstvo. Popolni trg, ki bi sam od sebe urejal vsa razmerja znotraj njega, ne obstaja. Vsak trg potrebuje določen tip regulacije, ideal o tihi roki vsemogočnega trga smo verjetno že ovrgli. Majhen slovenski medijski trg je izrazito izpostavljen vplivom, ki jih moramo korigirati s smiselno državno politiko.

Kakšnim?

Na eni strani je koncentracija medijskega lastništva, na drugi pa vloga in odgovornost države, da pomaga tistim, ki delujejo v javnem interesu, a na trgu sami od sebe ne morejo preživeti.

Za medij je edina možnost preživetja ponujanje kakovostnih vsebin.

Ali lahko naredimo tole primerjavo: tako kot mora država zagovarjati, ščititi, gre za ustavne določbe, javno šolstvo, socialno državo, javno zdravstvo, bi morala skrbeti tudi za medije?

Tako, ja, strinjam se, a z razumno mero, brez predpisovanja vsebin, država mora delovati kot nekdo, ki ustvarja primerne razmere, omogoča delovanje medijev za zagotavljanje pravic državljanov.

Danes so internet in družbena omrežja največji izziv za klasične medije. V nasprotju z novinarji tisto, kar je objavljeno na Facebooku, ne potrebuje preverjanja, uredniške presoje, podpisa. Je Facebook medij, je javni prostor?

Ne bi rekla, da je Facebook medij, gotovo pa opravlja določene funkcije medijev. Je platforma, ki jo poganjajo algoritmi, tehnična sredstva, nad vsebinami, ki prihajajo do uporabnikov, se ne izvaja učinkovit, reden, aktiven uredniški nadzor. Posegi v vsebine obstajajo, Facebook zaposluje celo novinarje, a sama se strinjam s stališči evropske komisije, ki Facebook, YouTube in druge za zdaj definira kot platforme za izmenjavo vsebin. Dejstvo je, da te platforme omogočajo številne družbene transakcije in s tem privzemajo podobo javnega prostora. Ne gre pa za povsem dereguliran sistem. S prenosom prenovljene direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah bomo obstoječa pravila prenesli v slovenski pravni red. Govorim o omejevanju razpihovanja nestrpnosti, o zaščiti otrok in podobno. Razpravlja se tudi o drugih ukrepih. Prehajamo v obdobje, ko bo regulacije na tem področju več.

Zakaj naj za neki lokalni časopis s 5000 izvodi prodane naklade veljajo strožja pravila kot za posameznika, ki prek digitalnih platform oglašuje izdelke? Kako boste to uredili? 

Sedanja medijska regulacija je disfunkcionalna, pretirano ureja medije in popolnoma zanemarja nove, digitalne oblike posredovanja vsebin. A definicije medijev ne bi pretirano razširila, tako da bi pokrila vsakršno obliko komuniciranja. Osebne oblike izražanja ne morejo biti regulirane z medijsko zakonodajo. Se pa postavljajo legitimna vprašanja, zakaj rigorozno omejevati širjenje nestrpnosti v medijih, če pa ga je na družbenih omrežjih veliko več.

V mislih sem imel te in one Instagram zvezde, katerih poslovni model je prikrito oglaševanje.

Definicija medija iz osnutka novele zakona lahko pokrije tudi takšne vsebine, če bodo prepoznane kot redna dejavnost posredovanja uredniško oblikovanih vsebin pod nekim nadzorom. Ni izključeno, da ne bi pojavi, ki jih omenjate, padli pod novo regulacijo. Poseben izziv oblikovalcev medijskih politik in regulatorjev je, kako strpati nove pojavne oblike medijskega komuniciranja v vnaprej določene predalčke. To je v digitalni dobi nemogoče. Tudi zakona, ki nastaja na ministrstvu, ne pišemo za vselej. Poleg tega ga bomo dopolnili z drugimi akti, ki šele skupaj tvorijo pravo medijsko reformo. A vseh vprašanj, ki jih odpirate, ne moremo reševati zgolj na ministrstvu za kulturo.

Eden od takšnih primerov je digitalni davek. Ga podpirate?

Seveda, o tem smo se pogovarjali z ministrstvom za finance, in to še preden je do teh razprav prišlo v parlamentu. Podobna razprava je bila glede zniževanja davčnih stopenj za tiskane in digitalne publikacije, ki naj bi zaživele naslednje leto. Težko je zagovarjati nalaganje obveznosti slovenskim izdajateljem, če spletni giganti prosto vstopajo na naš trg in z njega črpajo denar, ne da bi nanj vračali za to okolje ustvarjene vsebine.

Kako je pri vprašanju digitalnega davka močna Slovenija?

Ne gre za vprašanje moči. Evropska komisija je pri vprašanju obdavčitve internetnih gigantov najprej oblikovala ambiciozen predlog, ki pa ga je zaradi Nemčije, ta se je ustrašila posledic za svojo industrijo, umaknila. Francija je ravnala drugače in po opustitvi skupne akcije sama uvedla digitalni davek.

Podprli bomo tiste medije, ki delujejo po profesionalnih standardih in spoštujejo delovnopravno zakonodajo.

Potem je Macronu grozil Trump, a francoska vina očitno niso tako občutljiva kot nemški avtomobili.

Najboljša pot je skupen, evropski pristop. A to ne pomeni, da so države brez moči. V odsotnosti jasne skupne poti so lahko posamične akcije sredstvo pritiska. Ni treba, da si res velika država, tudi Češka je spisala osnutek takšnega zakona. Slovenija bi morala ravnati podobno. Solo akcije posameznih držav kažejo, da gre za resen problem, so oblika pritiska, ki lahko vodi do evropskega dogovora.

Verjetno bo točka, kjer bo predlagani zakon o medijih zdržal ali padel, vprašanje sankcioniranja sovražnega govora. Kot odgovor na predlog vašega ministrstva po Sloveniji visijo plakati, da uvajate verbalni delikt. Plakate je financirala stranka SDS.

Namesto pojma so vr ažni go vor, ki je pogosto napačno razumljen, se raje držim zakonske dikcije, ki govori o spodbujanju k neenakopravnosti in razpihovanju sovraštva na podlagi narodne, rasne, verske, spolne pripadnosti. V Sloveniji so glede razmerja med svobodo govora in njenimi omejitvami res različni pogledi, a pri tem nismo svetovna posebnost. Osnutek je v izvorni različici predvideval, da izvrševanje prepovedi spodbujanja nestrpnosti v medijih izvaja medijski inšpektor, po koncu javne razprave in prispelih pripombah pa razmišljamo o popravljeni različici, kjer naj bi postopek vključeval neposredno sodno varstvo. Glede tega se posvetujemo z ministrstvom za pravosodje. Ukrep medijskega inšpektorja naj bi bil začasne narave in bi se lahko v zelo hitrem času preizkusil na sodišču, ki bi ga potrdilo ali ovrglo. Pred začetkom poletja je sicer izšlo poročilo Sveta Evrope za boj proti rasizmu (ECRI), ki je Slovenijo posebej opozorilo, da naj aktivneje preganja pojav sovražnega govora. In ko govorimo o tem tipu medijskih vsebin, se moramo zavedati, da bi moral biti kazenski pregon ultima ratio, veljati bi moral za najhujše kršitve. Omenjenih plakatov ne prepoznavam kot nekaj z neposrednim sklicevanjem na naš predlog, saj bi bila povezava z nekdanjim 133. členom privlečena za lase.

Pa se vam zdi to razpihovanje nestrpnosti velik problem?

Nedvomno so ta dejanja v porastu, Slovenija ni izjema. Njena specifika je v tem, da so njeni ukrepi zelo omejeni, pa še ti so rezervirani predvsem za kazenski pregon.

Kakšen je vaš pogled na pojav lažnih novic, pogled na politično propagando, ki se zaradi tehnoloških zakonitosti po spletu širi hitreje kot nekoč?

Razlog za zaskrbljenost je gotovo upravičen. Sama ne zagovarjam rešitev, kjer naj bi država določala, kaj naj se objavi in kaj ne, kaj je resnica, kaj ni. Internet deluje kot ojačevalec teh vsebin, pogosto ciljajo na čustvene odzive ali nagovarjajo določeno skupino ljudi. Kaj lahko na tem področju naredi država? Lahko ustvarja možnosti za kakovostno novinarstvo. Veliko lahko naredi medijska industrija sama. Na mednarodni ravni obstajajo številne pobude, povezujejo se različni mediji – zadnji primer je skupen nastop BBC, Evropske radiodifuzne zveze (EBU), Financial Timesa, Wall Street Journala, Reutersa in AFP, ki naj bi razvili sistem opozoril za dezinformacije. Ves ta proces, ki smo mu priča, vse te dezinformacije, ki se širijo po spletu, niso le del politične propagande, ampak spodbujajo relativizem, stanje splošnega nezaupanja do vsega, tudi do novinarskih vsebin. To stanje nezaupanja je največja grožnja novinarskim hišam. Tem svoj medijski izdelek uspe prodajati le, če jim bralci, poslušalci, gledalci, verjamejo, če so verodostojni, če jim zaupajo. V nasprotnem primeru izgubljajo občinstvo. Pomembna je tudi medijska, digitalna pismenost. Ne le za otroke, ki bi se o teh stvareh morali poglobljeno učiti in jih spoznavati v šolah, pač pa tudi za ljudi v starejših demografskih skupinah. Morda so ravno ti najbolj občutljivo občinstvo, skupina, s katero se najlažje manipulira. Gre za posameznike, ki so bili navajeni uredniško pregledanih, novinarsko obdelanih vsebin. Danes digitalne medijske vsebine dojemajo na podoben način, četudi ne poznajo njihovega delovanja. Ideja je torej v opismenjevanju ljudi za aktivno digitalno državljanstvo.

V predlogu zakona spreminjate način delovanja medijskega sklada. Kakšne medije bo država podpirala?

Tiste, ki temeljijo na profesionalnih standardih in ki ustrezno zagotavljajo in spoštujejo delovnopravno zakonodajo. Eden od temeljnih problemov novinarstva v Sloveniji je namreč prekarizacija.

V zadnjem razpisu je denar od medijskega sklada dobila tudi Nova24tv. Ni toliko sporna njihova politično-strankarska opredeljenost, sporen je način delovanja, sovražne vsebine, ki jih objavljajo. 

Sredstva so se razdeljevala prek javnega razpisa, ki je temeljil na zakonsko določenih merilih. Ta so za zdaj še veljavna in se uporabljajo za ocenjevanje prijavljenih projektov in ne medijev v celoti. Njihova prijava je dosegla dovolj točk za financiranje. Vsakokrat pa seveda, in ne samo pri tem primeru, za nazaj preverimo, ali so bila javna sredstva primerno uporabljena, ali je bil projekt izveden v skladu s prijavo. Prijavitelji kdaj tudi sami odstopijo od pogodbe. Vsako leto dobimo vrnjenega nekaj denarja.

Kaj mislite o občinskih medijih, ki so financirani z javnim denarjem, v bistvu pa gre za glasila posameznih županov?

Težko bi trdila, da vsa občinska glasila ponujajo verodostojne informacije, temelječe na standardih profesionalnega novinarstva. Tudi zato po novi zakonski rešitvi ta glasila ne bodo upravičena do javnih sredstev, ki jih podeljuje ministrstvo, hkrati pa naj bi zanje veljala pravila, ki na polju političnega oglaševanja veljajo za RTV Slovenijo.

Ministrstvo za kulturo ne more, četudi nam tako sugerirajo, prepovedati izhajanja teh glasil, in ne sme z zakonom o medijih posegati v pravice, ki jih ureja drug krovni zakon.

Vsak trg potrebuje določen tip regulacije, ideal o tihi roki vsemogočnega trga smo verjetno že ovrgli.

Se boste lotili tudi sprememb, povezanih s pojavom plačljivih televizijskih, filmskih kanalov, tudi ponudnikov storitve pretočnega predvajanja glasbe s spleta? Netflix, HBO in drugi pomenijo nelojalno konkurenco nacionalni in drugim medijskim hišam.

To bomo storili prek zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Končno je tudi v Evropski uniji prišlo do zavedanja, da se globalne medijske hiše globoko zažirajo v trge nacionalnih držav in spretno izkoriščajo načelo države izvora. Registrirajo se v državi, ki ima najmanj omejitev, in se potem prosto razširjajo po celotni Evropski uniji tudi v države, kjer veljajo posebne nacionalne zahteve do ponudnikov vsebin. Končno se vzpostavlja možnost, da lahko države od teh ponudnikov, četudi niso neposredno pod njihovo jurisdikcijo, zahtevajo prispevek v sklad za produkcijo vsebin. V Sloveniji bomo dobili možnost za dodatno in neodvisno financiranje Slovenskega filmskega centra, ki bi s tem denarjem podpiral produkcijo slovenskih vsebin.

Pa je ministrstvo zaradi teh predlogov pod kakšnim pritiskom?

Ne, za zdaj še ne.

Govorila sva o nelojalni konkurenci, Planet TV. Gre za medijski izdelek, televizijski program, spletno stran, ki nastaja pod patronatom Telekoma, družbe v večinski državni lasti, in hkrati pomeni neposredno konkurenco nacionalnemu mediju. 

Ja, pomeni neko konkurenco, vprašanje, kako zares veliko, a vaša trditev bi bila lahko predmet resnega razmisleka.

Pred kratkim ste dejali, da je »v domačem medijskem prostoru prišlo do tolikšne koncentracije moči in vpliva, da je zaskrbljenost upravičena«. Kdo obvladuje slovenske medije?

Ves prostor se zelo hitro krči, vse manj je majhnih igralcev, vse več je medijske koncentracije.

Bo medijska koncentracija Večera in Dnevnika koristna? Stoji za njo javni interes? 

Slovenski trg je majhen. Trg tiskanih medijev je v globalni krizi in tudi veliki tiskani mediji na tujem se sprašujejo o svoji prihodnosti in možnosti preživetja. Vse to je pri nas še toliko bolj zaostreno. Odločitev lastnikov Večera in Dnevnika ne morem komentirati, to je stvar poslovne politike podjetij. Dejstvo pa je, da je edina možnost relevantnega preživetja teh dveh ali pa katerihkoli drugih medijev, ki nastopajo kot resne novinarske hiše, ponujanje kakovostnih medijskih vsebin. Če te ideje, te želje ni v ozadju te združitve ali ostalih prevzemov, in so motivi drugačni, se časopisoma obeta težka prihodnost, bralcem in avtorjem pa krčenje izbire.