Zakaj moramo na prevode uspešnic čakati tako dolgo

Na dan, ko je izšel roman The Testaments Margaret Atwood, nadaljevanje Dekline zgodbe, so slovenski bralci svoj izvod že lahko kupili v izbranih knjigarnah Mladinske knjige. Pohvale za ažurnost. Vendar pa so španski, italijanski in nemški bralci na ta dan že lahko brali isto knjigo v svojem jeziku. Prevodi so izšli simultano z izvirnikom.

Zakaj to ni praksa na slovenskem knjižnem trgu? Pričakovano: ker je premajhen. Toda tuji založniki ne bi smeli diskriminirati knjižnih trgov v manjših državah, četudi bo prodaja tam manjša – na to je urednik pri Mladinski knjigi Andrej Ilc opozoril v kolumni v Publisher’s Weeklyju. Navezuje se ravno na knjigo Atwoodove, saj ve, da je ključno, da so založniki v drugih državah pri objavi tako pomembnega dela hitri. Pri Mladinski knjigi so se zato nadejali, da bodo rokopis dobili že marca, kar je za izid prevoda skoraj sočasno z izvirnikom približno dovolj časa. Tak je bil prvotni dogovor; vendar so bili pozneje obveščeni, da bodo morali čakati do 12. septembra. Prevod Uroša Kalčiča bo izšel na začetku prihodnjega leta. Založnik Atwoodove je pojasnil, da bodo posledice, če se rokopis prezgodaj pojavi v javnosti, ogromne, zato morajo uvajati ukrepe za zmanjšanje tveganja. A pri španskem, italijanskem in nemškem založniku tveganja očitno ni bilo – najbrž zato, ker je bilo v igri več denarja.

»Zamudili bomo trenutek globalne promocije in izgubili spoštovanje v očeh bralcev, knjigarn in knjižnic: knjiga je zunaj, kje je slovenski prevod?« piše Ilc. »Večina si bo mislila, da je založnik neažuren in počasen. In če potegnemo črto: prodali bomo manj. To je enako pomembno za nemške založnike kot za slovenske, slovaške in islandske.«

Težave, ki jih navaja Ilc, pozna tudi urednik pri Cankarjevi založbi, Aljoša Harlamov, ki je njegov članek pospremil s komentarjem: »V zadnjih letih kakšna tuja uspešnica zamudi tudi zaradi vedno večjega pritiska in pohlepa agencij za avtorske pravice, ki postavljajo nerazumne pogoje in z njimi izsiljujejo založbo, da ponudi več denarja.« Metode izsiljevanja so denimo pogojevanje s tem, da založba kupi še kakšno knjigo istega avtorja ali naredi ponatis, pa tudi poskusi, da jim agencija vsili prevajalca. A tudi če bi založbe želele ponuditi več denarja za avtorske pravice, da bi dobile ekskluzivo, gre velikokrat za številke, ki so za slovenske razmere nesprejemljive. Podobno težavo imajo organizatorji večjih literarnih prireditev, na primer Manca G. Renko, direktorica festivala Fabula. »Če imaš majhen knjižni trg, je skoraj nemogoče dobiti avtorje, res uveljavljene med slovenskimi bralci. To velja predvsem za ameriške avtorje, kjer je književna produkcija industrija, primerljiva s šovbiznisom. Poleg tega Ljubljana ni strateško mesto, kot npr. London, zato avtorji za nastop lahko zahtevajo več denarja, saj bi nekateri prišli izključno iz finančnih razlogov. Takim se seveda izogibamo, se pa vendarle zgodi, da agenti zahtevajo večkratnik ponujene cene. Nedavno so mi dejali, da nas slavna avtorica lahko obišče, če imamo na voljo 50.000 dolarjev za enourno predavanje.«