Kako bi opredelili evropski način življenja?

Pri resorju »za zaščito evropskega načina življenja« gre za več kot le besede

Kako bi opredelili evropski način življenja? Katero edinstveno, istovrstno kulturo si delijo ljudje, ki živijo v Boltonu, Palermu ali Plovdivu, ne pa tudi ljudje, ki živijo zunaj Evrope? In kaj jo tako zelo ogroža, da se je EU odločila imenovati ministra, ki jo bo branil? Daniel Trilling v Guardianu piše, da gre pri resorju »za zaščito evropskega načina življenja« za več kot le za besede. Evropski komisarji so člani izvršnega organa EU, so evropski funkcionarji z največ moči. Pristojni so za pripravo zakonov in dolžni so skrbeti za spoštovanje evropske zakonodaje. 

Evropski parlament vsakih pet let po evropskih volitvah potrjuje kandidata za predsednika evropske komisije. Ursule von der Leyen niso potrdili populisti s skrajne desnice. Njen nespreten začetek s poimenovanjem resorja je nov primer širšega pojava. Ta je, da politiki na sredini prevzemajo zahteve nacionalistov zato, da bi jih obdržali pod nadzorom. Ursula von der Leyen je bila kot nemška političarka iz stranke kanclerke Angele Merkel CDU predlagana za predsednico evropske komisije po volitvah v evropski parlament, na katerih so skrajno desničarske stranke v Franciji, Italiji in na Madžarskem dosegle uspeh, ni jim pa uspel neustavljiv vzpon, ki so ga napovedovali nekateri analitiki.

Leva in desna sredina ostajata v evropskem parlamentu največji politični družini iz katerih prihaja večina kandidatov za evropske komisarje v ekipi Ursule von der Leyen. Njen seznam kandidatov za evropske komisarje odraža strategijo vplivnih politikov s sredine, kot je francoski predsednik Emmanuel Macron, ostrejšo retoriko, ko govorimo o migracijah, in določene koncesije za desničarske populistične vlade v državah Srednje in Vzhodne Evrope, pomešano z odločnejšim pristopom za področja, kot je trgovina z ZDA in obdavčitev tehnoloških velikanov.

Primer takšnega nacionalizma je uveljavljanje evropskih vrednot strpnosti in svobode govora z namenom zaznamovati outsiderje, za katere velja, da jih iz religioznih ali kulturnih razlogov, ne delijo.

Kaže, da gre za načrt, s katerim bi pridobili skrajno desnico na svojo stran namesto, da bi se z njo spopadli. Za tehnokrate, ki leta vodijo politiko v Zahodni Evropi, je stroga drža, ko govorimo o nadzoru meja, da bi se odzvali na »legitimne skrbi običajnih ljudi« in tako populistom vzeli veter iz jader, politična modrost. Na žalost pa je to lažna rešitev na podlagi globokega nerazumevanja.

Nacionalizem, ne populizem ali nasprotovanje elitam, je glavna grožnja Evropi. To je problem, ki presega meje med političnimi strankami. Sociolog Sivamohan Valluvan v svoji novi knjigi piše, da se Evropa sooča s tretjim vzponom nacionalizma. S prvim se je soočala sredi 19. stoletja, ko je bil nacionalizem za nastajajoča demokratična gibanja sredstvo za ukinitev monarhij in absolutizma. Drugi je bil v 20. stoletju, ko so se evropske države kot tekmeci oklenile agresivnih, protekcionističnih oblik nacionalizma, ki so privedle do velikega uničenja kontinenta. Tretji se dogaja zdaj. 

Sivamohan Valluvan pravi, da je nacionalizem izključujoča ideologija, v kateri je politična skupnost vedno opredeljena kot nasprotje »vesoljskim« outsiderjem, ne glede na to, kako si želimo, da ne bi bilo tako. Nacionalizem ima več oblik. Poleg konservativnega nacionalizma desnice, ki temelji na tradiciji, religiji in nacionalni pripadnosti, imamo liberalne nacionalizme, ki so lahko enako močni in izključujoči. Primer takšnega nacionalizma je uveljavljanje evropskih vrednot strpnosti in svobode govora z namenom zaznamovati outsiderje, za katere velja, da jih iz religioznih ali kulturnih razlogov, ne delijo. 

Ursula von der Leyen z imenovanjem resorja sporočila, da migracije in kulturne razlike zbujajo strah. Četudi naj to ne bi bil njen namen. 

Zlasti liberalci EU prikazujejo kot nasprotje nacionalizmu. Dejansko pa je ob vseh svojih hvalevrednih namenih in uspehu z zmanjšanjem konfliktov med državami gostiteljica svojega lastnega zločestega civilizacijskega šovinizma, ki postavlja ostro mejo med Evropo in sosednjimi regijami na jugu in vzhodu. Idej o evropski večvrednosti in rasistični logiki, s katerimi so bile uresničene, pri tem ne gre pozabiti. Vemo, da se »evropsko« še vedno uporablja kot sinonim za »belopolte ljudi«. Ko je Ursula von der Leyen razlagala, da bodo njeni novi evropski komisarji »tako raznoliki, kot je Evropa«, očitno ni opazila, da so vsi belopolti.

Retorika o nadzoru meja vpliva na ljudi, ki jih prizadene. Ker je resor »za zaščito evropskega načina življenja« dodelila Grku Margaritisu Schinasu, ki je dolgoletni evropski uradnik, kaže, da bo EU nadaljevala s politiko migracij, ki jo izvaja zadnjih deset let. Po drugi strani pa se ji ne zdi potrebno klicati na odgovornost nacionalnih vlad, kot je madžarska, ki pod pretvezo, da ščitijo kulturo in vrednote, vsem ne zagotavljajo enake zaščite. 

Ursula von der Leyen je bila menda presenečena nad kritikami zaradi poimenovanja resorja »za zaščito našega evropskega načina življenja«. Njen namen naj bi namreč bil retoriko o varnosti in grožnjah odvzeti skrajni desnici. Dejansko pa je sporočila, da migracije in kulturne razlike zbujajo strah. Ko imajo evropski voditelji na svojem meniju za opredelitev »evropskega načina življenja« samo plehkost, drugi politiki čakajo, da njihove prazne besede napolnijo z veliko nevarnejšo vsebino.