Obalna veselica

Križanke je napolnil že v letih 2014 in 2016, zato bi se moralo zgoditi kaj zelo nepredvidenega, da tega ne bi ponovil prejšnjo soboto, ko je tam nastopil v okviru praznovanja 10-letnice Kina Šiška. Pa se ni. Naš svetovno najpopularnejši glasbeni ustvarjalec Denis Jašarević, ki ustvarja pod imenom Gramatik, je tudi tretjič brez težav povsem napolnil to priljubljeno ljubljansko koncertno prizorišče, na katerem v zadnjih letih sicer precej pogrešamo pogostejše nastope pop(ularnih) glasbenikov. Po prvih dveh nastopih smo za producenta, ki je kariero zgradil v ZDA, našli same pohvale. Uspeh, ki ga je dosegel in se kaže tudi po rednih nastopih na največjih ameriških festivalih, je plod njegovih ambicij in trdega dela, brez iskanja bližnjic in praznega napihovanja. Ampak, če smo bili po njegovih prvih dveh koncertih v Križankah polni hvale tudi za njuno izvedbo, je tokratni odprl nekaj vprašanj. To ne pomeni, da je bila izvedba slabša – s povsem tehničnega vidika je bila verjetno celo bolj dodelana. Toda s koncerta smo kljub temu odšli s slabšim vtisom, kar je ne nazadnje dal vedeti tudi opazno manj evforičen odziv občinstva kot v prejšnjih letih.

Kaj je šlo narobe? Na prvi pogled nič. Gramatik je koncert izvedel po najvišjih standardih (ameriškega) EDM-a. Sestavil je izjemno dinamičen set EDM-ovskih beatov, spretno nadgrajenih s pritiklinami (starošolskega) hiphopa, trapa, funka, soula, bluesa in (starega) rocka. Predvsem zaradi spremljajočega kitarista se sicer ni dalo izogniti reminiscenci na kultno parodijo Vse je šlo k vragu, Pete Tong, v kateri je glavni protagonist filma, sprani in oglušeli ibiški DJ zato, da bi posnel novo prelomno ploščo, angažiral dva skodrana dolgolasa avstrijska rockerja, ki še nikoli niti od daleč nista slišala plesne elektronske glasbe. Ampak, OK, Gramatik ima pač rad rock’n’roll in kitarist je svoje delo opravil tako, kot se spodobi, v točno predvidenih delih seta. Ja, set je bil pripravljen vnaprej, ampak tudi to je v EDM-u prej pravilo kot izjema in samo po sebi s tem ni nič narobe.

Najbolj je zmotilo to, da Gramatik – kljub temu da je menda predstavil tudi nekaj gradiva z nastajajoče nove plošče – ni ponudil nič zares novega. Vsaka zvočna podrobnost in vsaka poteza sta bila zelo formulaično namenjena le konstantnemu animiranju občinstva. Vzemimo za primer vložek N’toka – ko je svoj hit Slovenec sem odrapal na prvem koncertu, je to zaradi Gramatikove velike vrnitve na domače odre izpadlo simpatično. Ko ga je znova odrapal minulo soboto, je to izpadlo oportunistično, odveč in do neke mere podcenjujoče za ustvarjalca N’tokovega kova.

Ja, od Gramatikovega tretjega nastopa v Križankah smo (po tihem) pričakovali več. Še toliko bolj zato, ker gre za glasbenika, ki si sam kroji svojo pot in bi si že zato lahko privoščil več drznosti. So pa zato, da smo slišali tudi kaj novega in drugačnega, tokrat poskrbeli primorski varovanci Gramatikove založbe Lowtemp: zasedba Momento Cigano, Luxas, Whynnel in Benjamin Shock.