Enostavneje je kodirati pametni telefon kot spremeniti zakon

Snowdnova knjiga spominov Permanent Record je več kot zgolj z anekdotami začinjen življenjepis

Ameriške obveščevalne službe najbrž lahko brez težav ugotovijo, da pravkar berete to besedilo, pa tudi, kdaj ste nazadnje poslali elektronsko pošto, s kom ste se kdaj pogovarjali po telefonu. Prav tako lahko ugotovijo, če se pred TV ekranom pravkar praskate po bradi. Še pred nekaj leti bi te trditve zvenele kot paranoja ali vsaj sebično. Samo v znanstveni fantastiki in hollywoodskih fantazijskih filmih je bilo mogoče, da ameriške obveščevalne službe lahko hranijo podatke o komunikacijah vseh ljudi po svetu, da lahko podatke od vsakogar, ki ga imajo na muhi, tudi preiskujejo, ne da bi javnost o tem kaj vedela. Od 6. junija 2013 je jasno, da je to blizu tistemu, kar se dejansko dogaja.

Takrat je britanski dnevnik Guardian objavil članek, da ameriška nacionalna agencija za varnost (NSA) dnevno shranjuje sezname klicev uporabnikov telekomunikacijske družbe Verizon. Ta članek je bil prvi v seriji, prek katerih je javnost izvedela, da ameriške obveščevalne službe po vsem svetu tajno nadzorujejo ljudi, da pod nadzorom demokratične vlade vohunijo po celotnem planetu. Vir teh člankov so bili dokumenti z izvorom neposredno v NSA, posredovala jih je oseba, ki je nekoč delala v tem sistemu in je s svojim znanjem to vohunjenje omogočala. To je Edward Snowden, v recenziji njegove knjige spominov z naslovom Permanent Record (Stalna kartoteka) v nemškem die Zeit piše Lisa Hegemann. Pravosodno ministrstvo ZDA je proti njemu takoj po izidu knjige vložilo tožbo.

Snowden je bil od razkritja škandaloznega početja ameriških obveščevalcev predstavljen v številnih časopisnih člankih, dokumentarnem filmu Citizenfour in hollywoodskem filmu Snowden. Nekaj podrobnosti je objavil tudi sam, zato bi njegova knjiga spominov lahko bila dolgočasno branje, z anekdotami začinjen življenjepis.

Snowden v svoji knjigi opisuje tudi, da so se sodelavci, ko jim je govoril o svojih pomislekih, večinoma odzvali z besedami »Kaj pa naj naredimo?«. Morda se sploh niso zavedali, za kako obsežen nadzor gre.

A uspelo mu je več. Razlaga zgodovino interneta, v kateri je odraščal, od anarhičnih struktur do danes, ko ga nadzorujejo veliki koncerni. Prikaže, kako so napadi 11. septembra 2001 ZDA pripeljali do sedanje države nadzora. S tem, ko pojasni nadzorne sisteme in pravni sistem, postanejo njegove osebne odločitve razumljive. Snowdnova knjiga spominov se po besedah Lise Hegemann bere kot zagovor zasebnosti, pa tudi kot prošnja za razumevanje njegovih odločitev.

Priznati je treba, da je agencija NSA razvila številna orodja za nadzor interneta. Digitalno orodje, ki je posebej globoko poseglo v zasebnost njegovih uporabnikov, je turbulence, saj je agenciji omogočilo preveriti naslov vsake spletne strani na svetu (URL). Orodje turmoil je omogočilo zbiranje teh podatkov. Če je kaj bilo videti sumljivo, je to orodje prek orodja turbine podatke posredovalo na strežnike agencije NSA. S tem se je vklopilo orodje exploits, ki je agernciji NSA omogočilo, da je od takrat lahko nadzorovala vse podatke uporabnika spleta, izvedela je lahko vse, kar je ta vtipkal v iskalnik Google. Tako opisuje Snowden. To je množični nadzor prek klika na miško.

Zakaj za nikogar drugega na agenciji NSA to ni bilo vprašljivo? Snowden v svoji knjigi sicer opisuje nekaj poskusov razkritja, pa tudi, da so se sodelavci, ko jim je govoril o svojih pomislekih, večinoma odzvali z besedami »Kaj pa naj naredimo?«. Morda se sploh niso zavedali, za kako obsežen nadzor gre. Snowden piše, da nobeden agent med svojim delom po naključju ni dobil informacij o vseh dejanjih. Tudi zato, ker so za njihovoi izvedbo uporabljali različne tehnike. Da bi lahko odkrili samo sled kaznivega dejanja, jo je bilo treba iskati. Iskal pa jo je lahko nekdo, ki je vedel, da obstaja, piše Snowden.

Snowden piše, da se je pred nadzorom mogoče zaščiti samo s kodiranjem. Vsak narod ima svoj pravni zakonik, računalniški zakonik je za vse enak. Enostavneje je kodirati pametni telefon kot spremeniti zakon.

Najbrž je lahko ugotoviti, da je postal žvižgač zato, ker sta ga mučila znanje in vest. Težje je ugotoviti, zakaj je začel dvomiti. Iz knjige izhaja, da ni šlo za posamezni dogodek, posebno kršitev, pikantno informacijo. Začelo se je banalno. Nas konferenci naj bi predstavil, kako Kitajci po elektronski poti sledijo ameriške agente. Pri pripravi tega nastopa je naletel na sistem totalitarne kontrole, z mehanizmi in napravami, s katerimi kitajska vlada dnevno zbira, shranjuje in analizira klice in spletne komunikacije državljanov. Snowden piše, da si ni mogel predstavljati, da bi ZDA lahko toliko vedele o početju Kitajcev, če ne bi vsaj delno to počele tudi same. To mu ni več šlo iz glave.

Raziskovati pa je začel na Havajih, v pisarni, ki se imenuje tunel (the tunel). Ta je pod plantažo ananasa, vanjo je bilo mogoče priti po predoru. Kršitev agencije NSA ni začel iskati s kopiranjem dokumentov, ampak jih je začel brati. Vzpostavil je lasten sistem, ki mu je omogočil zbiranje podatkov iz vseh mogočih mrež. Svojim nadrejenim je ta sistem prodal kot forum, prek katerega bodo sodelavci lahko videli vse dokumente, ki so zanje pomembni. Ironija pri tem je, da skoraj vsi dokumenti, ki jih je Snowden pozneje posredoval novinarjem, izvirajo iz tega sistema.

Od razkritja, se je malo spremenilo, brez moči pa državljani kljub temu niso. Snowden piše, da se je pred nadzorom mogoče zaščiti samo s kodiranjem. Vsak narod ima svoj pravni zakonik, računalniški zakonik je za vse enak. Enostavneje je kodirati pametni telefon kot spremeniti zakon. Toda vsak nima takšnega znanja s področja informacijskih tehnologij kot Snowden, a vendarle obstajajo relativno enostavne možnosti za zaščito elektronske pošte pred nezaželenimi bralci, piše Lisa Hegemann. Najpomembnejše Snowdnovo sporočilo je po njenih besedah verjetno to, da se vsakdo lahko brani.

Nick Hopkins v recenziji v britanskem Guardianu piše, da nas Snowden s knjigo spominov Permanent Record (Stalna kartoteka) opominja, da so njegova odkritja še vedno enako pomembna, kot so bila pred šestimi leti. Še več, opozarja nas, da so zasebna podjetja postala novi monstrumi, ko govorimo o podatkih. Ni mu žal za to, kar je naredil, žaluje pa za internetom, s katerim je odraščal, in svari pred nevarnostmi, ki nam grozijo ob združitvi umetne inteligence z zmogljivostmi za nadzor.

Kaže, da ga jezijo ljudje, ki se ne trudijo razumeti zmogljivosti, ki jih je mogoče uporabiti proti njim. To imenuje »tiranija nerazumevanja tehnologije«, ki zadeva vsakogar, ki uporablja pametni telefon in računalnik, ne da bi ga skrbelo, kako ga svoboda, ki mu jo omogoča, dela ranljivega. Očitno se je odločil, da zvestobe ne dolguje agencijam, za katere je delal, ampak javnosti, za katero so te agencije bile ustanovljene z namenom, da bi jo varovale. Prepričan je, da so običajni državljani prevarani, njegova dolžnost pa je, da jim pove, kako, razlaga Nick Hopkins.

Jill Lepore v recenziji v ameriškem New Yorkerju navaja, da kritiki Snowdna obtožujejo izmikanja in izkrivljanja, podporniki pa izpostavljajo njegovo poštenost, ki je ni mogoče ovreči. Tudi bralci njegove knjige bodo po njenem prepričanju razdeljeni, ne bodo se veliko naučili, spoznali bodo le um igralca.

Intervju z Edwardom Snowdnom si lahko preberete v aktualni številki Mladine na tej spletni povezavi >>