Ameriška tovarna

Ob koncu decembra 2008 – ob izbruhu velike finančne krize in recesije – so delavci v orjaški avtomobilski tovarni General Motorsa v Daytonu (Ohio) izdelali zadnji avto, zadnji SUV. Nanj so napisali: »The End.« To je bil konec. Tovarno so zaprli. Potem so se objeli – in razšli. Vsak je šel svojo pot. Na tisoče jih je bilo ob delo, toda izgubili so tudi stanovanja in hiše, avtomobile in prijatelje. Rednega dela niso več dobili. Nekateri so se preselili k sorodnikom – v kleti. Nobeden pa ni ostal pripadnik srednjega razreda.

Zadnji dan v tej tovarni je leta 2009 ovekovečil 40-minutni dokumentarec Zadnje vozilo (The Last Truck), ki sta ga posnela Steven Bognar in Julia Reichert, sicer domačina, ki dokumentarce snemata že 50 let. Tega, kar se je tisti dan dogajalo v tovarni, nista posnela sama, ampak sta to prepustila kar delavcem, ki sta jih opremila z minikamerami (Flip Video Mino), s katerimi so potem skrivaj posneli sestavljanje zadnjega avta – belega, športnega in dragega. Njun doku – razkrivaški, slaven, žalosten – je bil nominiran za oskarja.

Bognar in Julia Reichert sta zdaj posnela Ameriško tovarno (American Factory), dokumentarec o veselih časih, ko je opuščena tovarna General Motorsa v Daytonu dobivala novega, dobrega, pravega gospodarja, junaškega, mogočnega, genialnega tujega investitorja – kitajsko korporacijo Fuyao Glass, največjo proizvajalko avtostekla na svetu, ki je daytonsko tovarno kupila leta 2014. Njeni odjemalci so Ford, Volkswagen, Honda – in General Motors. Le kako delavci ne bi planili? Le kako se mednje ne bi vrnil optimizem? Le kako ne bi imeli velikih pričakovanj? Le kako dela v tej tovarni ne bi razglašali za »najboljšo igro v mestu«, same tovarne pa za »enega izmed največjih projektov v zgodovini Amerike«? Le kako ne bi verjeli v ponovno vstajenje in happy end? In le kako Ohio ne bi bogato – z dobrimi šestimi milijoni dolarjev in davčnimi olajšavami – subvencioniral nove stare tovarne, ki so jo »rešili« Kitajci? Živimo pač v globalnem svetu – ploščatem, bi rekel Thomas L. Friedman. Nihče ni dvomil, da bodo to dobra, kakovostna, varna delovna mesta. Odprtje tovarne je bilo dogodek, Cao Dewang – mrki, togi, strogi, neusmiljeni magnat, direktor in lastnik korporacije Fuyao Glass, alias »chairman Cao«, skoraj »chairman Mao«, »kralj stekla«, ki je daytonsko tovarno kupil leta 2014 – pa je napovedal pet tisoč delovnih mest. In ja, investiral bo pol milijarde dolarjev. »Naredimo Ameriko spet veliko,« dahne kasneje, ker so mu verjetno rekli, da je degradirani in deklasirani Dayton, kjer sta brata Wright izumila letalo, večinsko volil Donalda Trumpa, velikega odrešitelja ameriškega delavskega razreda – in da se je prvič po dolgih letih zgodilo, da je delavski Ohio volil in izvolil republikanskega predsedniškega kandidata. Predsednik Cao, kralj mikromenedžiranja (na steni v lobiju naj bosta dve ameriški sliki, vhod v tovarno naj se premakne na drugo stran, omara naj stoji tam ipd.), ki je šolanje končal pri štirinajstih, nastopa kot kitajski Trump – kot kitajski odrešitelj ameriškega delavskega razreda.

Predsednik Cao sicer pravi, da se morajo obnašati »po ameriško«, da so »ameriško podjetje« in da Američanov nočejo »razburjati«, toda časi se hitro skisajo in skazijo – Dayton faše kitajski kapitalizem. In delavci, vajeni vsega hudega in čudnega, so si lahko rekli le: e, zdaj pa je vrag res dokončno vzel šalo! Ali pa si vsaj to rečemo mi, ko gledamo grozljive obline kitajskega kapitalizma.

Vsi se še predobro spomnimo časov, ko so v Ameriki – in drugod na Zahodu – množično zapirali tovarne in jih selili na Kitajsko. Zdaj se dogaja ravno nasprotno.

Za začetek, iz Kitajske pripeljejo nekaj sto delavcev, ki nadzorujejo, menedžirajo in »supervizirajo« ameriške delavce. Še več: vsak ameriški delavec dela v paru s kitajskim. Temu pravijo »mešanje dveh kultur, ameriške in kitajske«. A to ne pomeni nič dobrega: ameriški delavci se zdijo Kitajcem premalo produktivni in premalo učinkoviti, celo lenobni. »Njihova storilnost je nizka,« pravijo. In tudi »zelo počasni« so. Prepočasi se učijo. Nič se jih ne prime. Urjenje ne zaleže. Razvajeni so. Nenehno jim je treba na vse pretege laskati. »Oslom je všeč, če jih božaš v smeri rasti dlak,« slišimo. Preveč tudi govorijo. Najbolje bi bilo, če bi jim usta kar zalepili. Potem bi bolje in učinkoviteje delali.

Ameriški delavci imajo »debele prste,« slišimo. Kitajski delavci, ki jih šefi poučijo, da lahko v Ameriki počnejo, kar jim srce poželi, celo iz ameriškega predsednika se lahko norčujejo (»Pazite le, da ne kršite zakonov«), in ki jim ameriški delavci na nedeljskem pikniku razkažejo svoje najljubše puške in pištole, so nasprotno vitki – brez maščobe in brez trebuha. Privošči si ga lahko le predsednik Cao.

Mešanje dveh kultur tako postane spopad dveh kultur, ali če hočete – spopad civilizacij. Še bolje: spopad dveh kapitalizmov – ameriškega in kitajskega. Spopad dveh kapitalizmov za dušo sodobnega kapitalizma.

Najprej Fuyao!

Vsi se še predobro spomnimo časov, ko so v Ameriki – in drugod na Zahodu – množično zapirali tovarne in jih selili na Kitajsko, kjer so bile plače precej nižje, kjer je bila delovnopravna zakonodaja skoraj povsem deregulirana in kjer ni bilo sindikatov, ki bi se borili za višje plače, boljše delovne razmere in druge delavske pravice. Zdaj se je zgodilo ravno nasprotno: Kitajci tovarne kupujejo in odpirajo na Zahodu, tudi v Sloveniji in kakopak Ameriki. In kot vidimo v Ameriški tovarni, tu, v Ameriki, računajo na to, na kar so ameriški tovarnarji in investitorji računali na Kitajskem – na poceni delovno silo, na deregulirano delovnopravno zakonodajo in odsotnost sindikatov.

Neka delavka pove, da je prej, ko je delala za General Motors, zaslužila dobrih 29 dolarjev na uro, zdaj, ko dela za Fuyao Glass America, pa dobi le še dobrih 12 dolarjev na uro. Kar je precej manj. No, bistveno manj. »Ko so otroci prej potrebovali športne copate, sem jih brez težav kupila. Zdaj pa tega preprosto ne morem več storiti.« Toliko o plači. Ali bolje rečeno – mezdi.

Ne da je kaj bolje z delovnopravno zakonodajo in delavskimi pravicami. Tu boste delali v treh izmenah, delavcem na predstavitvi pove eden izmed številnih menedžerjev in doda, da bodo imeli polurni odmor za kosilo, ki pa ne bo plačan. »Ali v tej tovarni deluje sindikat?« hitro – tako rekoč avtomatično in logično – vpraša eden izmed delavcev, a odgovor je: NE!

Da ni sindikata, se zelo pozna. Delavci se začnejo kmalu pritoževati nad slabimi, nevarnimi delovnimi razmerami: produkcijske linije so preveč skupaj, vročina, ki prihaja od talilne peči, je neznosna, požarnih izhodov ni, težki stroji so grožnja prstom in rokam, občutek, da jih Kitajci premalo spoštujejo in cenijo, pa je vse bolj mučen. In ko gledajo, kako kitajski delavci razbito steklo pospravljajo z golimi rokami in brez varnostnih očal, kar prebledijo, saj si lahko živo predstavljajo, da delodajalci to bolj ko ne pričakujejo tudi od njih. Od njih tudi pričakujejo, da bodo delali nadure – in da bodo delali ob sobotah. In da ne bodo težili zaradi (ne)varnosti pri delu. In da bodo tako učinkoviti in tako produktivni in tako dobičkonosni kot delavci v kitajskih tovarnah.

Kitajski delavci, ki tezgarijo v daytonski »ameriški« tovarni in ki se jim zdi neverjetno (oh, in nezaslišano), da imajo ameriški delavci proste konce tedna, nimajo nič proti slabim, težkim, nevarnim delovnim razmeram. Tu, v Ameriki, so itak na misiji. Ne borijo se le za Fuyao, temveč za Kitajsko, za njeno blaginjo, za njeno rast, za njeno presežno vrednost. Ni stvari, ki je ne bi naredili za Kitajsko. Poleg tega pa so daleč od doma – sami. V stanovanju jih nihče ne čaka, zato lahko delajo vse dneve, po 12 ur – precej več kot njihovi ameriški sodelavci. Čim več hočejo prispevati k učinkovitosti podjetja in izgradnji Kitajske. Vse delajo, da bi bila Kitajska uspešna. »Vse je odvisno od vas,« dahne predsednik Cao.

Tako nacionalističnega, tako paternalističnega in tako patriotskega kapitalizma zlepa ne najdete.

Ameriški delavci niso na misiji. Ne mislijo na Kitajsko. Še na Ameriko ne. Le nase. A predsednik Cao, zdaj, pri 73 letih, od ameriških delavcev pričakuje velike reči, zato jih nekaj odpelje na Kitajsko – v Fuqing, žrelo kitajskega kapitalizma, kjer je bazirana korporacija Fuyao Glass Industry Group in kjer naj bi videli, kako zares delajo in kako živijo kitajski delavci. Iskreno rečeno: od življenja nimajo kaj dosti, saj delajo po šest ali sedem dni v tednu, delovnik traja 12 ur, vsak mesec imajo le nekaj prostih dni (dva, tri), spijo kar v neke vrste delavskem domu (okej, kolektivni spalnici), domov pa gredo le tu in tam.

Delo je življenje. Živijo le, ko delajo za Fuyao. Živijo zanj. Žrtvujejo se zanj. Umrli bi zanj. Najprej Fuyao!

Zakaj so se zahodne tovarne selile na Kitajsko? Ker so bile tam plače precej nižje, ker ni bilo sindikatov. In Kitajci zdaj te standarde, ki jih je zahod izkoriščal, selijo nazaj.

Neka delavka pravi, da svojega otroka vidi le enkrat na leto. Moža tudi – verjetno. A z možem itak ni več poročena, saj je poročena s podjetjem Fuyao, ki od nje terja totalno, popolno, kompletno zvestobo. Ubogljivost. Podreditev. Fuyao je njena »družina«. Predsednik Cao je njen »oče«. Kitajski delavci živijo v tovarni. Nekateri se v tovarni celo poročijo.

In da vsi ti Fuyaovi delavci ne bi slučajno pozabili, čigavi so, ponosno, na ves glas, z vsem žarom in s soncem v nasmehu – junaško zaljubljeni v stroje, eno z njimi! – prepevajo himno podjetja Fuyao, tako da bučno, a ubrano odmeva pesem o radostih delovnega mesta, v kateri slišimo tudi: »Plemenita čustva so transparentna zavoljo transparentnosti.« Ali pa, če hočete: prozorna kot vetrobransko steklo.

Ne, nič ni v napoto delu, še najmanj človekove pravice ali delavčev »jaz«. Tu »jaz« ne obstaja več. Postane irelevanten. Od njega ostane le večni ožarjeni nasmešek, disciplinirani izraz stahanovske produktivnosti, ki osrečuje. To je kapitalizem, ki delavca prepriča, da uživa v razčlovečenju. To je kapitalizem, ki delavca prepriča, da mu je hvaležen za razčlovečenje. To je kapitalizem, ki mu uspeva to, kar zahodnemu kapitalizmu ne uspe več – da mu delavci rečejo: hvala!

Ameriški delavci se sicer po svojih močeh vključijo v kulturni program, a izgledajo tako, kot da so omamljeni od lastne nemoči, zmedenosti, odtujenosti, ponižanosti in zaprepadenosti – tu namreč vidijo, kaj jih čaka. Tu vidijo, kaj jih je doletelo. Tu vidijo, na kaj so obsojeni. Tu vidijo svojo bližnjo prihodnost. Svojo antiprihodnost. Ko jih gledate, imate občutek, da kar ne vedo, kaj naj si mislijo, in da kar ne morejo verjeti – je to res? Kaj je to? Komedija? Se igrajo z nami? Je to le testiranje? Le skrita kamera? Pranje možganov? Gotovo se še spomnijo hladnovojnih grozljivk o tem, kako so Kitajci sredi bitke ali kake podobne akcije ujeli ameriške vojake, jih zaprli, jim izprali možgane, jih prelevili v svoje agente, »mandžurske kandidate«, ter jih poslali nazaj v Ameriko. Ameriški delavci izgledajo natanko tako: kot da so jih ujeli Kitajci, ki jih bodo indoktrinirali in poslali nazaj v Ameriko – kot svoje agente, kot svoje delavce.

Še huje: ameriški delavci izgledajo kot komunisti, ki so nenadoma padli v kapitalizem.

Naredimo Ameriko spet veliko!

Nič čudnega, da začnejo v daytonski »ameriški« tovarni razmišljati, da bi se sindikalno organizirali in pridružili Združenim delavcem avtomobilske industrije (UAW). Le sindikat bi jih lahko zavaroval pred nizkimi plačami, slabimi delovnimi razmerami, zlorabami, poniževanjem. Nočejo živeti za Fuyao. In nočejo umreti za Fuyao. Vraga – nočejo izdihniti na delovnem mestu.

A ko začnejo o tem razmišljati na glas, jim dajo kitajski menedžerji povsem jasno vedeti, da sindikat ne pride v poštev – niti zdaleč. Pod nobenim pogojem. »Če bomo dobili sindikat, bo to vplivalo na našo učinkovitost. Za nas bo to pomenilo izgubo. Če pride sindikat, bom tovarno zaprl,« oznani predsednik Cao, ki mu ne gre v glavo: »Ko jih skušamo menedžirati, začnejo groziti s sindikatom.«

Ko demokratski senator Sherrod Brown na neki prireditvi podpre ustanovitev sindikata, slišimo le: »Kdo kurca pa misli, da je?!« Nekdo drug bi mu kar odstrigel glavo – z orjaškimi škarjami.

Ker pa nekateri delavci vztrajajo in kurijo druge, predsednik Cao, poln maoističnih aforizmov (»Ena gora je premajhna za dva tigra«, »Visoko drevo ujame veter« ipd.), najame ameriške »specialiste« za razbijanje sindikatov, ki delavce z vsemi mogočimi triki odvračajo od sindikalizma in jih nazadnje tudi prepričajo, da glasujejo proti svojim interesom, da torej glasujejo proti ustanovitvi sindikata (60 odstotkov vs. 40 odstotkom). Odločite se, kaj hočete – delovna mesta ali sindikat?! Delavci – obupani, ponižani, prestrašeni – se odločijo za delovna mesta. Sindikat je pošast, ki uničuje delovna mesta! Ki odganja kapital in blaginjo! Ki prinaša brezposelnost! Za razpad evropske in ameriške proizvodnje so krivi sindikati, je rekel predsednik Cao za Beijing News, uradno glasilo kitajske partije.

Ko ustanovitev sindikata v daytonski »ameriški« tovarni ne uspe, si kitajski delavci kar oddahnejo. A po drugi strani – predsednik Cao v blokado sindikata vloži milijon. Razbijanje sindikatov je velik biznis.

Eden izmed kitajskih menedžerjev drugemu na iPhonu pokaže fotko nekega temnopoltega delavca, ki naj bi bil agitiral v podjetju: »Čez štirinajst dni ga ne bo več tu.« In brez skrbi – čez štirinajst dni ga res ni več. Vse sindikalne agitatorje in aktiviste brez milosti odpustijo. Ne bi smeli biti tako sebični – in tako nehvaležni.

Kar je noro: v Ameriki so sindikati dovoljeni. Delavci imajo pravico do sindikalnega organiziranja, do sindikalnega boja. Na Kitajskem kakopak ne. Tam so sindikati odgovorni le za team-building in novoletno razdelitev daril. Razlog več, da je v Fuyau šef sindikata kar Caov svak, ki je obenem – logično! – tudi sekretar partijske celice. Na steni itak visijo stebri kitajske partije – Mao, Deng, Zhang, Hu in Xi. Toliko, da ne bi kdo dvomil, da so komunisti najboljši kapitalisti. Vse podredijo izključno in samo profitu – tudi človekove pravice. Vsak je zamenljiv – in pogrešljiv.

Ameriško vodstvo podjetja Fuyao Glass America kmalu odleti. Tu pride tisti »kasneje«, ko predsednik Cao dahne: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Kaj če bo deževalo, ga nekdo vpraša pred odprtjem tovarne. »Ne bo,« odvrne. Hladno, brezizrazno, stoično. Predsednik Cao vidi v prihodnost.

V »ameriški« tovarni zmaga kitajski model kapitalizma. Ameriška tovarna postane kitajska tovarna.

Ameriška tovarna je laboratorijska slika sodobnega neoliberalnega kapitalizma: ameriške in kitajske delavce dajo skupaj, da tekmujejo. Bolj ko tekmujejo, bolj se žrejo med sabo.

Ameriški kapitalizem ni več dovolj učinkovit in produktiven. Ni več dovolj brutalen. Ni več dovolj krut. Ni več dovolj nečloveški. Ali bolje rečeno: ameriški kapitalizem ni več dovolj konkurenčen. Zamenjal ga bo kitajski kapitalizem, alias »kapitalizem s kitajskimi značilnostmi«.

Kapitalizem samomorilskega samožrtvovanja

Trump sicer nenehno kriči, da Kitajska krade ameriška delovna mesta, da posluje nepošteno in da jo bo – magari s carinami – enkrat za vselej ustavil in pregnal, a to so le iluzije. Ne, ne bo je pregnal. In ne, Amerike ne bo ločil od Kitajske. Če se Amerika loči od Kitajske, propade. Tako kot propade zahodni kapitalizem, če se loči od kitajskega kapitalizma.

Ameriška tovarna je na videz doku o grozljivi nezdružljivosti dveh kapitalizmov, zahodnega (ameriškega) in kitajskega, a natanko to ni, saj zahodni kapitalizem povsem očitno sanja, da je kitajski. Želi si biti kitajski. Postati hoče kitajski.

Ameriška tovarna je doku o grozljivi združljivosti dveh kapitalizmov, zahodnega in kitajskega.

Kitajski kapitalizem je zelo čustven – »oče« Cao skrbi za svoje delavce, ki so mu hvaležni, ker lahko umirajo zanj. Ameriški kapitalizem je brezoseben – za delavce se ne zmeni, še manj za njihovo blaginjo. Odpusti jih in zapre tovarno – kot v Daytonu. Ameriški kapitalizem je bil ta, ki je ponižal daytonske delavce – Kitajci to le izkoristijo, tako kot so Američani nekoč izkoriščali cenenost, ponižanost in razvrednotenost kitajske delovne sile.

Ameriški delavci zdaj lažje razumejo, zakaj je bilo kitajsko blago tako jebeno poceni in zakaj so jim podjetja tako zlahka zniževala plače – ker so vedela, da si bodo še vedno lahko privoščili kitajsko blago.

Ameriška tovarna je laboratorijska slika sodobnega neoliberalnega kapitalizma: ameriške in kitajske delavce dajo skupaj, da tekmujejo. Bolj ko tekmujejo, bolj se žrejo med sabo. Bolj ko se žrejo med sabo, bolj drug drugemu zbijajo ceno. Bolj ko drug drugemu zbijajo ceno, bolje se podajo veliki globalni dirki navzdol. Bolje ko se podajo veliki globalni dirki navzdol, bolj so videti le še kot degradirani priveski brezosebnega globalnega kapitala, ki hoče, da so mu delavci hvaležni za izkoriščanje.

Proletarci se ne združujejo več. In proletariat, ki se ne združuje več, je lahek plen.

Vsekakor, zahodni kapitalizem potrebuje kitajskega, saj ta znižuje pričakovanja zahodnih delavcev, obenem pa jih privaja na vse slabše delovne razmere, na vse nižje plače, na vse hujšo brezpravnost, na vse okrutnejšo ekonomsko neenakost, na vse večjo razčlovečenost – na vse transparentnejši kapitalizem. Kitajski kapitalizem bo zahodnemu omogočil, da bo učinkovitejši, produktivnejši, dobičkonosnejši.

Življenje v neoliberalizmu bo postalo tak nedogodek, da se bodo ljudje dobro počutili le, če jih bodo dobro izkoriščali. In zahodni kapitalizem se lahko zanese na »karakteristike« kitajskega kapitalizma, ki je zahodne tovarne prisilil v zaprtje in selitev delovnih mest.

Zahodni in kitajski kapitalizem sta le dve prestavi istega globalnega kapitalizma – kapitalizma nizkih stroškov dela, kapitalizma zadnje kaplje znoja, kapitalizma zlorabljanja revnih, brezposelnih, nemočnih, ustrahovanih, izgorelih, obubožanih, kapitalizma brez sindikatov, kapitalizma brezpravnega, suženjskega dela, kapitalizma samomorilskega samožrtvovanja.

In ja, kapitalizem, ki se razrašča in ki ga slavi predsednik Cao, je res transparenten. Kot Fuyaovo steklo. To je kapitalizem, ki ničesar ne skriva – predsednik Cao pač povsem mirno pusti, da Steven Bognar in Julia Reichert vse to snemata tri leta, v Ameriki in na Kitajskem, v Daytonu in Fuqingu.

Marš prihodnosti

Ameriško tovarno, briljantni doku, ki ga ponuja Netflix, promovirata Barack in Michelle Obama. Njuna produkcijska hiša Higher Ground nastopa celo kot producentka. Če bi Ameriška tovarna dobila oskarja za najboljši dokumentarec (kar se utegne res zgoditi), je povsem mogoče, da bi po oskarja prikorakala tudi zakonca Obama.

A to bi bilo zelo trumpovsko: zakonca Obama, ki sta z Netflixom sklenila pogodbe za več projektov (za ekranizacijo Lewisovega bestsellerja The Fifth Risk, biografijo abolicionista Fredericka Douglassa, serijo o povojnem svetu visoke mode ipd.), sta se na Ameriško tovarno podpisala, ko je bila že posneta. Kar pomeni, da je nista producirala. Kot sta rekla, jo hočeta s svojo produkcijsko hišo – s svojim brendom – le »povzdigniti«.

Da ne bi kdo dvomil, da so komunisti najboljši kapitalisti. Vse podredijo izključno in samo profitu – tudi človekove pravice. Vsak je zamenljiv – in pogrešljiv.

A ta trumpovski kapitalizem – kapitalizem brenda – ne bi bil nič brez kitajskega. Naomi Klein v knjigi Ne, ni dovolj opozarja, da je kapitalizem povsem spremenila pojavitev brendov oziroma superbrendov: teoretiki menedžmenta so sredi osemdesetih let, v času neoliberalne kontrarevolucije, oznanili, da se korporacijam bolj kot produkti izplačajo brendi. In res, izbruhnil je nov poslovni model: Nike, Apple, Tommy Hilfiger, Starbucks itd. so ustvarili »transcendentno idejo« (brend), v katero so zavili svoja podjetja. Brend jih je »povezal s potrošniki, ki imajo enake vrednote kot oni,« tako da trik ni bil več v produktu, objektu, temveč v »želji ljudi, da bi pripadali plemenu,« da bi bili torej del nečesa, kar je večje in silnejše od njih. Ljudje, vse bolj osamljeni, atomizirani in ponižani, niso več kupovali produktov, temveč idejo, mitologijo, vizijo prihodnosti, mistično-utopični »tretji prostor« druženja in zbiranja (niti dom niti delovno mesto). Neoliberalne politike, ki so razdejale skupnost (dom in delovno mesto), so ustvarile njen nadomestek – brende.

Pravi produkt korporacij je postal brend, ki ga je bilo mogoče projicirati na vse produkte in storitve. Toda produciranje teh produktov je bilo za korporacije nekaj stranskega, saj jim je globalizacija – z deregulacijo financ, liberalizacijo trgov, demontažo delovnopravne zakonodaje in marginalizacijo sindikatov – omogočila selitev produkcije v kitajske in druge azijske znojilnice, kjer je bila delovna sila ekstremno poceni. Nikove in Adidasove snikerje so v istih znojilnicah navadno izdelovali isti delavci – razlika je bila v brendu, dizajnu, marketingu. »Vseeno je bilo, kdo opravlja fizično delo, saj prava vrednost ni bila več v produkciji, temveč v dizajnu, inovacijah in marketingu.« Korporacije niso imele več delavcev. Niso jih več potrebovale – imele so brende, produkte kitajskega kapitalizma, odmeve kitajske produktivnosti, storilnosti in učinkovitosti.

Letos poleti je v Daytonu neki moški ustrelil 36 ljudi – v 32 sekundah! Devet jih je umrlo. To je bila demonstracija blazne učinkovitosti, produktivnosti, storilnosti. Delavec za nove čase. Da se je pri tem samomorilsko samožrtvoval, se razume samo po sebi.