Le vsakega četrtega obsodi sodnik

Drame iz ameriških sodnih dvoran – retorične bravure in brezhibno poznavanje prava odvetnikov in tožilcev ter odločnost sodnika v zrelih letih –, ki jih spremljamo na malih in velikih zaslonih, obstajajo dejansko le še pred filmskimi kamerami. V ZDA je le vsakemu dvajsetemu obtožencu v kazenskem postopku dana možnost, da se zagovarja pred sodnikom. Slovenija je v tem pogledu dolgo veljala za zgled ohranjanja človekovih pravic v kazenskih postopkih, pred sodnikom so svojo plat zgodbe lahko povedali tako rekoč vsi, ki jim je grozila kazenska obsodba, v najhujšem primeru celo zapor. A v zadnjih sedmih letih se je to povsem spremenilo.

Na začetku julija je ustavno sodišče razveljavilo pravnomočno kazensko obsodbo za umor in za domnevnega morilca odredilo ponovno sojenje. In to čeprav je dejanje priznal. Po mnenju ustavnih sodnikov so bili namreč nižji in tudi vrhovni sodniki prehitro zadovoljni s priznanjem in so premalo pozornosti namenili vprašanjem, ki tudi po obtoženčevem priznanju ostajajo nerešena. Je bilo priznanje prostovoljno ali izsiljeno, je obtoženi priznal dejanje, ki ga je res storil, ali kako drugo kaznivo dejanje, kaj kažejo materialni dokazi …

V ZDA so vsa ta vprašanja na mizi, ko se tožilstvo pogaja z obrambo oziroma ko osumljencu v zameno za priznanje ponuja manj hudo kvalifikacijo kaznivega dejanja in s tem nižjo ali ugodnejšo kazen. Materialna resnica oziroma kaj se je v resnici zgodilo, sploh ni pomembno. V ZDA ni nič nenavadnega, če osumljenci priznajo precej drugačno »resnico« od tiste, ki se je zgodila. V Sloveniji pa (vsaj za zdaj) zakonodaja od sodnika zahteva, da kljub priznanju ugotovi, kaj se je res zgodilo. Ta sodnikova vloga je pravzaprav še edino, kar Slovenijo v tem pogledu ločuje od ZDA. In če sodnik ugotovi, da se dejstva in priznanje ne skladajo, mora priznanje zavrniti in odrediti nadaljevanje sojenja.

Andrejka Luznik, predsednica okrajnega sodišča v Tolminu, je že pred časom za Mladino pojasnila, da je kar nekaj priznanj krivde že zavrnila. Ker je presodila, da obtoženi priznava kaj, česar ni storil, oziroma da dejstva o kaznivem dejanju ne ustrezajo tistim, o katerih sta se »dogovorila« obtoženi oziroma njegov zagovornik in tožilec: »Nekaj priznanj krivde sem zavrnila, čeprav so se tožilstvu zdela sprejemljiva, ker sem presodila, da zbrani dokazi ne potrjujejo, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno, kot se je zatrjevalo v obtožnici. Težava je tudi v tem, da se tožilci in zagovorniki dogovorijo na sodnem hodniku. Sodnik mora odigrati svojo vlogo, ko gre na narok, preučiti mora spis, tudi težave, ki bi se lahko pojavile med sojenjem. Sodniku nikakor ne sme biti do tega, da bo zadevo čim prej zaključil.«

Pritrdilno ločeno mnenje k omenjeni sodbi ustavnega sodišča je ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs sklenila z besedami: »Dokazni standard prepričanosti v nobeni obsodilni sodbi, tudi taki, ki je osnovana na priznanju, ne sme umanjkati, zato ker ne sporazum o priznanju krivde ne priznanje na predobravnavnem naroku sodišča ne odvezujeta od spoštovanja domneve nedolžnosti.« To preprosteje povedano pomeni, da lahko sodnik nekoga obsodi za kaznivo dejanje, če tako kažejo (drugi) dokazi, in bi ga obsodil tudi, če ne bi priznal. Težava je, ker se dogaja prav nasprotno, kar je z vidika sodnikov seveda človeško, a hkrati protizakonito.

Sodba ustavnega sodišča kaže, da kazenski sodniki svoje vloge edinega preostalega poroka spoštovanja človekovih pravic v kazenskih postopkih morda ne opravljajo dovolj zavzeto. To navsezadnje kaže tudi statistika. Zgolj sedem let je minilo, odkar so bile uvedene nove možnosti za hitro sojenje. To je v razvoju kazenskega prava pravzaprav zanemarljivo malo časa, a spremembe so ogromne.

Iz letnega poročila o delovanju tožilstva za lansko leto izhaja, da je bilo pred kazenskim sodiščem obsojenih 6713 ljudi, manj kot 28 odstotkov med njimi po klasičnem kazenskem postopku. Več kot tretjina obsojenih je bila obsojena na podlagi priznanja krivde, to pomeni, da so zaradi nekoliko ugodnejše ponudbe tožilstva oziroma nižje ali blažje kazenske sankcije, kot bi jih lahko doletela po sojenju, priznali krivdo. Sojenja, na katerem bi lahko dokazovali svoj prav in izvajali dokaze v svojo korist, potem sploh ni bilo. Sodnika so ti obsojenci videli zgolj, ko jim je izrekel kazensko sankcijo. Enako je pri pogajanju med tožilstvom in obrambo, ki ga tožilstvo ponudi zgolj nekaterim obdolžencem po lastni presoji. Lani je bilo tako obsojenih 398 ljudi. Že skoraj tretjina obsojenih pa je bila pred kazenskim sodiščem obsojena, ne da bi sploh videla sodnika. Včasih niso videli niti tožilca ali celo policista. Gre za blažja kazniva dejanja z obsodbo na podlagi kaznovalnega naloga.

Glede na izjemno hitro izginjanje klasičnega sojenja bo Slovenija kmalu tam, kjer so ZDA. Tam sojenje z vsemi varovalkami pred kršitvami človekovih pravic doživi le pet odstotkov obsojencev. V Sloveniji je danes takih le še 28 odstotkov.