Od laboratorija do plesne instalacije

Osem akterjev bo zasedlo prostore Stare elektrarne Ljubljana in uprizorilo dogodke v različnih formatih, od laboratorijev za zaključene skupine, do plesno-instalacijske uprizoritve za javnost

V Stari elektrarni Ljubljana bo 30. septembra ob 19.00 premiera plesne instalacije koreografinje Snježane Premuš Vsak zdaj je čas, prostor. Po predstavah Fizične manifestacije in Poíesis sebstva, za kateri je leta 2017 prejela nagrado Ksenije Hribar, se je lotila nadaljevanja raziskave ter iskanja orodij in sistemov s pomočjo somatske prakse v koreo-socialnem projektu projektu Fizične manifestacije II, ki ga kot avtorski opus razvija med leti 2017 - 2020.

Avtorica s sodelavci v koreo-socialnem projektu Fizične manifestacije II v letu 2019 ohranja svoj osnovni fokus - misli somatsko prakso kot gradivo in sistem za revitalizacijo družbenega teles in vstopa v nova razmerja skozi raziskavo percepcije, kjer skupaj z občinstvom doživlja in opazuje, kaj nas poganja ter kako nezaznavne percepcijske podobe vznikajo v skupnih t.i simultanih prostorih.

Osem akterjev bo zasedlo prostore Stare elektrarne Ljubljana in uprizorilo dogodke v različnih formatih, od laboratorijev za zaključene skupine, do plesno-instalacijske uprizoritve za javnost. Tokrat se avtorici pridružujejo naslednji umetniki: Tina Valentan, Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Anja Bornšek, Gregor Zorc, Boštjan Perovšek in Špela Skulj.

Naslov za predstavo je Premuševa našla v verzu iz pesmi Johna Cage: Vsak zdaj je čas, prostor. V gledališki prostor Stare elektrarne so ustvarjalci zarisali zemljevid, ki ga določajo koordinate, ne nujno očitne in razpoznavne. Vabilo na uprizoritev je zato podobno vabilu na sprehod po prostoru, ki tvori navidezne horizontale, po katerih se premikaš iz enega mikro prostora do drugega, iz centra v periferijo, iz diagonale v kot ali skrit kotiček na vrhu tribune, kjer lahko posreduješ svoje sporočilo v prostor, kakor da bi ga nekomu prišepnil na uho.

S tem se pojavijo vertikalne koordinate, ki z različnim ukrivljanjem in deviacijami posameznikove poti (to kar je centralno lahko postane obrobno in obratno), in z odločitvami sokreirajo dramaturgijo dogajanja in razpirajo možne oblike dojemanja. Povedano drugače, s povabilom obiskovalcev na sprehod, želijo ustvarjalci razpreti različne oblike prisotnosti: samoizbire postankov, opazovanja, sedenja ali celo ležanja, poslušanja, zbliževanja, asociativnega spomin-janja, prepoznavanja, reflektiranja.

Prevajalka Suzana Koncut je o izkušnji laboratorija zapisala: "Dogodki, h katerim tako zastavljeno raziskovanje Snježane Premuš teži, nikakor ne poudarjajo konfrontacije med akterji in občinstvom, ampak z globino doživete izkušnje omogočajo skupno zaznavo in predlagajo gradnjo skupnega prostora zaznave. Na tej ravni bi že lahko govorili o etiki odrskega dogodka, ki se ne vzpostavlja kot rez in nasprotje ali celo konflikt med dvema stranema, temveč kot so-zvočje, so-čutenje, empatija, kar morda prispeva h gradnji zavesti in čutenja, ki presega zgolj prostor umetnosti."