Kaj stroji vidijo in delajo drugače kot ljudje?

Namišljeno srečanje med astronomom Johannom Friedrichom Juliusom Schmidtom (1825–1884) in nevronsko mrežo DeepMoon, ki sta si za cilj zadala štetje luninih kraterjev

Naše razumevanje sveta je vedno bolj odvisno od strojev, poleg tega pa so se začela pojavljati tudi vprašanja o strojnem in človeškem učenju. Kakšne izzive prinaša globoko učenje človeškemu znanju? Kaj stroji vidijo in delajo drugače kot ljudje? Kako lahko umetna inteligenca izboljša nove oblike izkušanja in razumevanja? Grška umetnica Kyriaki Goni se je teh vprašanj lotila v projektu Štetje kraterjev na Luni, ki ga bo skupaj s kustosinjo Daphne Dragona predstavila 2. oktobra ob 19.00 v Projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani.

Po besedah umetnice Luna predstavlja osupljiv primer in ponuja zanimivo analogijo, saj brez atmosfere deluje kot podatkovno središče, ki na svojem telesu hrani spomine našega sončnega sistema in nam omogoča napovedi za prihodnost. V projektu predstavlja namišljeno srečanje med astronomom Johannom Friedrichom Juliusom Schmidtom (1825–1884) in nevronsko mrežo DeepMoon, ki sta si za cilj zadala štetje luninih kraterjev. 

Dialog med njima je predstavljen kot dvokanalni video, ki prikazuje odnos med človekom in strojem in se na igriv način spoprijema z upi in strahovi, možnostmi in omejitvami, dosežki in napakami ter različnimi načini učenja in vedenja. Deli pogovora so na razstavi prikazani z risbami, predmeti in arhivskim gradivom, ki osvetljujejo resnična dejstva o tem namišljenem srečanju. Na ogled je tudi portret astronoma ter stari časopisni članki, ki razkrivajo njegovo življenje, posvečeno znanosti.

Seznam kraterjev z navedenimi imeni namiguje na naloge, ki jih lahko opravljajo le ljudje, ne pa stroji. Vzorci podatkovne zbirke s slikami kraterjev kažejo, kako se človeški in strojni vid razlikujeta. Marmorna skulptura kraterja s svojo materialnostjo kaže posledice možnih napak umetne inteligence in potencial, ki ga ima za nadaljnje učenje in izboljšanje. Schmidtov velik, na roke narisan lunin zemljevid razkriva natančno in strastno opazovanje človeka, medtem ko zaznavne ikone prepoznavanja vzorcev prikazujejo natančnost, učinkovitost in hitrost sistemov umetne inteligence. Nazadnje pa še risba luninega kraterja, ki ga je Goni narisala na podlagi Schmidtovega zemljevida, kaže njen lastni položaj in metodologijo.

Kot v svojih prejšnjih delih, v katerih je preučevala zaplete in odnose med uporabniki in vmesniki, tehnološkimi in živimi omrežji, človeškimi in več kot človeškimi svetovi, si tudi v projektu Štetje kraterjev na Luni prizadeva razkriti sinergije med človeško in umetno inteligenco in poudariti njihovo soodvisnost. 

Kyriaki Goni ustvarja obsežne multimedijske instalacije, ki se osredotočajo na odnose med tehnologijo in družbo. Skozi fikcijo in raziskovanje preiskuje teme, kot so človeška, nečloveška in strojna interakcija, podatki in zasebnost, konstrukcija in dojemanje digitalnega jaza. Njena dela so bila predstavljena v galerijah in na novomedijskih festivalih po vsem svetu: Muzej sodobne umetnosti Skopje, transmediale19, IMPAKT, atenski bienale, melbournski trienale, Tomorrows, ADAF, ISEA21, SIGGRAPH2016 in drugi. Pred kratkim so njeno delo naročili na the New Networked Normal (theNNN.eu). V okviru svoje prakse tudi oblikuje in vodi delavnice za mlade in odrasle ter predstavlja svoje raziskave na konferencah in digitalnih platformah.