Devendra Banhart: Ma

2019, Nonesuch

+ + + +

Stvari, o katerih poje Devendra Banhart, ali pa časi, v katere nas odpelje, v njegovih pesmih vedno zvenijo boljši, kot so v resnici. Verjetno tudi zato, ker tegob in veselja ne postavlja na nasprotna pola. Skladbe z nove plošče, v katerih se posredno, univerzalno ter avtobiografsko dotakne izgube staršev in katastrofe v domači Venezueli, bi lahko delovale morbidno. Ampak tako, kot se jih loti Banhart, še posebej takrat, ko zapoje kot Leonard Cohen konec šestdesetih let, zvenijo kakor življenjski nauki zrelega človeka. Tudi zaradi bogatih indie pop folkovskih aranžmajev, ki tokrat z atmosferičnim minimalizmom dobijo še kontemplativnejše značilnosti.