Avstrija je srečna država

Ko se politiki prerekajo o nepomembnih stvareh, se jim ni treba lotiti reševanja pravih problemov

Avstrija je srečna država. Tako rekoč nobenih problemov nima. To na podlagi razprav v kampanji pred nedeljskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami, na katerih je slavila ljudska stranka ugotavlja filozof Konrad Paul Liessmann. Predstavniki strank so se na predvolilnih soočenjih recimo prerekali, ali je določena stranka pravilno obračunala nekaj kemičnih svinčnikov, ki jih je razdelila volivcem. Ali je bila centrala določen stranke žrtev kibernetskega napada ali je ta napad izvedla sama. Je prav medije obvestiti, da se je eden od kandidatov moral udeležiti soočenja na televiziji z visoko vročino? Smejo umetniki podpirati konservativno stranko? So milijonarske, ki finančno podprejo »napačno« stranko, izpostavljene seksističnim napadom, pred katerimi se ne morejo obvarovati? To so razprave brez politične vsebine.

Res je, da na soočenjih pred predčasnimi volitvami, ki so bile posledica razpada vlade zaradi korupcijskega škandala, ni bilo mogoče pričakovati veliko originalnih vsebin. Kljub temu praznina, ki so ji bili avstrijski volivci priča, Liessmanna preseneča. To se je lahko zgodilo zato, ker strankam in medijem ni bilo v interesu, da bi pograbili vroče železo ali da bi se lotili resne razprave s političnimi idejami in koncepti. Veliko enostavneje je staviti na škandale in nepomembne zadeve, da bi opozorili nase in morda pridobili kak glas.

Pod to površino se po Liessmannovih besedah skriva temeljna kriza politike. Ne samo v Avstriji, tudi drugod je mogoče opaziti, da o temeljnih vprašanjih vlada nekakšno splošno strinjanje, zato se o njih ne gre prepirati.

Ne samo v Avstriji, tudi drugod je mogoče opaziti, da o temeljnih vprašanjih vlada nekakšno splošno strinjanje, zato se o njih ne gre prepirati.

Velja splošno strinjanje, da je treba socialno državo ohraniti in nadgraditi, a hkrati tudi povečati konkurenčnost. Izobraževalni sistem mora vsem zagotavljati enake možnosti in hkrati omogočati odličnost. Migracije so dobre, a v določenih mejah. Podnebje je treba varovati, a nikomur se ni treba ničemur odpovedati. Različnost pozdravljamo, a vsi moramo enako govoriti in misliti. Digitalizacija prinaša grožnje, a tudi priložnosti, ki jih moramo izkoristiti. Ja, veliki problemi obstajajo, a te je treba reševati na evropski ali globalni ravni. Pri tolikšni enotnosti ostre razprave in nasprotni koncepti res niso mogoči.

Bistvo omenjenih prijetno zvenečih trditev je jasno. To je sporočilo, da je za vse na voljo rešitev, ki nikogar ne bo bolela, pa da je mogoče zadovoljiti vse potrebe in vse želje. Zaradi tega se je treba izogibati temu, da bi morali pojasnjevati, kaj te prazne obljube dejansko pomenijo. Če bi jih morali podrobneje pojasnjevati, bi morali priznati, da vsem ni mogoče ugoditi. Različni škandalčki so namenjeni odvračanju od potrebe po podrobnejših pojasnilih.

Različni škandalčki so namenjeni odvračanju od potrebe po podrobnejših pojasnilih.

Dobro, da je Avstrija srečna država. S sedanjo politiko dobrega počutja dejanskih kriz namreč ni mogoče reševati. To ni le drug problem, ampak očitno tudi problem drugih. Brez cinizma, državi gre dejansko dobro, zaključuje Liessmann.