Adria ni avto, koalicija pa ni gostilna

Epilog privatizacije Adrie Airways je znan: družba je v stečaju, 558 zaposlenih je na cesti, tisto, kar je najpomembnejše, to je človeški kapital – od pilotov do strokovnjakov s 60-letnimi izkušnjami v organizaciji letalskega prevoza –, je na poti v pogubo. Tuje letalske družbe prevzemajo najdobičkonosnejše letalske povezave, druge, ki so ravno tako pomembne za Slovenijo, pa bo država morala subvencionirati; primorana bo podpirati tuje letalske družbe, ki so večinoma v lasti drugih držav.

Podobno se bodo nanje morali nasloniti slovenska pošta, domači organizatorji potovanj, kongresov ali podjetja, ki so odvisna od hitrih povezav. Od 29 linij, ki jih je vzdrževala Adria Airways, naj bi bilo vsaj 11 izgubljenih, tega pa se še najbolj veseli nemška Lufthansa, ki je hkrati tudi solastnica letališča Brnik: njene hčerinske družbe, od Brussels Airlines do Austrian Airlines, so že začele leteti v Ljubljano.

Tisti, ki so to zgodbo zakuhali ali so zanjo odgovorni, so utihnili. Marko Jazbec, ki je v imenu SDH podpisal prodajno pogodbo in prodal Adrio nemškemu špekulativnemu skladu in ki je leta 2016 dejal, kako zadovoljni so v SDH, da so zahteven prodajni postopek pripeljali do »uspešnega zaključka«, omogočili »stabilizacijo poslovanja« z novim kupcem, pa tudi »prestrukturiranje in ohranitev slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika«, kar naj bi omogočilo »številne dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe«, zdaj molči.

Tudi Alenka Bratušek, ki je leta 2014 prodala letališče in s tem zapečatila Adrijino usodo, se danes drži bolj kislo in ob strani ter prepušča krmilo Zdravku Počivalšku. Leta 2014 je v parlamentu še slovesno dejala, da se bo s tem, njenim privatizacijskim procesom število potnikov na Brniku povečalo, »in kar je še pomembneje, da se bo povečalo število destinacij, kamor se s tega letališča da leteti oziroma od drugod na naše letališče prileteti«. Primer Adrie Airways je zgolj še ena potrditev zgrešene gospodarske politike v zadnjih letih, od prodaje Mercatorja pa do bank.

To je resda že preteklost, a prav tako smo lahko zaskrbljeni zaradi potez sedanje vlade. Koalicijski partnerji so ta teden na več sestankih razpravljali o mogočem ukrepanju države po napovedi stečaja Adrie Airways. Odločitve po srečanju premier Marjan Šarec še ni mogel predstaviti, saj, kot je pojasnil, navajamo, »zaenkrat na voljo še nimamo dovolj podatkov«. Nimajo dovolj podatkov? Ministrstvo za infrastrukturo in ministrstvo za gospodarstvo sta bili o Adrijinem težkem položaju obveščeni vsaj februarja letos, ko je družba civilni agenciji za letalstvo poslala letno poročilo ali ko so spomladi ministrstva začeli obletavati predstavniki nemškega lastnika z željami po subvencijah.

Vsaj tedaj, če ne že prej, je odgovornim moralo biti jasno, kaj bo sledilo. Izjava, da država »zaenkrat na voljo še nima dovolj podatkov«, pomeni le, da vlada v desetih mesecih ni naredila analize, katere letalske povezave in zakaj so za državo potrebne in kako jih zagotoviti. Da ne omenjamo očitne nekoristnosti najbolj sofisticiranih vladnih agencij, vse od obveščevalne službe naprej.

Slovenija je ena izmed redkih držav, ki so prodale svoje letališče – letalsko infrastrukturo. Spolzela ji je iz rok v času, ko so politiki sredi krize kot kakšne mačke, ki jim avtomobilski žarometi posvetijo v oči, obstali na sredini ceste.

Je danes kaj drugače? Zdaj smo tudi edina država, ki jo je presenetil propad nacionalnega letalskega prevoznika in v kateri so zaradi izpada pomembnih letalskih povezav nastale motnje pri dostavi poštnih pošiljk, pa vse do tega, da so se morali piloti samoorganizirati in pripeljati v domovino slovensko odbojkarsko reprezentanco.

Marjan Šarec je ta teden dejal, da pri reševanju težav, povezanih z Adrio Airways, seveda ne gre za »kupovanje avta«. Drži. A prav tako lahko rečemo, da vlada ni navadno gostilniško srečanje ali gasilsko društvo.