To ni šesto veliko izumrtje, to je prvo iztrebljenje!

Zgolj 20 koncernov, ki pridobivajo in prodajajo fosilna goriva, je od leta 1965 izpustilo v zrak 35 odstotkov vsega ogljikovega dioksida in metana

To ni šesto veliko izumrtje, to je prvo iztrebljenje, v svojem eseju piše okoljski zgodovinar Justin McBrien. Čeprav pri tem iztrebljenju sodelujemo vsi, naša odgovornost ni enako porazdeljena. Večina ljudi ima na to malo vpliva. Vpliv pripadnikov srednjega razreda v bogatih državah je precejšen, vendar je v veliki meri posledica sistema, ki so ga vzpostavili koncerni, v Guardianu piše George Monbiot.

Zgolj 20 koncernov, ki pridobivajo in prodajajo fosilna goriva, nekateri so v državni lasti, je od leta 1965 izpustilo v zrak 35 odstotkov vsega ogljikovega dioksida in metana. Četudi so njihovi lastni znanstveniki svarili pred katastrofo, če bodo nadaljevali z izrabo fosilnih goriv, so naftne družbe porabile milijarde dolarjev za to, da so preprečile sprejem in izvedbo okoljskih ukrepov vlad. Financirale so inštitute, plačevale upokojene znanstvenike in lažne organizacije, da so širili dvome o podnebnih spremembah. Financirale so politike, predvsem v ameriškem kongresu, da so preprečevali pristop k mednarodnim sporazumom o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Velike vsote denarja so naftne družbe porabile tudi za lažno predstavljanje svoje okoljske odgovornosti.

To še vedno počnejo. Monbiot omenja družbi Shell in Exxon, ki z oglasi zavajata javnost, da prehajata od izkoriščanja fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Ob tem Shell v svojem letnem poročilu navaja, da je lani investiral 25 milijard dolarjev v izkoriščanje nafte in plina. Ni pa v tem poročilu mogoče najti podatka, koliko je investiral v nizkoogljične tehnologije. Tudi ko je Monbiot Shell prosil za ta podatek, ga ni dobil.

Četudi so njihovi lastni znanstveniki svarili pred katastrofo, če bodo nadaljevali z izrabo fosilnih goriv, so naftne družbe porabile milijarde dolarjev za to, da so preprečile sprejem in izvedbo okoljskih ukrepov vlad.

Največja laž, ki jo javnosti prodajajo naftni koncerni, pa je, da je prvo veliko izkoreninjenje posledica izbire potrošnikov. Novinarjem Guardiana so v nekaterih naftnih koncernih odgovorili, da niso odgovorni za odločitve potrošnikov, da kupujejo njihove izdelke. Niso pa povedali, da smo kot potrošniki del sistema, ki so ga oni vzpostavili. Ta sistem je politična, ekonomska in fizična infrastruktura, ki ustvarja lažno sliko, da imamo izbiro.

Vodi nas ideologija, ki nam je tako znana in vsesplošno razširjena, da je niti ne zaznavamo kot ideologijo. Imenuje se potrošništvo. Ustvarili so jo sposobni oglaševalci in tržniki s pomočjo kulture zvezdnikov, kot je recimo ameriška družina Kardashian, in medijev, ki nas obravnavajo kot prejemnike dobrin in storitev namesto ustvarjalce politične realnosti.

Potrošništvo je vpeto v transport, načrtovanje mest, energetiko, kot madež se zajeda v politične sisteme, ki so jih sistematično ugrabili lobisti in koncerni, ki financirajo politične kampanje. Politiki tako ne služijo ljudem, ampak plutokratom, ki jih financirajo.

Potrošništvo je vpeto v transport, načrtovanje mest, energetiko, kot madež se zajeda v politične sisteme, ki so jih sistematično ugrabili lobisti in koncerni, ki financirajo politične kampanje. 

V takem sistemu se individualne izbire izgubijo v hrupu, piše George Monbiot. Bojkote je težko organizirati. Ideologija potrošništva je zelo učinkovita pri iskanju krivcev. Bogati prebivalci zahodnih držav za uničevanje planeta krivijo visoko rodnost v revnih ali »Kitajce«. Moč potrošništva je, da nas dela nemočne. Vabi nas v past, da nepomembne odločitve med različnimi oblikami uničenja vidimo kot učinkovite spremembe. Priznati je treba, da je to odlična prevara.

Spremeniti je treba sistem, ne produktov sistema. Ukrepati moramo kot državljani ne kot potrošniki. Ključni izziv je, kako organizirati proteste, ki bodo pritegnili čim več ljudi, ki bodo mirni in učinkoviti. Takšni protesti ponujajo vsaj možnost, da bi lahko zlomili infrastrukturo laži, ki so jo ustvarili naftni koncerni, in vzpostavili politiko, ki bi iskala rešitve za izzive, ki nam grozijo.