Lisjakov srčni utrip

Umetniki so si nadeli lisičje perike, čez hrbet vrgli očitke, da spominjajo na Leningrajske kavboje, in si izmerili srčni utrip. Vsi trije so Abrahamova leta že presegli, a srčni utrip je ostal mladosten in tudi lisjakov pogled oster. Leta so jih utrdila, jim dala žlahtno modrost, da bi z njo okužili tudi četrtega, najmlajšega člana, ki se je tokrat pridružil trojici divjih v srcu. A najprej so bili trije. Prva razstava z naslovom Divji v srcu se je zgodila v prejšnjem stoletju, natančneje leta 1998, ko je galerija Equrna predstavila trojico slikarjev – Aleksija Kobala, Jurija Kalana in Silvestra Plotajsa Sicoja. Takrat so bili na začetku svoje kariere, polni elana in načrtov za prihodnost. A kaj ko so v svojem mladostnem zaletu naleteli na čuden odnos dela stroke – in niso bili edini! Marsikateri izmed zanimivih slikarjev, kiparjev, grafikov, videastov, fotografov, skratka umetnikov širšega polja vizualne umetnosti takrat ni bil vključen v nacionalne preglede sodobne vizualne umetnosti. Pač zato, ker je slovenski likovni establišment njihova dela (slike, kipe, grafike ...) razumel kot preživeto obliko, ob tem pa razstavljal le ozek odsek vizualne umetnosti. Povod za prvo razstavo Divji v srcu je bila prav ta ignoranca, njihova razstava pa kot neke vrste ’salon spregledanih’. Aleksij Kobal je prepričan: »Po vseh teh letih smo prišli do ugotovitve, da establišmenta v resnici ne potrebujemo in da je oponiranje institucionalnemu pravzaprav naša prednost in hkrati nujnost. Takšen pristop pa v umetniškem prostoru zrcali tudi realnejšo sliko stanja. To lahko razumemo tudi kot obvezo do same umetnosti.«

V preteklih dvajsetih letih so pod imenom Divji v srcu razstavljali sporadično; leta 2002 ponovno v Equrni in ime prve razstave je postalo tudi ime neformalne skupine slikarjev – Kobala, Plotajsa in Kalana. Ob tej priliki so medse povabili slikarja Gregorja Kokalja (1967). Spet so bili drugačni od mainstreama, spet so slovenski javnosti dokazali, da slika ni mrtva in da ima tudi na začetku 21. stoletja svoje mesto. Sledili sta še dve razstavi – leta 2008 v Equrni ter 2010 v mariborski galeriji KiBela in v Mestni galeriji Nova Gorica. Takrat je začasno postal četrti član »divjih« akademski kipar Mirko Bratuša (1963). Bratuša se je mojstril skozi raznovrstne kiparske cikluse, včasih poetične, drugič duhovite in provokativne, tretjič družbeno kritične. Njegova tema in motiv je figura, ki jo raziskuje v različnih materialih. Prav njegov raziskovalni nemir, bogate izkušnje in znanje, pa tudi talent ga postavljajo v sam vrh evropskega kiparstva.

Divji v srcu so z leti postali »fantomska institucija«, tista, ki nastavlja ogledalo družbi.

S pridružitvijo kiparja je postalo jasno, da Divji v srcu razmišljajo prek meja slikarstva. Njihove razstave so bile kot gverilske akcije. Sporočali so, da uradne institucije s svojo likovno politiko nimajo pravice oropati slovenske kulture za pluralnost likovne scene. Njihova dela so v marsikateri likovni zbirki in galeriji, le v Moderni galeriji v Ljubljani jih ni. Čas je tekel, minilo je 20 let, Divji v srcu so prerasli ’status’ najmlajše generacije ustvarjalcev, postali zrela srednja generacija in si prislužili svoje trdno mesto na slovenski likovni sceni. V teh dvajsetih letih so se zgodile velike spremembe, v osrednji slovenski instituciji za sodobno vizualno umetnost pa se ni prav veliko spremenilo. Kdo je zaradi tega na izgubi? Na to vprašanje bi lahko našli več različnih odgovorov.

Kakorkoli, Divji v srcu so presodili, da je znova napočil čas za njihovo razstavo. Naslovili so jo Poglej lisjaku v oči in ’zasedli’ AS Galerijo v Ljubljani. Plotajs je na odprtju v svojem duhovitem govoru poudaril, da je v teh letih nastalo nekaj ikoničnih podob, ki so presegle okvire. »Zbrali smo se, da počastimo slikarski medij, ki se zdi, da je v izvrstni kondiciji. Prihajajo mladi slikarji, ki jih je morda spodbudilo prav naše vztrajanje pri slikarstvu. V zadnjih dvajsetih letih je bilo slikarstvo v nemilosti, a stanje se počasi izboljšuje.«

Tokrat so kot četrtega člana povabili slikarja Mateja Čepina (1977), ki je bil tega vesel. »To povabilo mi je ponovno zagnalo srce, ki zdaj bije bolj divje kot kdajkoli prej. Upam, da kovači, ki kujejo najžlahtnejše kovine, nikdar ne odložijo kladiva!« Tako je v lepi prispodobi izrazil svoje prepričanje v sliko. Ne gane ga, če je za nekatere slika relikt nekdanjih obdobij. »S tem se ne obremenjujem, saj kar nastaja, nastaja le zame. Gre za nekakšen avtoportret in zaznavanje tega, kar občutim. Sem pa seveda vesel, če v tem, kar nastaja, kdo drug vidi nekaj, to začuti in mu sproži razmišljanje.« Čepin je samouk, saj za seboj nima opravljenega študija na kakšni likovni akademiji. Nekaj ga je preprosto vleklo k slikarstvu, nekaj temeljno eksistencialnega, in prav to najdemo tudi v njegovih delih. Išče odgovore na vprašanja smisla bivanja, zagonetnosti človeških nravi ter naše ujetosti v čas in prostor. Upodablja neresnične temačne krajine in vrtove, kjer se kot po naključju pojavijo ljudje v svoji majhnosti in goloti, izgubljeni in predvsem drugačni. Ob njegovi razstavi v galeriji Alkatraz (2013) je kurator Jani Pirnat ugotavljal, da se ob pregledu Čepinovega opusa pokažejo različne raziskovalne faze. V zgodnejših delih je opaziti navezave na slikanje množic s karnevalov Jamesa Ensorja ali intimne portrete Gabrijela Stupice, opazne so tudi razpadajoče figure Francisa Bacona, hkrati pa se čuti umetnikovo abstraktno ekspresionistično eksperimentiranje. Dela s strastjo in verjame v izrazno moč slikarstva.

Jurij Kalan (1961), akademski slikar, eden od treh ustanovnih članov neformalne skupine Divji v srcu, je mojster figuralike. Profesor dr. Tomaž Brejc je že na začetku njegove kariere zapisal, kako je Kalan preizkušal različne slogovne načine, študiral stare mojstre, Rembrandta in tudi modernistične figuralike.

Tako je dodobra spoznal evropsko figuraliko, vse od Otta Dixa do sodobnih angleških ekscentrikov (Lucian Freud). A vse te raziskave so imele en sam namen, da bi namreč dosledno in pošteno izoblikoval svoj posebni likovni izraz. Izmojstril se je do te mere, da je dosegel tehnično popolnost in izrazno subtilnost. Je v teh letih postal še zrelejši? »Ob slikanju se divjanja v srcu ne da krotiti, in zase lahko rečem, da še nisem dozorel,« prizna, in v očeh se mu zaiskri. Na tokratni razstavi v AS Galeriji nas je presenetil s podobami krajine. Pozorno opazuje svojo okolico, zato krajine zaživijo v njegovi značilni slikarski maniri. V predhodnem obdobju je upodabljal svojo družino in prijatelje. A takšnih figuralnih kompozicij pri nas praktično ni delal nihče in še posebej ne na tako duhovit način. Vedno malo hudomušno, v smešnih situacijah in nenavadnih perspektivah ter živahnem koloritu je zasačil svoje portretirance. Takšne so tudi krajine, ki jih je s psom na sprehodu ob reki ujel njegov pogled.

A Kalan ni obupal glede statusa slike v sodobni umetnosti. »Upam, da počasi prihaja v njihovo zavest, da je slika vedno sodobna, izpovedno močna in enakovredna ostalim medijem. Sicer pa ne vem, kaj se plete po kuratorskih glavah.«

»V svetu, v katerem je vsega na pretek, postajamo duhovne spake. S svojimi deli ironiziram trenutno stanje tudi zato, da bi se tega zavedli.« - Aleksij Kobal

Aleksij Kobal (1962) velja za natančnega in vztrajnega raziskovalca slikarskega metjeja, ki posega čez meje likovnega, tudi v glasbo in literaturo. Njegovo slikarstvo je kot proces, ki se spreminja, ko preizkuša različne tehnike, jih izumlja in dopolnjuje. Po končani Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je slikal fantastične krajine s haptično površino debelih nanosov barve in drugih materialov. Kmalu je ustvaril naslednjo serijo slik s koščki ogledal na površini, ki z zrcaljenjem vodijo dialog s prostorom. Zrcala je raziskoval naprej, jih jedkal, da so se na površini izrisala šifrirana sporočila izumljene abecede, to pa je povezal s tematiko nastanka vesolja. V naslednjem ciklusu se je približal idealu renesančnega slikarja prostora in arhitekture; s poznavanjem slikarske tehnike starih mojstrov je dosegel tehnično, slogovno in izrazno odličnost. Velike slike cikla Prepovedano mesto v sebi nosijo preplet metafizičnega mesta in sodobnih virtualnih prostorov. Je mojster iluzije tretje dimenzije, ki je prišla do izraza na poseben mistični način, s pomočjo posebne slikarske tehnike, tudi v ciklih Topologija Zlatoroga in Barvna stran teme. Slike na aktualni razstavi nakazujejo njegova nadaljnja raziskovanja slikarskega polja. Kolorit se je sicer posvetlil, motivi pa so še vedno onkraj znanega, onkraj realnega sveta, v sferi metafizike. »V svetu, v katerem je vsega na pretek,« ugotavlja Kobal, »postajamo duhovne spake. S svojimi deli ironiziram trenutno stanje tudi zato, da bi se tega zavedli.«

Tudi Silvester Plotajs Sicoe (1965), akademski slikar, je samosvoj umetnik. Podobno kot Kobal, Kalan in Čepin se ne ozira na nekatere trende v sodobni umetnosti, ki skušajo sodobno digitalno dobo komentirati, razlagati in vizualizirati z njej lastnimi novimi mediji, sodobna tehnologija pa tako zamenja umetnikovo veščino, čustveni naboj in humani razmislek. Plotajs slika tisto, kar ga pač zanima, kar zapolnjuje njegove zahteve in vizije. V premišljeni naivni izraznosti, z nanosi čistih, močnih barv in s svojevrstnim načinom vstopa v slikovno polje, ustvari magično vzdušje. Raziskuje znotraj štafelajne slike in preverja meje, do katerih lahko abstraktno slikovno polje še drži figuro v njeni oblikovni pojavnosti. Stavke in besede, zapisane preko naslikanega motiva, lahko razumemo dobesedno ali pa kot šifre z druge strani, od koder je misel prišla. Ob tem ni zanemarljiv podatek, da si je skupina prijateljev slikarjev nadela ime Divji v srcu prav po Plotajsovi istoimenski sliki, on pa si je naslov sposodil tam v devetdesetih, od Lynchevega istoimenskega filma. V tistem obdobju je Plotajs črpal navdih iz sveta hollywoodskega filma, pop glasbe, mode, športa, na splošno iz zvezdniškega sistema potrošniške družbe. Pred tremi leti pa je na razstavi Med morjem in vulkani v ljubljanskih Kazamatah pokazal svojo drugačno stran, kontemplativnejšo in zrelejšo; kolorit je postal temnejši, a barve še vedno žarijo in pripovedujejo svoj joie de vivre. »Zorimo, seveda, in divjamo še naprej. Naše razstave so koncentrat naših individualnih ‘divjanj’ v ateljejih,« se namuzne.

Galerijska publika je Divje v srcu vzljubila že takrat, pred dvajsetimi leti. Njihova priljubljenost se je potrdila tudi na aktualni razstavi v AS Galeriji. Da so neformalna skupina, se vidi že na prvi pogled. Vsak od njih ima svojo avtorsko poetiko, svojo slikarsko gesto, v likovno polje vstopa na poseben in sebi lasten način. Divji v srcu so z leti postali ’fantomska institucija’, tista, ki nastavlja ogledalo družbi.

Slikarska razstava:
Poglej lisjaku v oči
Kdo: Divji v srcu
Kje: AS Galerija, Ljubljana
Kdaj: do 6. decembra 2019