Za Hrvaško v Schengenu

Nacionalni interes seveda obstaja. Tudi v zvezi s Hrvaško. Slovenska politična elita bi ta interes lahko zavarovala takrat, ko je de facto hrvaški državi – recimo njenim pokojninskim skladom – prodala slovensko živilskopredelovalno industrijo, Žito in Drogo ter seveda trgovino, Mercator. S tem je ogrozila dolgoročno samooskrbo Slovenije s hrano in vzela velik kos obetov za prihodnost vsem, ki živijo od kmetijstva, hrvaškim predelovalcem hrane pa v Sloveniji zagotovila konkurenčno prednost. Ampak ne. Gostilniške razprave je veliko lažje zanetiti – in pridobiti srca ljudi na svojo stran –, če Hrvaško blokiramo pri vstopu v schengensko območje. Ker je to, betonski blok na meji, veliko oprijemljivejša zadeva.

V očeh številnih slovenskih politikov, tudi v očeh evroposlancev, smo ta teden zaznali iskrice. Kot da so dobili novo temo, novo kost, ki jo bodo glodali še leta. Ko je ta teden evropska komisija sporočila, da je Hrvaška tehnično pripravljena za vstop v schengensko območje, so si sledile izjave, namenjene predvsem volivcem, od trditev o političnosti evropske komisije do tega, da Hrvaška ni pripravljena za vstop, ker ne spoštuje evropskega pravnega reda. Ni se treba truditi z njihovo interpretacijo, politiki, od predsednika vlade do predsednika parlamenta, so hoteli ljudstvu povedati tole: če Hrvaška ne prizna odločitve arbitražnega sodišča, bomo zvito blokirali njen vstop v schengensko območje. Pravzaprav Slovenija Hrvaško tukaj že blokira: slovenska policija še vedno ni podpisala novega sporazuma o sodelovanju s Hrvaško, čeprav si EU tega želi.

Ker politiki vse pogosteje upoštevajo tisto, za kar mislijo, da je popularno mnenje, bi bilo prav, da jih tukaj ustavimo. Prvič, arbitražni spor s hrvaškim vstopom v schengensko območje ni povezan. Prav je, da se naša država tako odločno bori in porablja milijone dolarjev za tiste kvadratne kilometre, a o tem bo tako ali tako dokončno razsodilo luksemburško sodišče pri EU. In drugič, hrvaški vstop v schengensko območje je v slovenskem interesu, ne le v interesu slovenskih turistov in Slovencev, ki živijo ob meji in se trudijo ostati v dobrih sosedskih odnosih, je tudi v interesu slovenskega gospodarstva, ki je izvoz na Hrvaško po njenem vstopu v EU povečalo hitreje, kot je izvoz v Slovenijo povečalo hrvaško gospodarstvo.

Toda ne glede na to je seveda res, da Hrvaška za vstop v schengensko območje še ni pripravljena. To ve vsak, ki je letos potoval v Bosno, in to vedo tudi člani tako imenovanega schengenskega odbora. Če preberemo njihovo zadnje poročilo iz 5. oktobra, v njem zasledimo ugotovitev komisije, da pri zadnjem preverjanju hrvaške pripravljenosti ni mogla preveriti, ali je Hrvaška vzpostavila tehnični mejni nadzor z Bosno, zato ti strokovnjaki ne morejo potrditi, da izpolnjuje obveze. Nizozemska pa je poudarila, da je nadzor razkril nove pomanjkljivosti, predvsem glede računalniškega preverjanja identitete. No, drži. Da Hrvaška še ni pripravljena za vstop v schengensko območje, je jasno tudi iz velike prepustnosti njene meje z Bosno, kar se kaže v številu nezakonitih poskusov prečkanja meje med Hrvaško in Slovenijo. Ampak kaj stori odrasla država v takšnem primeru? Notranji minister bi Hrvaški seveda moral ponuditi pomoč.

To bi bilo najtežje dejanje, to bi bilo delo, za katero plačujemo politike. Najlažje pa je seveda bentiti čez političnost komisije in razpihovati negativna čustva.