Širom, glasbena skupina …

Glasbo skupine Širom bi lahko opredelili kot meditativno, kontemplativno, celo mistično zvočno izkušnjo; trojica zanimivih glasbenikov z igranjem na različna klasična, doma narejena in ljudska glasbila z vseh koncev sveta poslušalce namreč popelje v svetove, ki se zdijo starodavni in oddaljeni, a hkrati sodobni in nenavadno bližnji. Zagotovo tudi zaradi njene časovne in prostorske neopredeljivosti nekateri glasbo Širom označujejo z »domišljijsko« ali »sodobno« ljudsko glasbo. A zapisi glasbenih recenzentov, med njimi tistih iz največjih medijskih hiš, BBC-ja, Guardiana, The Wire, ali z vplivnih glasbenih portalov, kot so Songlines, ki njihove albume opisujejo s presežki, potrjujejo misel, da je njihovo glasbo težko opisati, kaj šele popredalčkati v določen žanr; treba jo je poslušati, se ji zares prepustiti, a hkrati tudi obiskati njihove koncerte, saj ti že zaradi obilice nenavadnih inštrumentov, ki jih uporabljajo na odru, ponujajo zelo zanimivo vizualno izkušnjo.

Širom so Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren. Kraševka, Tolminec in Prekmurec so se spoznali prek sodelovanja v lokalnih mladinskih klubih, znanstvo je preraslo v prijateljstvo, sčasoma – ko so se seznanili z glasbo, ki so jo do tedaj ustvarjali v drugih bendih – pa tudi v idejo o skupnem ustvarjanju. Ana in Samo, ki sta se kalila zlasti v akustičnih in improvizacijskih zasedbah, sta tedaj že sodelovala v duu Najoua, v katerem sta igrala na kalimbe, afriške palčne klavirje, Iztok pa je eden ustanovnih članov znane prekmurske ŠKM bande, kitaro pa je igral tudi v noise hardcore bendu Hexenbrutal. S Širom so prepletli svoje različne, a komplementarne glasbene zgodbe, hkrati pa tudi svetove, kjer so odraščali; najbolj nazorno v dokumentarcu Pokrajine iz spominov.

Čeprav so sprva hoteli ustvarjati akustično različico elektronskih žanrov trance in drone, saj ti vsebujejo prvine meditativnosti, ki jim je blizu, pa so že po prvih vajah doumeli, da morajo glasbi, ki jo ustvarjajo, pustiti svojo pot. Njihove skladbe, nekatere izmed njih so zelo dolge, tudi daljše od petnajstih minut, zato temeljijo na improvizaciji, posneto gradivo pa nato preposlušajo in iz delov, ki so jim vsem všeč, počasi, korak za korakom, komponirajo končno podobo skladbe. Na takšen način, čeprav v drugačnih razmerah, so ustvarili vse dosedanje albume: I., Lahko sem glinena mesojedka in najnovejšega, Svet, ki speče konju cvet, ki je izšel avgusta.

Iz glasbe Širom je vidno, da jo ustvarjajo glasbeniki z zelo prvinskim, avtentičnim razumevanjem glasbe in zvoka. Za Iztoka je glasba nekakšen »jezik, govorica, vendar drugačna od običajnega govora v tem, ker omogoča komunikacijo na zares neposredni ravni, z njo pa se je moč najbolj verodostojno približati opisu čustvenih stanj«. Navdušuje ga še mimobežnost zvoka, saj izgine takoj, ko se pojavi, pa tudi to, da je mogoče z glasbo – zlasti takšno, kakršno igra v Širom – vzpostaviti stanje meditacije.

Ana in Samo na popotovanjih v oddaljenih, eksotičnih deželah dobršen del časa namenita tudi raziskovanju tamkajšnjih glasbenih tradicij, glasbil in zvočil. Ana pripoveduje o qeychaku, godalu, ki ga je predlani kupila na potovanju v Iranu; nenavadnem zaradi svoje oblike in zvoka, nanj pa se igra drugače kot na violino. »Kar nekaj časa sem rabila, da sem se ga naučila igrati, in se še vedno učim. Igranje na nekatera glasbila je zelo zahtevno. Potrebnih je več let, da si med igranjem nanje dovolj suveren,« pravi. Samo še poudari, da ljudska glasbila uporabljajo kot inštrumente, ki so zanje posebni zaradi svojega zvoka, ne zaradi njihove vloge v določeni glasbeni tradiciji. »Če igramo denimo na maroški inštrument, ga ne uporabljamo tako kot v maroški tradicionalni glasbi,« pravi. Od tu morda občutek prostorske in časovne neopredeljivosti njihove glasbe.

Njihovo glasbo, z izjemo Radia Študent, žal le redko slišimo na valovih slovenskih radijskih postaj, čeprav v Širom pravijo, da je slovenska publika izvrstna. V tujini so že kar nekaj let redni gosti glasbenih festivalov, ne le eksperimentalne, temveč tudi rock in pop glasbe, z navdušenjem pa jih je sprejelo občinstvo tudi na festivalu sodobne klasike in eksperimentalnega jazza. Odkar jih je pod svoje okrilje vzela založba Glitterbeat Records Chrisa Eckmana, ameriškega glasbenika, ki živi v Sloveniji, je takšnih povabil in tudi recenzij v svetovnih medijih vse več; tudi sodelovanj z zanimivimi glasbeniki, kakršno je zdajšnje s poljskim kitaristom Raphaelom Rogińskim, s katerim so minuli četrtek nastopili v Novem mestu, 13. novembra pa bodo skupaj sodelovali še na Festivalu Kwadrofonik na Poljskem.

Naslovi njihovih plošč so nenavadni, saj jih ustvarijo – kot pravijo – na podlagi zapisovanja kolektivnega toka zavesti, včasih pa tudi kot zapis podob iz sanjskega sveta. Slednje velja za njihov novi album. Toda ob poslušanju glasbe z njega se zdi, da so morda edini, ki bi znali »speči konju cvet«.