Petrol. Menedžerji. Politiki.

Še preden se je minuli teden Petrolov nadzorni svet z zdaj že bivšim predsednikom uprave Tomažem Berločnikom dogovoril za sporazumni odstop uprave, so se oglasili v Združenju Manager, katerega član je Berločnik. Opozorili so na rekordno poslovanje in uspešno prestrukturiranje Petrola v času njegovega mandata ter opozorili na demonstracijski učinek morebitne zamenjave vodstva: »Z morebitnim rušenjem uspešnega vodstva bi tisti, ki ga želijo odstaviti, oziroma vladajoča politika posredno sporočili, da jim je malo mar za družbeno blaginjo in dobrobit največjega slovenskega podjetja, s tem pa za več kot 5000 ljudi, oziroma da so jim pomembni le lastni, parcialni in politični interesi. Zato v Združenju Manager ostro nasprotujemo morebitni menjavi vodstva iz političnih razlogov, s tem pa tudi političnim igricam, ki prepogosto delajo škodo gospodarstvu in družbi,« so zapisali.

Dejstvo, da so bili Berločniku na čelu Petrola šteti dnevi, je bilo sicer znano že dlje – konec koncev je bila zadnja seja nadzornega sveta po naših podatkih kar dvakrat prekinjena, kar dvakrat naj bi bili nadzorniki glede nekaterih poslov od Berločnikove uprave zahtevali pojasnila, a jih niso dobili. V tem času so se tudi aktivirali v Združenju Manager in Berločniku 26. septembra podelili nagrado za najboljšega menedžerja leta 2019. Tako se je nazadnje izoblikovalo jasno sporočilo, da nekdo – politika – iz pritlehnih razlogov reže uspešnega, nagrajenega menedžerja, ki je osem let prestrukturiral Petrol.

A nekaj podrobnosti kvari to sliko. Najočitneje je, da se je z odstopom Berločnikove uprave strinjalo vseh devet Petrolovih nadzornikov, torej trije predstavniki zaposlenih in šest predstavnikov kapitala, kjer ima država oziroma Slovenski državni holding (SDH) le nekaj več kot 30-odstotni delež. Ne pozabimo, da nadzorniki pri morebitnih nepravilnostih edini odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, uprava pač ne. Drugič, Berločnik ni bil odstavljen, ampak je sam odstopil. In tretjič, če mu res ne bi bilo kaj očitati, verjetno ob pomoči svojega odvetnika Stojana Zdolška z nadzorniki ne bi podpisal sporazuma, s katerim sta se obe strani zavezali k molku.

Zaradi takšnega sporazuma o molku, kakršne bi morali pri upravljanju državnih podjetij prepovedati, lahko zdaj zgolj špekuliramo, ali so nadzorniki Berločniku res očitali preplačila pri nakupih podjetij na Hrvaškem, domnevno povezana z nakupi Croduxa, in predrago selitev v novo upravno stavbo. V Združenju Menedžer pa lahko tako spet ponavljajo floskule o političnih igricah in prevelikem vplivu politike na gospodarstvo. A vprašajmo se drugače. Kaj pa, če so nekatere politične stranke v Sloveniji zgolj ekspoziture gospodarskih interesov? Ali ni politika s šibkimi strankami, ki imajo tako kratek rok trajanja, vse bolj nesamostojna? Ali se odločevalci res lahko zamerijo velikim slovenskim podjetjem, ko pa je očitno, da jih vse več po izteku mandata dobiva službe na nenavadnih položajih v gospodarstvu?

Premier Marjan Šarec je ta teden na očitke, da je vplival na zamenjave v Petrolu, seveda odgovarjal neuko in politikantsko. V pogovoru na RTV Slovenija je Tanji Gobec odgovoril nekako v slogu, da ima LMŠ še premalo kadrov, da bi lahko nadzorovala vsa podjetja. V tem seveda lahko vidimo njegove skrite težnje po podreditvi gospodarstva, lahko pa tudi, da menedžerska združenja propagando v tem primeru in tudi sicer neprimerno bolj obvladajo od vsakokratne oblasti.