»Zaradi moževih rok nimam več zob. Sosedi so slišali, pa nihče ni prišel.«

"Velikokrat je župo zlil po meni. Če sem polila, ko sem prinesla juho, je cel krožnik zlil po meni. Tako imam še levo roko zgubano od opeklin."

Zgodba 75-letne Olge je zgodba borke, ki ji v življenju marsikaj ni bilo prihranjeno. Že v otroštvu se je soočila z družinskim nasiljem, ko je popival njen oče, zato si je obljubila, da se ne bo poročila s takšnim moškim, kot njena mama. A zgodilo se ji je prav to. Ko jo je mož zbrcal pred stanovanjem, so sosedje vse slišali, a ji nihče ni priskočil na pomoč. Naj bo Olgina zgodba, ki jo v celoti objavljamo spodaj (prvotno jo je z javnostjo delilo društvo Humanitarček), v opomin, da nasilje nikoli ne sme ostati zamolčano. 

Jaz sem Olga. Rojena sem bila na vse svete 1944. Mama je delala v tovarni, že mlada je komaj kaj slišala. Stroji so bili glasni, niso se ravno sekirali za hrup. So vsi rekli, "da je počasna". Ata je bil kot vsi moški v tistih časih. Tih, deloven - je tudi delal v tovarni. V redu je bil, ko je bil v redu dan. Ko je bila plača, pa rad pil. In ko je pil, smo hodili kot miške po hiši. Takrat je rad razbijal, po hiši, tudi mamo. Sem si rekla - jaz takega ne bom imela.

Šola mi ni šla preveč, zato sem hitro začela delati v tovarni. Delala sem v prebirnici. Na trak smo zlagali in prebirali tehnične izdelke. Moral si delati hitro, trak je kar bežal. Vsaki teden je komu zagrabilo prste in jih zmečkalo, ampak smo še vedno delali. Nekaj pa moraš jest... in če si bil dovolj hiter, je bilo vse v redu. Jaz sem bila hitra. Takrat sem imela še dolge lase, do sredi hrbta. Rada sem si jih česala.

Tam sem spoznala moža. Bil je delovodja, peljal me je v kino, na zmenke. Obljubil mi je morje, pa lepe obleke.

Poročila sva se po 3 letih, lepa je bila ta poroka. Preselila sva se v stanovanje pri tovarni. Sva rekla, da bova prišparala za hiško. Rada sem šivala, vezla gobeline. Lepo sva si uredila, čakala sva, da se “kaj prime” in imava otroka.

Potem pa je prišla nesreča - v tovarni mi je zmečkalo in odrezalo 4 prste na roki. Polno je bilo krvi, peljali so me v bolnico, kjer so me dolgo operirali. Ko sem se zbudila, nisem imela več 4 prstov na desni roki. Povedali so mi tudi, da so mi morali dati eno zdravilo - in da se je otrok poslovil. Niti vedela nisem, da se je "prijelo". Dolgo sem bila v bolnici. Mož ni hodil pogosto. Najprej je smrdel po alkoholu, potem je bil vedno bolj zrihtan. Vesela sem bila, da se je navadil. Zato sem bila pogumna, nisem jokala pred njim. Sanjala sem o otroku in morju. Kako bomo srečni in kako se bom vse naučila delati z levo.

Ko je bil čas za domov - sem ga čakala. Ob 10. 12. pa ob 18.00. Nato so me zdravniki postavili pred vrata. Mrzlo je bilo, november. Nisem si mogla zapeti niti plašča. Hotela sem na avtobus, pa nisem imela denarnice. Dali so jo možu, ko so me sprejeli v bolnico. Pa sem pešačila. 9 kilometrov. Dolgo sem rabila. Ampak sem se veselila, da bom doma. Me je pa skrbelo - kaj če se je možu kaj zgodilo. Kaj če ga je stisnil kak stroj.

Ko sem prišla domov, sem imela žuljave noge, v šolnih kri, uničen podplat. Zeblo me je. V odrezane prste me je kljuvalo. A mi ni nihče odprl. Pa sem čakala ... celo noč.

Mož je prišel ponoči. Hudo pijan je bil. A je dišal še po enem parfumu ... nisem ugotovila kakšnem. Zbrcal me je pred stanovanjem, ko sem ga vprašala, če me je pozabil priti iskat. Imela sva takrat Zastavo. Bil je kot zmešan. Sosedi so slišali, pa ni nihče prišel. Rekel je, da sem "pokvarjena roba", da sem "spaček". Jokala sem, jokala. V srcu me je peklo.

Nikoli več nisem mogla v tovarno. Z eno roko nisem bila dovolj hitra. Kdo bi hotel "spačko"? Doma sem poskusila kaj postorit - pa ni šlo z eno roko. Mož je znorel za vsako stvar... Če sem polila mleko, je vstal in mojo zlil stran. Za kazen, da nisem mogla pit. Ali pa kavo, župo. Kure - te nisem mogla zrezat, težko je z eno roko. Sploh levo. A moj mož... to je bila njegova najljubša hrana. In ker ni bila narezana, nisem smela jesti tisti dan. Ob nedeljah. Rajši je v smeti vrgel. Kdaj pa kdaj sem si tudi iz smeti vzela, ko sem bila lačna in se mi je jedlo meso. Pa je to ugotovil in je vedno potem čez stresel ostanke cigaretov iz pepelnika. Enkrat sem videla, da se je pos*al v koš, pol kure je bilo v smeteh. Velikokrat je župo zlil po meni. Če sem polila, ko sem prinesla juho, je cel krožnik zlil po meni. Tako imam še levo roko zgubano od opeklin.

Počasi sem se naučila delati vse z levo. Ampak je že našel kaj, da me je zbrcal. Nisem se več družila s puncami iz tovarne, nisem imela poguma. Tudi s sosedami vedno manj, da ne bi opazile, da nisem dobra žena. Zato sem brala, veliko. Zelo veliko. Še za v šolo bi bila... V buklah je bil nov svet. Samo moj. Kupila sem kak jogurt manj, pa manj mesa, da sem prišparala za v knjižnico. Mož to k sreči ni opazil, sem sebi od ust trgala.

Ne vem, kam je šel čas. Nekako sem se naučila čez dan, jedla sem ostanke, vedno več je šlo za njegovi pijačo. Zamotila sem se s knjigami. Soseda je imela dve puncki, pa sem jih pazila. Pridni puncki. Rada sem jih imela, kot moji. Mama je hodila v tovarno, delala je cele dneve. Jaz pa sem jima pomagala pri nalogah, dokler nista šli študirat. Možu ni bilo prav, če je zvedel, me je zbrcal. Je rekel, "da mu od ust trgam, za tuje ljudi". Moje kosti so vedno težje prenesle. Ampak jaz sem ju rada čuvala ... Kar naenkrat sem jih imela 60.

Mož je potem zbolel na jetrih, so rekli, da od pijače. On se s tem ni strinjal, je rekel, da sem jim jaz naročila to, da prinašam nesrečo. Takrat mi je polomil rebra. Še me bolijo, ko se vreme menja.

Kmalu ni več mogel vstati iz postelje, rasel mu je trebuh, rumen je bil. Umivala sem ga, ga previjala. Nisem mu več hotela nosit pijače, ampak se je drl, me zmerjal. Pogosto je pljuval v mene. Čeprav ni mogel vstati iz postelje, je vrgel šal'co čaja. Poparila me je po licu, me porezala. Velikokrat je iz plenice vzel svoj d***, namenoma pomazal posteljo, ga zmetal okrog, tudi vame. Umrl je par dni po mojem 65. rojstnem dnevu, ni bila lepa smrt. Za nobenega od naju.

Mislila sem, da bo končno čas za malo miru. Najedla sem se boranje tisti dan, kuro bi.. a nimam več zob, je mož vse razbil...

Ampak pogreb, bil je drag. Pa nagrobnik, venci. "Gnar", gnara pa ni, prej sva bila dva. Zdaj sem bila sama. 420e se porabi takoj. Ne morem pa več zaslužit. Se znajdem. Kupim znižano. Veliko ne rabim ... boli me pri srcu, ze ko si pritisnem, me zaboli.

Berem vedno manj. Ne vidim več, očala bi rabila. "Taprava" so pol penzije, čez tapoceni ne vidim. Sem si že dvojne kupila, za 7 evrov. Tako poslušam radio, gledam televizijo. Vse lepe slike, vse srečne ljudi. Jaz se že dolgo ne smejim več. Pa ne zato, ker zaradi moževih rok nimam zob. Ampak ker se nimam za kaj ... 

Dodatno pojasnilo društva Humanitarček

Za Olgo nam je pisala ena od deklic, ki jih je pazila leta nazaj, ko je ugotovila, da se soseda vedno bolj skriva v stanovanju in je med redkimi obiski doma ni več videti. Z veliko težavo nam je odprla, shujšana, s svojo poškodovano roko. Le par zob je imela. Potrebovala je zdravnika - že na prvi pogled.

V nekaj dneh je bila diagnoza jasna - rak dojke. Bolečina za levim pektoralisom tako ni bila samo srčna. K sreči še brez razsoja,

Olga je prestala operacijo, obsevanje, kemoterapijo. Vdana je bila v usodo, ni se ji "ljubilo živeti". Rada je rekla "zdaj pa sem spaček brez desne roke in leve još*e". Deklica iz sosednjega vhoda, ki je odrasla v pravo gospe, jo je obiskovala, kolikor je zmogla glede na oddaljenost svojega novega doma. Medtem smo ji pospravili stanovanje, uredili tople obroke, predvsem pa "špegle" (to je bil tisti moment, ko je spet našla upanje). Nato je dobila še zobno protezo in počasi se je le navadila, da ni nič narobe, če se kdaj poveseliš.

V "njeni" knjižnici smo se dogovorili, da jim pomaga. Pozna ogromno knjig in zato ima nekajkrat na teden “svetovalne urice”. Nikoli ne zamudi, in vsako novi knjigo preuči. Tudi smeji se že z novimi zobmi. Takrat njene opekline od "župe" zbledijo.

#projektVIDA

Zgodbe deli društvo Humanitarček v okviru projekta #projektVida. Gre za družbeno odgovoren, na trenutke kritičen projekt, kjer slovenski javnosti predstavljajo resnične zgodbe starostnikov, ki so jih srečali pri svojem skoraj delu od leta 2011. S projektom želijo opozoriti na vedno večje število starostnikov, ki živijo na dnu in so jih uradne državne institucije spregledale.