Govorimo isti jezik?

Dr. Igor Saksida se kot univerzitetni profesor zavzema za spodbujanje branja. Zaradi njegovih dejavnosti je marsikdo na široko odprl oči. Nekateri, ker njegovi novi pristopi približevanja slovenščine mladim pogosto res delujejo bolje. Kdo pa tudi v grozi. Svoje nauke včasih namreč jemlje zelo zavzeto. Ker na primer opaža, da si mladi ne šepetajo Prešernovih poezij doma za pečjo, poslušajo pa rap, se sam loteva tudi repanja. Kar lahko izpade bizarno – sploh za tiste, ki so že kdaj poslušali rap.

Seveda pa je njegovo razmišljanje, da mora tisti, ki predaja znanje, poznati svoje občinstvo, smiselno. Saksida je tako tudi eden od številnih gostov, ki razlagajo svoja dognanja v izobraževalni oddaji TV Slovenija Kdo se boji slovenščine?. V oddaji reperskega področja njegove kariere ne izpostavljajo, kar lahko priznamo za eno od dobrih odločitev, ironično pa je, da niso upoštevali niti njegovega glavnega poudarka, da je treba (s)poznati občinstvo, tako kot obravnavano temo.

Tandem scenaristke Nuše Ekar in režiserja Boža Grlja je odgovoren za marsikateri izdelek v izobraževalnem programu TV Slovenija, za katerega se sprašujemo, ali mu bolj ustreza oznaka, da je sam sebi namen ali da je produkt iskrene ljubezni do kulture, le da ne v prav spretni izvedbi. Oddaja je že sicer vizualno neprivlačna, slabo pripravljena vsebina pa je tudi ne rešuje.

Če se je na primer tretji del, ki je bil predvajan prejšnjo sredo, želel približati mladim, je bil izbrani način popolnoma napačen, še bolj napačen pa je bil, če so z njim poskušali predstaviti mlade. Povzetek razlogov za ta vtis so trije stripovski oblački, v katerih smo lahko prebrali tipične izraze mladih. To so menda »What a style«, »Full« in »Cool«. Za katere slovenske mlade naj bi bila skupina teh izrazov, posebej prvega, značilna, ne vemo – škoda le, da jih ni kdo odrepal. Recimo ddr. Igor Grdina, ki nam je v prvem delu razložil razvoj slovenskega jezika od brižinskih spomenikov do 20. stoletja. Ni sam kriv, da so se še te štiri minute vlekle. Ne, ustvarjalci oddaje so odgovorni, da posnetke sogovornikov zanimivo zmontirajo. Tako kot so odgovorni, da med Saksidovo razlago, da se z mladimi lahko povežemo prek besedila Challeta Salleta Vzem’ si ga lagano, ne vrtijo ravno posnetkov otrok iz vrtca. In da gostov ne postavljajo sredi dvorišča ali travnika, da potem med razlaganjem spominjajo na živčne menhirje. Zdi se, da je prav želja ustvarjalcev po pristnosti, neokrnjenosti gostov za oddajo posebej škodljiva; od tega, da govorijo izključno gostje – spraševalci se nikoli ne pojavijo in ne motijo (oziroma odrešijo) s podvprašanji ali, bognedaj, razlagami –, do tega, da gostom nihče ne namigne, da si bodo na televiziji mogoče bolj všeč počesani.

Oddaja pušča odprta vprašanja. Čemu je slika kdaj sestavljena v kolaž treh posnetkov, od katerih sta dva isti posnetek, tako da nobene od teh mini sličic ne vidimo dobro? Zakaj je Pero Lovšin tako relevanten, da je gost oddaje, bolj aktualni glasbeniki pa ne? In ali se kdo res bolj boji slovenščine kot te oddaje?