Izgorelost. Zakaj vse več ljudi ne zmore več?

Na splošno je model osemurnega delovnika za večino služb že precej preživet, družba pa se na to ne odziva

Vsako leto v medije prikaplja več zgodb o ljudeh, ki so obvladovali vsa področja življenja: delo, družino, hobije, družabnosti – vsaj videti je bilo tako. Potem pa so se kar naenkrat zrušili, izgoreli. Izgubili so motivacijo za delo, voljo do življenja, v skrajnih primerih je prišlo tudi do popolne fizične izčrpanosti, adrenalnega zloma. Izgorelost je beseda, ki ves čas visi v zraku, tako kot na primer čuječnost, milenijci ali globalizacija. A ljudje so garali od nekdaj in nemalokrat v veliko slabših razmerah kot ljudje v razvitem svetu dandanes. Je mogoče, da se težava v resnici skriva nekje drugje, ne le v prekomernem delu? Je življenje samo tako zelo drugačno?

V službi ljudje preživijo v povprečju osem ur, po potrebi opravljajo nadure. Danes je pravilo stalna dosegljivost, kar pomeni, da lahko delodajalec z novimi nalogami zaposli delavca tudi ob večerih ali koncih tedna. Že zavedanje, da lahko kadarkoli zazvoni telefon ali prispe elektronsko sporočilo, ni zanemarljiva obremenitev. A današnji slehernik ni dosegljiv samo delodajalcu, ampak tudi vsem drugim – do tega so pripeljali socialna omrežja in najrazličnejše aplikacije za učinkovitejšo komunikacijo. Dosegljiv je prijateljem, ki bi radi na kavo, kosilo, zvečer na pijačo ali v gledališče, učiteljem, ki prek e-asistenta sporočajo, da sina ali hčerke spet ni na uri matematike, partnerki ali partnerju, družini. Poleg tega da slalomira med vsemi komunikacijskimi dražljaji, aktivno udeležbo zahteva tudi resnično življenje zunaj delovnega mesta: domače naloge otrok, aktivnosti, kamor jih je treba peljati, pogovori s sosedi, nujno je skrbeti tudi za zdravo prehrano in šport, vsak mora biti večno mlad in svež. Če posameznik že teče ali hodi v hribe, ni razloga, da se ne bi začel – tako, rekreativno – pripravljati na maraton ali delati seznama okoliških hribov, ki jih je treba osvojiti. Če aktivnosti v enem od predalčkov – služba, družina, prosti čas – niso odkljukane, se namreč pojavi slaba vest. Ljudje imajo slabo vest takoj, ko niso v pogonu. Kaj, če izgorelost torej ni le posledica preobilice dela, ampak načina življenja oziroma odnosa do življenja?

Delo v tovarni, urejanje vrta

»Plodna tla za izgorelost je res ustvarila družba, v prvi vrsti s tem, da se je zgodil premik od naravnanosti k temu, da preživimo oziroma da imamo sorazmerno kakovostno življenje, k stalnemu zadovoljstvu,« pravi psihoterapevtka Tina Bončina, avtorica knjige Izgorelost: si upate živeti drugače?. »S tem zadovoljstvom je zdaj prežeta celotna kultura. Manipulacija mnenja po Chomskem je tu zelo izrazita. Ustvarite idealno sliko, navidezno potrebo, potem pa ponudite stvari, ki naj bi to potrebo zadovoljile. Reklame nato kričijo, kako je treba biti aktiven, zdrav, uspešen v službi, ves čas dosegljiv in podobno, sami pa to ’idealno sliko’ podpiramo na socialnih omrežjih.« Kot da je človek ves čas v strahu, da bi šlo kaj mimo njega – to lepo povzema skovanka FOMO, »Fear Of Missing Out« oziroma strah pred tem, da bi karkoli zamudili. »Strah pred tem, da bi karkoli zamudili, se povezuje s strahom pred tem, da ne bi živeli, da ne bi bili videni, hkrati pa si zaradi tega ne bi zaslužili biti ljubljeni. A ta strah je samo simptom, vzrok je drugje,« pove Bončina.

Današnje družbe so meritokracije, družbe, kjer naj bi veljalo, da se človek lahko za napredovanje zahvali le svojemu trudu in dosežkom. To je seveda le navidezno, v praksi posameznikov uspeh določa še kup stvari, od okolja do družine, v katero je bil rojen. A na splošno velja, da se s trudom pride do dosežkov, ti pa nato legitimirajo posameznikov položaj v družbi. In za izgorevanje so dovzetnejši posamezniki, ki v to trdno verjamejo. »Zunanji pritiski in sporočila dosežejo le tiste, ki o sebi res mislijo, da so vredni toliko, kot so vredni njihovi dosežki. Kadar torej sovpadejo z notranjimi prisilami in tveganimi lastnostmi, se te aktivirajo kot kompulzivna motivacija, ki nato skozi strah, da ne bomo dovolj vredni ali dobri, lahko vodi v samoizčrpavanje prek vseh razumnih meja – v izgorevanje,« pojasnjuje vodilna terapevtka za zdravljenje in preučevanje izgorelosti v Sloveniji, dr. Andreja Pšeničny. »Na izčrpavanje svoje produkcijske energije se tisti, ki izgoreva, odzove tako, da poveča storilnost, da postane zasvojen z delom – deloholičen. Občutek ujetosti, čeprav na videz iracionalen, saj vendar živimo v družbi, ki nam daje možnost številnih izbir, je povsem utemeljen. Priznan sem, torej obstajam, samo če produciram, zadovoljujem potrebe drugega.«

Nadaljuje, da so pri kandidatih za izgorelost poleg tega močneje izražene nekatere značilnosti, ki jim otežujejo ali onemogočajo ustrezno skrbeti zase: pretiran strah pred kritiko, kar vodi v perfekcionizem, pretiran strah pred zavrnitvijo, kar onemogoča postavljanje zdravih meja, pretirana odgovornost, kar vodi v deloholizem, ter pretirana introvertnost, zaradi česar so medosebni odnosi zahtevnejši.

Pomembno je opozoriti na te lastnosti, ki botrujejo izgorelosti, saj ne vplivajo le na izgorelost ljudi na višjih družbenih položajih, temveč tudi na primer delavk v tovarnah, s čimer se je podrobneje ukvarjala dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. »Že pred 35 leti, ko se je o izgorelosti šele začenjalo govoriti, pa še to večinoma pri zdravnikih in socialnih delavcih, sem simptome poti izgorelosti opažala tudi pri modrih ovratnikih, torej ženskah – šlo je predvsem za ženske –, ki so na primer delale za tekočim trakom. Delale so osem ur z normativom, trak pa so si same pospešile za toliko, da so lahko končale pet ali deset minut prej, da so se umile, preden so šle na avtobus. Kar sem pri teh ženskah opazila, je bilo to, da želijo biti poleg tega, da so marljive delavke, še popolne mame, gospodinje in žene, celo to, da želijo svojemu malemu dohodku dodati še nek drug dohodek, zato so na primer obdelovale vrtove in njive, hodile delat še kam drugam in podobno. Takrat sem zelo jasno povedala, da te ženske ne izgorevajo le zaradi dela, ampak tudi zaradi perfekcionizma, ki je prežemal vsa področja njihovega življenja, vključno s skrbjo za dom in družino.«

Človek, ki je nagnjen k izgorevanju, si po naporni službi vzame čas zase, da gre športat, vendar se pripravlja na maraton.

Podobno opaža psihologinja Eva Ferjan, ki dela večinoma s podjetji. »Na izgorelost gotovo vpliva samopodoba, ki je grajena predvsem na zunanjih dosežkih. Vreden sem samo takrat, ko kaj naredim, dosežem, ko naredim drugemu uslugo, sicer pa ne. Ko je tak človek na dopustu, si težko odpočije oziroma si ne more, ker ga nekaj notranje priganja. Pride na primer v kamp in ali še vedno odgovarja na mejle, če ne, se pa spravi nekaj kopat okoli šotora.« Dober primer tega je tudi odnos do športa: človek, ki je nagnjen k izgorevanju, si po naporni službi vzame čas zase, da gre športat, vendar se pripravlja na maraton. »In – spet – mora na ta trening! Ne glede na to, kako dobro ali slabo se počuti, bo šel teč, ker se je nujno pripravljati na ta maraton. Tako šport postane le še ena obveznost in dobimo kupe ’rekreativcev’, ki se pehajo in odrekajo za neke rezultate. Ogromno ljudi je, ki športa ne morejo jemati kot sprostitev, ampak jim je zanimiv samo, dokler jim trening pomeni izziv. Če bi šli samo na tek in malo hodili vmes, bi se počutili slabo. Toda če hodiš na trening in to vzameš kot tlačenje sebe zato, da boš imel enkrat rezultat na maratonu, smo na istem kot pri izgorevanju v službi.«

Statistična izmuzljivost

Statistično je izgorelost težko opredeliti, kajti – kot razloži dr. Dodič Fikfakova –meritve so izrazito subjektivne. »O veliki subjektivnosti problema govorijo recimo objavljeni podatki o izgorelosti angleških zdravnikov, ta naj bi bila od 0- do 80-odstotna. Vsakemu poznavalcu je jasno, da to ni nobena statistika, od 0 do 80 odstotkov ti nič ne pove. In tudi v Sloveniji boste dobili zelo različne številke. Slišala sem strašljiv podatek o tem, da naj bi bilo več kot 50 odstotkov slovenskih delavcev izgorelih, čemur sama ne verjamem. Edini objektiven podatek, na katerega se lahko zanašamo, je bolniški dopust zaradi izgorelosti. In ti primeri v zadnjih sedmih letih eksponentno naraščajo. Vendar pa je število teh primerov v resnici izjemno majhno, okoli 700, 800 na leto. Pred nekaj leti jih je bilo res le okoli sto, a v primerjavi z drugimi primeri bolniške odsotnosti je to zanemarljiva številka.«

Ni vsak narejen za vrhunske dosežke, nadstandardni uspeh in ultra polno življenje. Kaj je narobe s povprečjem, znotraj katerega lahko posameznik povsem mirno živi?

Njene ugotovitve potrjuje statistika Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer navajajo, da je bilo leta 2018 885 primerov bolniškega dopusta zaradi izgorelosti, leta 2007 pa jih je bilo le 38. Pa vendar, za primerjavo: primerov bolniškega dopusta zaradi bolezni dihal je bilo leta 2018 118.545, zaradi bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva 95.548 ter zaradi duševnih in vedenjskih motenj 21.484. »V NIJZ-ju zbiramo podatke o bolniškem dopustu in obiskih zdravstvenega sistema na primarni in sekundarni ravni zaradi diagnoze izgorevanja, kar pa ne pomeni prevalence ali incidence. Poleg tega tudi ne vemo, kaj je vzrok za izgorelost. Izgorelost je sicer uradna diagnoza, navedena v mednarodni klasifikaciji bolezni, ki se uporablja tudi pri nas, vendar pa ni uvrščena med duševne motnje, kot bi morda kdo pričakoval, ampak med težave, povezane z upravljanjem življenja.

Podatki kažejo, da število obiskov in bolniškega dopusta zaradi diagnoze izgorevanja naraščajo, kar gre verjetno pripisati tudi temu, da zdravniki to težavo v zadnjih letih tudi bolje prepoznavajo. Še vedno pa je večina primerov bolniškega dopusta, ki bi jih lahko pripisali izgorelosti ali izpostavljenosti prekomernemu stresu in drugim obremenitvam, ki jih posameznik sam ne zmore obvladati, vpisana pod drugimi diagnozami bolezni, ki so pri posamezniku prisotne kot posledica izgorelosti oziroma obremenjujočih okoliščin,« razložijo.

Dr. Dodič Fikfakova je znotraj primerov bolniškega dopusta zaradi diagnoze izgorelosti naredila še eno analizo: zanimalo jo je, koliko časa povprečno izgorelost traja. »Ugotovila sem, da je človek doma malo več kot mesec dni, kar pa ne drži. Če je kdo zares izgorel, potrebuje gotovo nekaj mesecev, da spet pride k sebi. To pomeni, da tudi objektiven podatek o bolniških odsotnostih zaradi izgorelosti za Slovenijo najverjetneje ne velja. Kot prvo je zelo verjetno, da imamo izgorelosti več kot le 800 primerov, vendar se zelo verjetno uvrščajo med druge diagnoze, zlasti depresijo in anksioznost. Drugo pa je, da imajo primeri, ki so zapisani kot izgorelost, prekratko odsotnost z delovnega mesta, kar pomeni, da najverjetneje v resnici niso zares izgoreli.« Po njenem mnenju je zmeda na tem področju posledica tega, da ne vemo povsem gotovo, kaj izgorelost sploh je. »Pogosto jo zamenjujemo z utrujenostjo. Ne zanikam tega, da je verjetno velika skupina ljudi na poti do izgorelosti, kajti gre za dolgotrajen proces, ki ima več faz – adrenalni zlom je zadnja stopnja. Toda tudi če vidiš pred seboj uničenega, utrujenega človeka, ki res nič ne more, je to še vedno subjektiven podatek. Diagnozo izgorelosti lahko sicer dobimo na podlagi standardiziranih vprašalnikov, a je tudi vsak vprašalnik do neke mere subjektiven.«

»V našem Inštitutu za razvoj človeških virov že dvajset let spremljamo delež tistih, ki v splošni populaciji izgorevajo, in rezultati so vsa leta podobni: približno polovica testirancev poroča o preutrujenosti. Trideset odstotkov jih je delovno izčrpanih, petina pa jih izgoreva – slednji potrebujejo strokovno pomoč. Že ti dve stanji je brez ustrezne diagnostične obravnave težje razlikovati, kajti delovna izčrpanost ni patološko stanje, še težje pa je ločiti izgorevanje od depresije ali anksiozne motnje,« pove tudi dr. Andreja Pšeničny. »Izgorelost je v mednarodni klasifikaciji bolezni opredeljena kot stanje, povezano z delovnim okoljem, ne pa kot bolezen. Menim, da je precej različnih pogledov na to motnjo, morda tudi med zdravniki, zato, ker celo v strokovni javnosti ni enotno sprejete definicije izgorelosti, pa tudi precej različnih stanj je zajetih v tem pojmu. V pogovornem jeziku pa se ta izraz uporablja skorajda kot sinonim za vsako hujšo utrujenost ali daljši stres, kar seveda ne pomeni bolezni, kakršne so opredeljene v strokovnih klasifikacijah bolezni.« Po njenih izkušnjah glavnina zdravnikov sicer precej dobro pozna to motnjo in paciente napoti na ustrezno zdravljenje, seveda pa se lahko najdejo tudi posamezniki, ki morda spregledajo težave in jih podcenijo. »A konec koncev se to lahko zgodi pri katerikoli bolezni ali motnji.«

Ob zgodbah izgorelih deloholikov in perfekcionistov z vrha ali vsaj višjih sfer družbene lestvice pogosto pozabljamo na prekarce, ki izgorijo, ker nimajo izbire.

Kadar ljudje izgorevajo, izgubljajo tako oni kot njihovi delodajalci in celotna družba, poudarja Eva Ferjan. »Posameznik znotraj družbe sicer ima moč, da nekaj premakne. Toda – ali se bo tega sploh zavedel? Vodstvo oziroma celoten sistem je odgovoren za to, da ljudi izobrazi, kako poskrbeti zase. Po drugi strani pa je treba tudi vodstvo opozoriti na to, kateri so mehanizmi, ki vodijo v izgorevanje. Da jih bodo pravočasno prepoznali in ravnali z ljudmi na prijaznejši način. Delodajalci, ki gredo slepo v to, da tlačijo ljudi, so kratkoročno morda uspešnejši, toda na dolgi rok se zgodi to, da si delavci, ki se znajo postaviti zase, poiščejo drugo službo, tisti, ki se ne znajo oziroma so bolj nagnjeni k izgorevanju, pa izgorijo. In to nima smisla, tako izgubiš najboljše delavce. Za vsakega delodajalca je torej dobro, da poskrbi za to, da se lepo dela z ljudmi, da postane delovno mesto do človeka prijazno in da se na prvo mesto postavi človek, ne končni rezultati. Rezultati morajo biti posledica tega, da človek rad opravlja svoje delo, ne posledica tlačenja. V naši družbi je vse preveč tega, da se ljudje tlačijo.«

Obstaja rešitev?

Kako torej preprečevati izgorevanje? Po eni strani morajo delodajalci dojeti, da se do najboljših rezultatov pride s spodbujanjem in omogočanjem kakovostnega življenja na delovnem mestu, po drugi pa se mora družba znebiti imperativov »več, bolje, hitreje, vse naenkrat« in se zadovoljiti s frazo »dovolj dobro«, ki jo v svoji knjigi kot zelo pomembno izpostavlja tudi Tina Bončina, strah pred tem, da bi karkoli zamudili, pa nadomestiti z »joy of missing out«, veseljem, ker bomo nekaj zamudili. Toda ker sistemu ustreza, da so današnji posamezniki takšni, in se jih k temu poskuša še naprej spodbujati, so morda edina rešitev počasne spremembe na mikroravneh. »Dvomim, da nam bo uspel sistemski premik,« pravi dr. Metoda Dodič Fikfak. »Navsezadnje si moramo priznati, da si za vzor – z dvajsetletnim zamikom – jemljemo Ameriko, ki je izrazito materialistična. Vrednota je delo do neskončnosti, ob tem pa moraš imeti veliko denarja, sicer ne šteješ nič. Spremeniti bi bilo treba vrednote, se osredotočiti na to, da je to, kar imaš in kar počneš, dovolj. Hkrati pa zmanjšati nevoščljivost in vse te nemogoče primerjave z drugimi. A tega si ne drznem upati.«

Na splošno je model osemurnega delovnika za večino služb že precej preživet, družba pa se na to ne odziva.

Primerjave z drugimi v največji meri spodbujajo ravno družbena omrežja. Vendar zavedanja, da ni vsak narejen za vrhunske dosežke, nadstandardni uspeh in ultra polno življenje, na njih skorajda ni mogoče najti. Kaj je narobe s povprečjem, znotraj katerega lahko posameznik povsem mirno živi? »Moč, ki jo imajo socialna omrežja, bi lahko bila izkoriščena pozitivno, toda ni. Namesto da bi razmišljali o tem, kako prek njih širiti neke zdrave norme in razmišljanja, raje objavimo fotografijo dobrega sendviča,« je kritična Tina Bončina. »Če že moramo ves čas dokumentirati svoje življenje, morda lahko začnemo s spremembami tako, da poročamo tudi o zanič počitnicah, o tem, da imamo slab dan, da nismo produktivni, ali pa se pohvalimo z otrokovim spričevalom, ko je vmes kakšna trojka, ne pa same petke. Deluj lokalno, razmišljaj globalno.« Na področju dela pa se ji zdi smiselno razmišljati o prerazporeditvi delovnih obveznosti. »Sama sem si teden na primer organizirala tako, da imam kliente tri- do štirikrat na teden, en dan je za birokracijo, pisanje člankov, šport in podobno, vikend rezerviran za družino, en dan pa je samo moj, takrat lahko počem, kar želim. Ko sem še delala v bolnici, sem opazovala nekatere medicinske sestre, ki so prerešetale svoje urnike na podoben način, dan ali dva so delale dvanajst ur, potem pa jih na primer dva dni ni bilo na oddelek. In v tem primeru veš: ko se dela, se pač dela intenzivno, ampak potem se pa počiva.« Pomembno je res počivati, ne pa načrtovati novega gorskega podviga ali obiska koncerta, »ki ga ne smete zamuditi«. »Tudi krajši delovni čas se mi zdi dobra rešitev, na splošno mislim, da je model osemurnega delovnika za večino služb že precej preživet, družba pa se na to ne odziva.« Dodaja še, da je sistem trenutno izredno nestabilen in da se bo kot tak – prej ali slej – nekje porušil. »Seveda lahko samo upam, da se bo potem razvil v nekaj, kar bo omogočilo našim otrokom, da bodo sorazmerno v redu živeli – čeprav je vse skupaj na trenutke videti precej pesimistično.« Toda na tak način naprej ne bo šlo, to je jasno. Kajti – kot pravi Eva Ferjan – »če nekdo v službi dela do nezavesti, ko pride domov, samo pade dol, za vikend pa mu ostane ravno dovolj časa za nujne nakupe in pospravljanje stanovanja ... kaj ima sploh od življenja?«.

Stopnje izgorelosti

Stopnje izgorelosti, kot jih vidi dr. Metoda Dodič Fikfak

• Umik, cinizem
• Spremembe v obnašanju
• Depersonalizacija: izguba stika s samim seboj in svojimi potrebami
• Notranja praznina: strah, obnašanje odvisnika
• Naraščajoči občutek nesmisla in pomanjkanja interesa
• Fizična izčrpanost, ki lahko ogrozi življenje