Izgorelost in prekarnost

Aljoša Harlamov, publicist in urednik na Cankarjevi založbi, ki je pred leti napisal iskren in odmeven esej o lastni izkušnji izgorelosti s povednim naslovom Delati, delati, umreti, je pred kratkim ponovno javno opozoril na to problematiko. Ob tem pa je izpostavil še en vidik: pri osredotočanju na zgodbe izgorelih deloholikov in perfekcionistov z vrha ali vsaj višjih sfer družbene lestvice pogosto pozabljamo na prekarce, samozaposlene, ki delajo po projektih in izgorijo, ker nimajo izbire, zaradi strahu pred izgubo zaslužka namreč sprejmejo praktično vsako delo. To je še toliko izraziteje, če prihajajo iz socialno šibkejših okolij oziroma nimajo stabilnega ekonomskega zaledja.

»Izgorelost je sistemska bolezen, prirojena s samim statusom prekarca. In da za to bolezen obstaja zdravilo, ki se imenuje delavske pravice. Te pripadajo vsem delavcem ne glede na status,« pravi Harlamov, ki je danes redno zaposlen, zato je zanj marsikaj lažje, pred tem pa je, da bi si zagotovil socialno varnost, »tri leta sprejel tako rekoč vsako delo«. »Kot prekarec nikoli ne veš, kdaj boš dobil naslednje delo, zato je treba pograbiti vsako priložnost zanj. Še manj veš, kdaj ti bodo plačali, z zaslužkom današnjega dela boš morda plačal račune čez tri mesece – tako nikoli ne delaš ne za danes ne za jutri, ampak za neki nedoločeni pojutrišnjem. In ne nazadnje, delati je treba vse in dosti, da kot veverica nabiraš honorarčke na kup in iz par nakazil dobiš en kolikor toliko spodoben zaslužek. Kot kulturnika te na drugi strani nekoliko vedno navdaja tudi paranoja – če bom temu rekel ne zdaj, me naslednjič ne bo več povabil k sodelovanju; če bom rekel ja temu, onemu pa ne, me bojo povezali s to in to kliko in nekateri ne bodo več hoteli sodelovati z mano. Tako sem v zadnjih treh letih mogoče vsega skupaj samo kakšnih petkrat rekel ne. Pa še takrat zato, ker je bilo tudi nadčloveško nemogoče, da bi zmogel,« beremo v njegovem eseju.

Tina Bončina sicer meni, da je, čeprav gre pri izgorelih (na primer) menedžerjih in prekarcih na prvi pogled za dve popolnoma različni skupini, psihološki ustroj enak: oboji so negotovi glede prihodnosti. »Tudi tisti, ki je sicer preskrbljen, vendar izgoreva, ker ima službo, ki mu očitno ne ustreza in vstopa v odnose na načine, ki ga izčrpavajo, vidi svoje stanje kot nestabilno – boji se menjave službe, ker ne ve, kdo drug ga bo zaposlil, posebej ne v takem izčrpanem stanju, in vztraja do konca.« Vendar pa je samozaposlenim gotovo težje zaradi dejstva, da so za vse, sploh pa za socialno varnost, odgovorni sami. »Samozaposleni, med katere spadam tudi sama, imamo notranjega šefa, smo ’one man band’,« pravi Bončina. »Če imamo to možnost, se sicer lahko s kom povežemo in si tako olajšamo določeno delo, v glavnini pa si moramo sami postavljati delovne pogoje. In ta strah, da bo vse propadlo, da ne bo več dela, je tema, ki jo s samozaposlenimi na terapijah pogosto predelujem. Vprašanje ’Kaj pa, če ne bom dobil naslednjega projekta?’ je glavni paralizator številnih, ki zaradi tega potem začnejo delati tudi v urah, ki temu niso namenjene. To pogosto opravičujejo s stavkom ’stranke tako hočejo’. Morda že, ampak stranke tako zahtevajo zaradi tega, ker si jih tako vzgojil. Če boš ob enih ponoči odgovarjal na službeno e-pošto, se bodo ljudje, jasno, navadili, da to vedno počneš. To bo postala norma. Če pa so meje določene, če se že na začetku pove, da se tvoje delo ob sedmih konča, se takrat pač konča, razen če se izrecno dogovorite drugače. Tesnobo, ki jo doživljajo samozaposleni in prekarci, tako povezujem tudi s tem šefom v glavi, ki je v nekaterih primerih še zahtevnejši od pravega šefa v nekem podjetju.«

Nekateri prekarci, ki so izgoreli in so si morali življenje, ko so se ponovno lahko lotili dela, organizirati na novo, pa vedo povedati, da jim je – kljub temu da je strah pred ekonomsko negotovostjo ostal – pomagala vzpostavitev natančnega urnika (v koledar poleg sestankov in dela vnašajo tudi čas za sprehod ali lenarjenje) ter ponotranjenje zavedanja, da jim vendarle ni treba sprejeti čisto vsakega, posebej pa ne mizerno plačanega projekta.