»Moja najstniška hči me je pretepala, mi kradla denar in alkohol, zato sem jo poslala v zavod«

Izpoved mame, ki je s svojo najstniško hčerjo preživela hudo preizkušnjo. Slednja je vključevala nasilje, odvisnost in kraje, obenem pa tudi stisko matere, ki jo je bilo sram razkriti, kaj se dogaja v njenem domu. 

November je mesec preprečevanja zasvojenosti. Namen enomesečne kampanje je izpostaviti aktualne probleme ter poudariti, da lahko pri preprečevanju zasvojenosti prispevamo vsi. Program za otroke in mladostnike Društva Projekt Človek je namenjen otrokom in mladostnikom, ki eksperimentirajo z drogami (ali droge že redno uživajo), imajo težave v šoli in druge težave v odraščanju, hkrati pa so še vpeti v socialno mrežo (šola). V sodelovanju s Projektom Človek objavljamo zgodbo mame, ki je bila v program vključena zaradi hčere, ki je program kasneje uspešno zaključila. Mama je svojo zgodbo opisala od začetka do konca oziroma zakaj se je bila v program prisiljena vključiti in v kakšnem odnosu je s hčerjo danes.

Njen zapis v celoti objavljamo spodaj.

Težko sem se po dolgem času spravila k pisanju. Želim pisati o življenju z najmlajšo hčerko, ki je bilo zelo naporno.

Sem mati treh otrok, ločena. Z najmlajšo hčer sva od njenega desetega leta živeli sami. Zelo sem se trudila okrog nje. Smilila se mi je, ker je bila otrok ločenih staršev in videla sem, da je tudi sama zaradi tega zelo trpela. Dostikrat sem te okoliščine krivila za to, da je skrenila z neke normalne poti, ki sem si jo kot mama predstavljala.

Veliko sem ji nudila; glasbeno šolo, društva, tečaje, ki si jih je želela, lepe počitnice na morju …. , ona je zahtevala od mene čedalje več. Kljub temu, da je dobivala dogovorjeno žepnino, je zahtevala od mene dodatni denar. Hudo je bilo tudi pri njenih izhodih. Že pri enajstih, dvanajstih letih je hotela ven tudi ob desetih zvečer. Dostikrat sem si prinesla stol in sedela pred vrati. Večkrat je ušla. Tudi šolski uspeh je bil slab. Že v osnovni šoli je imela popravne izpite.

Stvari, ki so se mi dogajale, so žal pustile na meni posledice in načela me je bolezen in v tem obdobju mi je hči začela krasti denar, sprva skrivaj, ko sem to ugotovila, ga je skušala dobiti z grožnjami. Izginile so tudi vse alkoholne pijače, ki sem jih imela doma. Ugotovila sem šele, ko sem potrebovala rum za peko peciva. Kmalu so se tudi grožnje uresničile in je postala do mene nasilna. Dostikrat sem bila vsa v modricah. Višek je bil, ko sem morala na urgenco, dobila sem pet šivov na glavi. To je bil prvi alarm zame. Po nasvetu prijateljice sem se na svetovalno službo. Svetovalki nisem povedala za nasilje, ampak samo ostale probleme kot so šola, najini slabi odnosi, njeno nedelo. Bila je krasna svetovalka, lepo naju je vodila, čeprav se je hčerka upirala, da bi jo obiskovali.

Ko je bila zopet zelo nasilna, sem poklicala svetovalno delavko in ji povedala za njeno nasilje. Ta naju je napotila na socialno službo.

Otroci so mi pomenili vse, vendar v tem obdobju sem do hčerke imela čuden občutek, skoraj sovraštvo. Z mano se ni pogovarjala, če se je, je bila nesramna, zapirala se je v sobo, imela čudno družbo, mene pa zmerjala in poniževala vpričo njenih prijateljic. Cele noči je rogovilila po stanovanju. Želela sem, da odide v vzgojni zavod, ker nisem bila več sposobna živeti z njo. Tja ni hotela.

Ko je zopet prišlo do nasilja med nama, ko je namenoma z razbijanjem uničila kuhinjska vrata, sem poklicala policijo. Prišli so in naredili zapisnik. Po njihovem odhodu sem odšla počivat s torbico, v kateri je bila denarnica. Hčerka je prišla k meni v sobo in se mi opravičila. Kjub temu, da je bilo zopet zelo hudo, da sem imela modrico tudi na obrazu, sem ji oprostila. Nato je odšla ven. Kmalu sem ugotovila, da mi je med njenim opravičevanjem iz denarnice zmanjkalo 100 evrov. Takrat je bila mera polna. Zamenjala sem ključavnico na vratih, kljub temu, da še ni bila polnoletna. Ko ni mogla v stanovanje, je odšla na policijo. Klicali so me, ali jo sprejmem domov, vendar sem odklonila. Namestili so jo v krizni center.

Kljub temu dogodku sem jo sprejela domov, vendar je ugotovila, da mislim resno in je pristala na bivanje v vzgojnem zavodu, kamor sem jo odpeljala čez par mesecev.

Moram povedati, da sem bila večino časa na protibolečinskih tabletah, pa tudi z živci na dnu in nisem opazila, da je kadila marihuano. To so me opozorili v zavodu, bila je tudi na sodišču zaradi posedovanja.

Iz zavoda je šla živeti v stanovanjsko skupnost. Vikende naj bi v obeh primerih preživljala doma. Večkrat sem še klicala policijo, tudi od sosede, ker mi je uničila stacionarni in mobilni telefon, da ne bi mogla klicati. V tistem obdobju so se ob razbijanju v najinem stanovanju pred vrati zbirali sosedje, ki niso vedeli, kaj narediti.

Ko je živela v stanovanjski skupnosti, so ji predlagali, da obiskuje Društvo Projekt Človek zaradi zasvojenosti z marihuano. Skupaj sva hodili na srečanja s svetovalko, sama sem hodila na srečanja staršev, hčerka pa tudi na srečanja mladostnikov. Svetovalka naju je poskušala usmerjati skozi najino življenje in najine odnose in to ji je tudi uspelo. Hčerka je prenehala z uživanjem marihuane in bila na zadnjih testih za uživanje marihuane negativna. Hčerka je uspešno zaključila program Projekta, bil pa je to tudi najin veliki program.

Tudi zase sem našla pomoč, da sem se izkopala iz težav preobremenjenosti s krivdo za nastalo situacijo, bila na dveh operacijah in pravim, da tako lepo kot se imam danes, se nisem imela že desetletja.

S hčerko se razumeva, se pogovarjava, kot se nisva prej nikoli. Če nanese beseda na prejšnje življenje, se hčerka zdrzne, jaz pa mislim, da je bila to grenka življenjska izkušnja za naju obe.