Socialistična Ljubljana

Kako je socializem za vedno spremenil slovensko prestolnico

Socialistični sistem je bil z vidika potrošnje v Jugoslaviji precej drugačen kot v drugih vzhodnoevropskih državah, ki so bile za tako imenovano železno zaveso. Še posebej je bil vpliv Zahoda pri nas viden v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pečat ameriške in britanske kulture, ki sta bili najprodornejši, je bil neizbežen, v kina so prihajali hollywoodski filmi, džuboksi so predvajali rokenrol, celo pop art je našel svoj prostor na zidovih galerij. Po sporu Tita s Stalinom je Jugoslavija Zahodu želela dati vtis, da je liberalna država, kar je najbolj odsevalo prav v Ljubljani.

Amerikanizacija

To se je kazalo tudi v potrošništvu in navadah meščank in meščanov. Med letoma 1961 in 1965 je bila prodana denimo skoraj polovica vseh pečic, hladilnikov, telefonov in televizorjev v vsej zgodovini Jugoslavije. Ameriškemu zgledu pa so sledili tudi trgovci. Štirioglata trgovina Prehrana ob Domu sindikatov v Cigaletovi ulici arhitekta Eda Mihevca, ki so jo odprli junija leta 1961, je bila prvi »ameriški« supermarket v Ljubljani. »O pomembnosti samopostrežbe priča dejstvo, da je Tito skupaj z vodilnima slovenskima politikoma Sergejem Kraigherjem in Francem Popitom obiskal supermarket Prehrane, največjo lokalno veleblagovnico. Ljubljana je sicer samopostrežno trgovino že imela v pritličju Kozolca, ki so jo odprli leta 1959, a velikanska trgovina z najrazličnejšim blagom, kot je bil supermarket v Cigaletovi, je bila čisto nekaj drugega. V njem so strankam ponujali blago iz vse Jugoslavije in tujine od kruha, peciva, mleka in mlečnih izdelkov, zelenjave, sadja in izdelkov iz sadja, delikates, perutnine, jajc, divjačine, alkoholnih in brezalkoholnih pijač, mesa in mesnih izdelkov, galanterije vse do igrač in gospodinjskih aparatov. Obvezna sestavina je bila tudi gostinska ponudba – bife (fr. buffet), ki je postal redni ’spremljevalec’ vsake nove trgovine,« zapiše avtor knjige Živeti v socialistični Ljubljani: mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni, dr. David Petelin, sicer zgodovinar.

Takoj po vojni se je veliko gradilo, obnavljalo in spreminjalo, ustvaril se je srednji razred, dvignil življenjski standard, prebivalci prestolnice pa so občutili vsesplošno modernizacijo. V 45 letih socializma je bilo zgrajenega kar 70 odstotkov stanovanjskega fonda, v teh domovih prebivalke in prebivalci Ljubljane živijo še danes, ko sicer (predvsem dostopnih) stanovanj za mlajše generacije primanjkuje, prestolnica pa se utaplja v gentrifikaciji. A ni bilo vedno tako.

Nova elita

Seveda so se v socializmu v Ljubljano naselili tudi novi oblastniki. Povojna elita je bila v marsičem drugačna kot predvojna. Meščanstvo je še ob začetku 19. stoletja kupovalo tipične plemiške naselbinske objekte, gradove in dvorce, proti koncu stoletja pa je začelo poleg velikih stanovanjskih stavb graditi vile v pasu okoli historičnega jedra. Kar nekaj teh je bilo po drugi svetovni vojni podržavljenih in so bile na voljo (v uporabo in ne v last) najvišjim partijskim funkcionarjem. Za običajne ljudi so gradili stanovanja v blokih, del socialistične elite pa je prebival v modernističnih predvojnih vilah.

V tistem času je prestolnica poleg blokovskih naselij in prvih stolpnic dobila tudi nova družabna zbirališča, ki so sooblikovala sodobno preživljanje prostega časa. Eden najbolj znanih je bil lokal Šumi v nekdanji tovarni bonbonov nasproti ljubljanske Drame, kamor so zahajali tedanji mladi umetniki in intelektualci. S priseljenci z južnih jugoslovanskih republik so v šestdesetih letih v Ljubljano prišli tudi prvi čevapčiči. Prve so ponudili Slovencem na Gospodarskem razstavišču, nato v gostilni Čad, nekoliko kasneje pa tudi v lokalu Rio na današnji Slovenski cesti nasproti Konzorcija in na kopališču Ilirija.

Rast prebivalstva

Življenjski standard v Ljubljani se je po koncu vojne iz desetletja v desetletje zviševal, zviševalo pa se je tudi število prebivalcev. Po popisu prebivalstva leta 1931 je imelo mesto 59.765 prebivalcev, po združitvi okoliških občin v t. i. veliko Ljubljano leta 1935 pa je že leta 1939 doseglo 79.050. Ob koncu vojne je Ljubljana štela 96.865 prebivalcev, ozemlje se je s predvojnih 6538 km² povečalo na 15.015 km², leta 1953 pa je v prestolnici živelo že 138.981 stalnih prebivalcev. V 100 letih se je ljubljansko prebivalstvo povečalo z 22.593 leta 1869 na 170.982 leta 1969 oziroma za 750 odstotkov. Velik porast prebivalstva po vojni je bil posledica intenzivne gradnje stanovanjskih blokov, ki so spodbudili priseljevanje v Ljubljano ne samo iz Slovenije, temveč tudi iz drugih republik nekdanje skupne države, poudarja Petelin in dodaja, da je po štetju leta 1971 Ljubljana prvič presegla magično mejo 200.000 prebivalcev. Za primerjavo naj navedemo, da jih danes šteje dobrih 280.000. Pri tem je treba upoštevati, da je v času socializma k Ljubljani spadalo kar nekaj območij, ki so danes del drugih občin.

Makadamske ceste

Marsikoga bo najbrž presenetil podatek, da je bilo v Ljubljani še leta 1955 kar 90 odstotkov makadamskih cest. Z modernizacijo pa se je prestolnica počasi poslovila tudi od tramvaja. Leta 1953 je mestni ljudski odbor ustanovil komisijo, ki je pripravila predlog o postopnem prehodu mestnega prometa s tramvaja na trolejbus in avtobus. Tramvaj je namreč zaradi prometne preobremenjenosti in premajhnih prevoznih zmogljivosti postal problem. Ko so se začeli uveljavljati osebni avtomobili, je bil to dodaten razlog za drugačno ureditev prometa.

Danes, ko se v popoldanskih urah Ljubljana utaplja v prometnih zamaških, je nepredstavljivo, da je bilo leta 1949 v prestolnici registriranih pičlih 852 avtomobilov, proti koncu petdesetih let pa je začela motorizacija hitro naraščati. Zastavonoša takratnih cest, ki se ga je prijel sloves ljudskega avtomobila, je bil fičo (zastava 600, 750 ali 850).

Preimenovanje ulic

Pričakovano je nova oblast po vojni v Ljubljani spremenila tudi imena trgov, ulic in drugih ustanov, še pred tem smo imeli v prestolnici celo Domobransko ulico, ki je danes (ne boste verjeli) Roška cesta; tako se je denimo leta 1949 ob 100. obletnici Prešernove smrti Marijin trg preimenoval v Prešernov trg, Bleiweisova cesta v Prešernovo cesto, Prešernova ulica pa v Čopovo ulico. Leta 1952 je bilo nato preimenovanih 52 ulic in trgov, vendar preimenovanja niso bila izpeljana v takem obsegu, kot je bil prvotni namen, ta so se zgodila šele od leta 1955 do 1965, ko je bilo preimenovanih in poimenovanih kar nekaj novih ulic, cest in trgov.

Izginila so predvsem imena trgov in ulic, ki so se imenovali po svetnikih, teh je bilo v starem mestnem jedru kar nekaj, pojavila pa so se denimo imena narodnih herojev in drugih dogodkov, povezanih z NOB. V Ljubljani smo leta 1952 dobili celo Marxov park (kasneje Marxov trg), ki je šele leta 1991 postal Miklošičev park, kot ga poznamo še danes. Takrat so nove mestne oblasti v samostojni republiki Sloveniji s preimenovanjem ulic skušale zakriti sledi prejšnjega režima, kot je slednji to skušal storiti pol stoletja prej.

Knjiga:
Živeti v socialistični Ljubljani
Mestno življenje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni
Avtor: David Petelin
Založba, leto izdaje: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2019
Cena: 25 evrov