Alexander Manuiloff, dramatik in pisatelj: »Formula populistov je preprosta: poneumljanje ljudi in strašenje«

Samozažig Plamena za svobodo

Ni naključje, da kritiki in občinstvo Državo, predstavo brez igralcev in režiserja, hvalijo kot eno izmed najbolj inovativnih in domišljenih predstav, ki jih v zadnjih sezonah uprizarjajo na evropskih in svetovnih gledaliških odrih. V predstavi – vizualno je sestavljena le iz zaprtih ovojnic na mizi, nad katero visita gola žarnica in mikrofon, poleg nje pa je vedro – namreč njen avtor Alexander Manuiloff »spregovori« o usodi države in demokracije, o vlogi umetnosti v njej, in v teh procesih tudi o vlogi ljudi, kot je Plamen Goranov, bolgarski aktivist, ki se je leta 2003 samozažgal. Pisma v omenjenih ovojnicah na mizi so njegova.

Potek predstave je zato povsem odvisen od aktivnosti gledalcev, ki sedijo okoli uprizoritvenega prostora. Tudi v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je dramatik, pisatelj in novinar Manuiloff prejšnjo sredo predstavil svojo Državo, je trajalo kar nekaj dolgih minut, da se je opogumila prva gledalka in segla po ovojnici s pismom Plamena Goranova v njej. Ne le vsebina, tudi ta dinamika in (tiha) komunikacija med obiskovalci, ki izpričujeta kulturne vzorce in tudi zmožnost demokratične participacije, je ena izmed ključnih sestavin predstave. Zanimivo je, da je Manuiloffova predstava, čeprav obravnava isto temo, ima enak naslov in se navdihuje iz istih virov, povsem drugačna od tiste, ki jo je v minuli sezoni v istem gledališču z njegovimi igralci ustvarila režiserka Anja Suša.

Država vsebuje različne formalne in vsebinske ravni, vse pa se združujejo v pozivu k novemu premisleku o državi in demokraciji. Država je zagotovo vaš najbolj neposredni spoprijem s to temo.

O usodi države moramo razpravljati, saj je obstoj demokracije v Evropi in v svetu vse bolj na preizkušnji. Ljudje včasih mislijo, da demokracijo ogrožajo ljudje, kot sta Boris Johnson ali Donald Trump, vendar so izhodiščni problem razmere in razmerja, ki omogočajo takšnim ljudem vzpon na oblast. Morda sta Johnson in Trump res simptom teh razmer, toda simptom ne morejo biti le posamezniki, temveč ta zadeva širše spremembe v politični kulturi.

Vsebinsko ste predstavo zasnovali na občutjih in mislih Goranova v zadnjem večeru njegovega življenja. Zakaj ste za premislek o vlogi in usodi demokracije izbrali njegovo življenje in seveda njegovo protestno odločitev, da se zaradi korupcije in brezizhodnosti v Bolgariji zažge? 

Plamen Goranov je le eden izmed tistih mladih Bolgarov, ki so se leta 2013 odločili s takšnim usodnim dejanjem opozoriti na nevzdržnost razmer v družbi. Njegova zgodba nas je vse intimno pretresla. Tudi zato, ker smo Goranova doživljali kot enega izmed nas. Bil je mlad človek, imel je prijatelje in dobro socialno življenje. Kot mnogi današnji mladi je opravljal več služb hkrati, vendar je zmogel poskrbeti za svojo eksistenco, nič ga ni ogrožalo. A vendar se je odločil storiti takšno dejanje. Z njim je povsem jasno pokazal, da ni razmišljal le o sebi, temveč tudi o drugih ljudeh, o celotni družbi. Seveda niso vsi videli njegove odločitve v tej luči. Marsikdo je opozarjal, da kristjan ne bi smel narediti samomora, da to ni pravi način protesta in da Goranov ne sme biti nikomur zgled. Toda nihče si ni mogel zatiskati oči pred vprašanjem, kako hudi so problemi v družbi, da so mladega, inteligentnega, nadarjenega in ustvarjalnega človeka prisilili k takšni obliki protesta. Njegova zgodba in zgodba vseh tistih, ki so se v tistem letu iz protesta samopoškodovali ali se zažgali, me še vedno preganjata, tudi zdaj, ko sta dobili svoj izraz v mojem dramskem delu.

»Uveljavlja se misel, da so kapitalistični odnosi, prignani v skrajnosti, rakave tvorbe v telesu človeštva. Le dve možnosti sta: ali bo človeštvo umrlo ali pa jih bomo z operacijo odstranili.«

Pred pol stoletja je češki študent Jan Palach s samosežigom izrazil protest proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške. Z enakim dejanjem je pred desetletjem 26-letni Tunizijec Mohamed Bouazizi opozoril na krivično ravnanje avtokratskih režimov v Severni Afriki. Tudi danes izstopajo posamezniki, ki tako ali drugače žrtvujejo svoja življenja v boju za boljši jutri nas vseh, s čimer vse bolj prihaja na površje klasična antigonska dilema med izjemnimi, brezkompromisnimi posamezniki in kapitalsko-državnim aparatom ter »tiho večino«. Je tako? 

Dobro je, da obstajajo ljudje, ki so se pripravljeni izpostaviti, da bi naredili nekaj dobrega za vse pripadnike družbe. V projektu Top Secret International kolektiva Rimini Protokoll, s katerim sem pred nekaj leti sodeloval, sem imel priložnosti intervjuvati nekatere izmed njih. Govoril sem denimo z Johnom C. Kiriakouvom, nekdanjim uslužbencem Cie, ki je prvi razkril mučenje zaprtih v Guantanamu. Zaradi svojega dejanja se je znašel v nemilosti ameriškega državnega aparata, nekaj časa je bil tudi v zaporu. Pogovarjal sem se tudi z rusko novinarko Ano Nemcovo, po mnenju nekaterih »naslednico« umorjene Ane Politkovske. Ko pogledaš tem ljudem v oči, uvidiš, da jih nič in nihče ne more ustaviti. V meni utrjujejo občutek, da ima kapitalizem morda res na voljo ključne vzvode moči, denar, nadzor virov, z mediji, propagando in vsiljevanjem svojih vrednot celo nadzor nad mislimi ljudi, vendar nikoli ne bo imel vsega. Ni vsemogočen. So ljudje, ki delajo in mislijo drugače. Morda gre le za peščico izjemnih, pogumnih posameznikov, ki so vplivni. Navdihujejo, saj – podobno kot v svetopisemski zgodbi o boju med Davidom in Goljatom – ohranjajo upanje, da lahko zmaga manjši, tisti z močnejšo vero, prepričanjem. Nemcova seveda dobro ve, da v Rusiji novinarjev, ki mislijo s svojo glavo ne odpustijo, temveč jih ubijejo. Ve, da je ogroženo njeno življenje, a vztraja. Ti ljudje so naše upanje v boju proti kapitalizmu.

Sposobni, kot so, bi si zlahka, če bi privolili v uveljavljena pravila, zagotovili lagodno življenje. Toda tako ne morejo ravnati, saj bi bilo to v nasprotju z njihovim globokim občutjem, da je svet, v katerem živimo, v temelju nepravičen. Verjamem, da bo takšnih ljudi vse več, kajti uveljavlja se misel, da so kapitalistični odnosi, prignani v skrajnosti, rakave tvorbe v telesu človeštva. Dve možnosti sta: ali bo človeštvo umrlo ali pa jih bomo z operacijo odstranili. Jasno je, da s to boleznijo v tkivu ne bomo več dolgo živeli.

Zdi se, da je zdajšnje, zlasti ameriško vsiljevanje nekakšne univerzalne formule demokracije zlasti državam v tretjem svetu kontraproduktivno.

Najprej je treba poudariti, da Američani niso nikakršni varuhi demokracije. Še pred petdesetimi leti temnopolti v ZDA niso smeli voliti, tudi izvoljeni niso mogli biti. Ameriška demokracija ni zelo stara, razvija se, prepričan pa sem, da je misel, da je demokracijo mogoče izvoziti tako, kot lahko to storimo z vinom ali avtomobili, v temelju zmotna. Upoštevati in spoštovati je treba različnost kultur in tradicij v svetu, predvsem pa si morajo ljudje takšen tip vladavine želeti, ga ponotranjiti, seveda z razumevanjem, da lahko deluje le v družbah z dovoljšnim deležem izobraženih ljudi. V nasprotnem primeru se takšen tip lahko izrodi v oligarhijo ali avtoritarno državo, saj bodo voditelji z avtokratskimi stremljenji vedno izkoristili nevednost večine za doseganje svojih ciljev.

»Formula populistov je preprosta: poneumljanje ljudi, njihovo ohranjanje v nevednosti in strašenje, da bo nekdo od nekod prišel in jim vzel njihovo zemljo, kulturo in bazično moškost.«

Velja ta »diagnoza« tudi za politično dogajanje v vzhodni Evropi, kjer hočejo njeni voditelji, s pomočjo kapitalskih navez, izvesti nekakšno konservativno revolucijo? 

Podrobneje poznam razmere v Bolgariji, vendar se mi zdi, da je situacija, vsaj strukturno, podobna političnemu dogajanju v Turčiji, morda tudi na Madžarskem. V vseh teh državah voditelji zagovarjajo vračanje k tradicionalnim, že preseženim vrednotam, navkljub temu, da so družbe že toliko napredovale, da so njeni pripadniki pripravljeni sprejeti liberalnejši način življenja. Med sestavine tega vračanja sodita denimo odnos do spolnosti in odločanje o reprodukciji. Znova skušajo omejiti že pridobljene pravice. Del te paradigme je tudi nenehno iskanje novih sovražnikov, ki jih takšne oblasti »odkrivajo« v tako imenovanih novih liberalcih, homoseksualcih in seveda v migrantih. Na teh temeljih skušajo konsolidirati svoje volilno telo, kar pa lahko storijo le s poslabševanjem izobrazbene ravni prebivalstva, kamor sodi denimo ukinjanje univerz. V Turčiji so celo primeri, ko mladi – kot v srednjem veku – v znak protesta proti tem nakanam sežigajo knjige. Formula je torej preprosta: poneumljanje ljudi, njihovo ohranjanje v nevednosti, hkrati pa nenehno strašenje, da bo nekdo od nekod prišel in jim vzel njihovo zemljo, kulturo in njihovo seksualnost; to največkrat pomeni strah pred izgubo tistega, kar v teh družbah razumejo kot bazično moškost.

Zagovorniki tega modela seveda vedo, da ta deluje in se lahko širi. Če je že prevladal v marsikateri državi vzhodne Evrope, se lahko prej ali slej seli v osrednjo in nato v zahodno. V svoji preprostosti je tako tako močan, da je potrebno, če se mu hočemo postaviti po robu, nenehno vlagati napor v ozaveščanje ljudi o njegovih posledicah. Če bomo v teh prizadevanjih prepozni, se zlahka povzpne na oblast človek, kot je Viktor Orbán, ali zdajšnji bolgarski premier, ki ravna enako.

Kakšno je stanje demokracije v Evropi? 

Zelo zelo krhko. Vsi, tudi če živimo na drugem koncu Evrope ali sveta, bi morali budno spremljati dogajanje v Veliki Britaniji, ki je ena izmed najstarejših demokracij v Evropi. V boju med zdajšnjimi zagovorniki brexita, ki izigravajo demokratične postopke in ravnajo v nasprotju z interesi večine, in tistimi, ki skušajo ohraniti demokratična načela pri življenju in si prizadevajo znotraj njihovega okvira onemogočiti ravnanje v nasprotju z interesi ljudstva, se rojeva nova politična kultura. Da, temelji demokracije se tresejo, vendar so ljudje, ki jo skušajo na novo opredeliti. Evropa je zibelka demokracije, v njej so vzniknile napredne ideje svobode, osebnih svoboščin in človekovih pravic. Imeli smo in še vedno imamo najboljšo okoljevarstveno politiko, imamo napredno zakonodajo, ki zadeva varstvo potrošnikov, kakovost hrane in vsega tistega, kar razumemo kot visoko kakovost evropskega načina življenja. Vse to je v nasprotju z interesi globalnih korporacij, saj imajo zaradi visokih standardov varovanja teh pravic, kamor sodi tudi skrb za okolje, v Evropi nižje dobičke. Ob tem pa politiki v Evropi ljudem ne morejo tako odkrito lagati kot drugod v svetu, saj so Evropejci v povprečju še vedno dobro izobraženi, ohranja pa se tudi razmeroma velik srednji razred. Od tu po mojem očitno prizadevanje globalnih sil, da bi zrušile Evropo.