Posiljevalci ne gredo v zapor

Zaradi gospodarskega kriminala je bilo na večletne zaporne kazni v Sloveniji obsojenih že več nekdanjih vodilnih gospodarstvenikov. Na primer nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak, ki je v zaporu preživela že več kot pet let. Nekdanji politik in predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar je pred dvema letoma šele začel prestajati dobrih sedem let zapora. Gre za ljudi, ki so oškodovali družbo, protizakonito pridobili premoženjsko korist, v stisko spravili delavce in njihove družine. Temu primerno so tudi izrečene kazni visoke.

Enajstega oktobra 2011 je M. R. v svojem koprskem stanovanju začel posiljevati spečo E. F. P. in s početjem ni prenehal, »kljub temu da ga je ta z rokama začela odrivati, ampak ji je takrat z roko prekril in zaprl usta, s silo telesa pa jo zadržal pod seboj toliko časa, da je spolni odnos dokončal«. Sodišče je zelo jasno ugotovilo, da je bil M. R. kriv. Po večletnem sodnem postopku na različnih instancah je bil obsojen na deset mesecev zapora. In niti ne za posilstvo, pač pa le za »kaznivo dejanje prisiljenja«, ki sploh ne sodi med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. A izrečena kazen, zlasti če jo primerjamo s tistimi, ki so se pregrešili »zgolj« s svojimi finančnimi malverzacijami, se zdi nesorazmerno blaga za težo kaznivega dejanja. A zadeve so še bolj skrb zbujajoče: če upoštevamo statistiko, bi namreč lahko rekli, da je glede na slovensko sodno prakso za to kaznivo dejanje dobil celo dolgo in ostro kazen. V Sloveniji je namreč skoraj polovica spolnih napadalcev, ki jim je pred sodiščem dokazano, da so svojo žrtev posilili, obsojena zgolj na pogojno zaporno kazen in jim sploh ni treba niti v zapor. Najbolj svež primer prihaja iz Štajerske: 24. oktobra letos je mariborsko sodišče sklenilo, da zobozdravniku za neuspešen poskus posilstva nemočne žrtve, ležeče na zobozdravstvenem stolu, izreče le pogojno zaporno kazen. Razburjenje, zgražanje in dvomi v javnosti se zdijo ob razkritju tovrstnih sodb vsekakor upravičeni. Gre za dejanja, katerih žrtve so po pravilu ženske in otroci.

Posledice za vse življenje

Posilstvo, spolno nasilje ali spolna zloraba otrok niso kot tatvine, velike tatvine, ropi, korupcija, bančni kriminal ali menedžerski prevzemi … So hujša kazniva dejanja ter imajo hujše in dolgotrajnejše posledice. »So slabi in dobri dnevi in na to se moraš navaditi. Sprejeti moraš tudi težke trenutke in si dopovedovati, da bo kmalu spet bolje. Moraš se zavedati, da bo to s tabo do konca življenja in da moraš s tem živeti,« je življenje po spolnem napadu pred časom za Mladino opisala ena izmed žrtev spolnih zlorab.

Sodna statistika odpira nekatera vprašanja o kaznovanju spolnih napadalcev. V težavah je družba, ki postaja vse bolj represivna – recimo družba, v kateri veljajo nesorazmerno stroge kazni in jih sodniki tudi izrekajo. A nesorazmernost med težo kaznivega dejanja in sankcijo v obliki kazni se glede spolnega nasilja kaže v nasprotni smeri. Podatki iz letnih poročil vrhovnega državnega tožilstva za zadnja tri leta kažejo tole: izmed obsojenih za posilstvo je bila skoraj polovica obsojena le na pogojno kazen. Pri spolnem nasilju je teh kar neverjetnih 68 odstotkov. Celo pri spolnem napadu na osebo, mlajšo od 15 let, torej pedofiliji, je dobra polovica vseh obsojenih kaznovana zgolj s pogojno obsodbo.

Je za ta kazniva dejanja – za posilstvo, spolno nasilje ali spolno zlorabo – mogoča obsodba na zgolj denarno kazen? Ne, ker zakon v teh primerih za storilce določa le najhujšo, torej zaporno kazen – ker ta dejanja sodijo v majhno skupino najbolj zavržnih človeških ravnanj. A pogojna obsodba v tem primeru pomeni, če poenostavimo, le opozorilno kazen, torej kazen brez odvzema svobode, po učinku pa tako postane celo blažja kazen od denarne.

Nizke kazni

Navedeni podatki torej jasno kažejo, da v Sloveniji večina ljudi, ki je bila pravnomočno obsojena za eno od teh zavržnih ravnanj, po obsodbi svobodno zapusti sodišče. Če v naslednjem letu, dveh ali treh ne storijo kakega istovrstnega kaznivega dejanja in so zanj tudi obsojeni, so dolg družbi »pravično« poravnali. Vsebinsko bi lahko rekli, da je država storilcu zažugala s prstom, naj tega ne počne več.

Če primerjamo razmerje med zapornimi in pogojnimi kaznimi pri spolnem nasilju in povprečno tovrstno razmerje pri vseh kaznivih dejanjih, je v splošnem povprečju odstotek pogojnih zapornih kazni seveda večji. A v skupni masi kaznivih dejanj se večina obsodb nanaša na blažja kazniva dejanja, kjer je delež pogojnih kazni res zelo velik. To pomeni, da je več zapornih in manj pogojnih kazni v primerih hujših kaznivih dejanj, kamor štejemo tudi spolno nasilje v širšem pomenu. A pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost to pravilo ne drži.

Kazen za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, torej za pedofilijo, dobra polovica vseh obsojenih odsluži z zgolj pogojno obsodbo, torej z opozorilom.

Preiskovanje tega področja kriminalitete je sicer že dolga leta v krizi. Podhranjeno je na vseh ravneh, od policije prek tožilstva do sodstva. Podhranjeno je kadrovsko in tudi strokovno. Na to je pred časom opozorila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. V tem društvu na leto obravnavajo približno 800 žrtev družinskega in spolnega nasilja in le malo manj storilcev tega nasilja. Zato je njihov vpogled v stanje stvari nadpovprečno globok. »Poznam nemalo žrtev, ki so raje sredi postopka zatrdile, da so vse dotlej lagale, kot da bi vztrajale, saj so same vse, kar se je dogajajo, razumele kot torturo v postopkih pred državnimi organi. Ni vedno tako, ampak prepogosto je. Dovolj je, da nekaj žrtev naleti na neozaveščene, neobveščene, nemotivirane policiste, tožilce, sodnike, in bodo potem za to hitro izvedele tudi druge žrtve,« je že januarja letos za Mladino na žalostno stanje opozorila Zabukovec Kerinova. Po njenem mnenju zato velik delež, če ne celo večina spolnega nasilja, ostaja nezaznan, neprijavljen in posledično tudi ne preganjan in kaznovan. Tudi če se žrtve odločijo za pregon storilca in ga naznanijo policiji, pa to še ne pomeni prav veliko. V zadnjih štirih letih je bilo vloženih 233 kazenskih ovadb za kaznivo dejanje posilstva. Obsojenih je bilo 43 ljudi oziroma le 18 odstotkov ovadenih. Med ovadenimi storilci spolnih napadov na otroke, torej ovadenimi za pedofilijo, je obsojen manj kot vsak tretji ovadeni. In večina redkih obsojenih dobi zgolj pogojno kazen, torej jim ni treba v zapor.

Najvišje kazni se sploh ne izrekajo

Dr. Mojca Plesničar z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti pojasnjuje, da na inštitutu končujejo analizo pravosodnih odločitev v zvezi s temi kaznivimi dejanji, a raziskava še ni končana, zato tudi njeni rezultati niso dokončni. »Lahko pa potrdim splošne statistike in vaš splošni vtis. Sankcij, ki bi sodile v zgornjo polovico zagroženega okvira, je izjemno malo ali skoraj nič. Pri posilstvu je po moji grobi oceni približno tretjina sankcij pogojnih, pri spolnem nasilju približno dve tretjini,« pravi Plesničarjeva. Dodatno je po njenem mnenju nenavadno in skrb zbujajoče dejstvo, da po zgornji polovici sankcij sodišča praktično ne posegajo: »Glede na prebrano si sploh ne znam več zamisliti primera, v katerem bi sodišče poseglo na primer po osemletni zaporni kazni. Po drugi strani pa so okoliščine primerov tako zelo različne, da je težko povsem zatrdno reči, da je kaznovalna politika kar počez preblaga. Bojim se, da gre pogosto tudi za lokalna odstopanja in razlike v vrednotenju.«

Kazenske sankcije oziroma kazni za kazniva dejanja so odvisne predvsem od zakonodajalca, torej državnega zbora, ki jih določi, in potem od sodišča, ki jih odmerja, izreka. Mojca Plesničar pojasnjuje, da bi sodstvu pri tem moral biti zakonodajalčev okvir nekakšen zemljevid, ki mu sledi. V razmerju med zakonodajalcem in sodiščem lahko pride do različnih scenarijev, »iz tujine poznamo primere, kjer so sodišča izrazito milejša od zakonodajalca, recimo na Nizozemskem, kar je v času vsesplošnega kaznovalnega populizma mogoče celo zaželeno, s sistemskega vidika oziroma z vidika predvidljivosti sistema pa najbrž ne najboljše. Pri nas je podobno, pri čemer to velja za vsa kazniva dejanja in to navadno ocenjujemo kot pozitivno. Maksimume rezerviramo za res najhujše oblike posameznih kaznivih dejanj, sicer pa se gibljemo v spodnji polovici.«

Res pa je, še dodaja Plesničarjeva, da ima ta zgodba v zvezi s spolnimi kaznivimi dejanji nekoliko drugačen prizvok, »in tudi sama se zadnje čase večkrat zalotim polna ogorčenja nad posameznimi odločitvami, ki jih berem. Z vidika sistema je vedenje sodišč v smislu izrekanja pogojnih kazni konsistentno, z vidika posamičnih kaznivih dejanj pa se včasih zdi povsem nerazumljivo. Tu se mi postavlja naslednje vprašanje: Ali je spolna kriminaliteta tako drugačna od drugih oblik kriminalitete, da si zasluži drugačno obravnavo? Na to nimam odgovora, po pogovorih s številnimi kolegi iz tujine pa ugotavljam, da tej misli mnogo njih pritrjuje.« So pa vse to izjemno zapletena vprašanja, pojasnjuje Plesničarjeva, saj so neločljivo povezana s celotnim sistemom kaznovalne politike, določanja in izrekanja kazni.

Se pa tudi glede družbenega oziroma državnega odnosa do spolnega nasilja vse začne in konča pri politiki. Raziskavo pravosodnih odločitev na tem področju kriminalitete je po naših informacijah naročilo ministrstvo za pravosodje. V to so bili sicer skorajda prisiljeni po razkritju nekaterih skrajno čudnih tožilskih in sodniških odločitev v primerih spolnega nasilja v širšem pomenu. Prihajajoča novela kazenskega zakonika naj bi tako prinesla tudi sodobno in precej bolj nedvoumno definicijo kaznivega dejanja posilstva. Definicijo, ki bi puščala kar se da malo dvomov o tem, kaj je posilstvo in kaj ne. A proces spreminjanja kazenske zakonodaje je vedno dolgotrajen in negotov. Sploh ker ga pogosto prekinejo volitve.

Bi pa politika lahko precej za izboljšanje stanja na tem področju storila tudi na kratki in srednji rok. Z dodatnimi namenskimi sredstvi in zaposlitvami predvsem v policiji in na tožilstvu, veliko bi prinesla že redna (in obvezna) izobraževanja, ki bi omogočala sodobnejše razumevanje spolnih deliktov. Žrtve spolnega nasilja bi se potem v postopkih pred uradnimi organi počutile nekoliko bolje, vse bi bilo lažje. Za vse.

Gre za problem sistema? Živimo namreč v kapitalizmu, denar in kapital sta v njem pač nedotakljivi svetinji. Kadar se kdo pregreši zoper lastnino in kapital, tudi ljudje zahtevajo visoke kazni za storilce, pravosodni sistem pa se tudi potrudi doseči »prave« rezultate. Kadar je usodno napadeno človekovo telo, kot je primer pri spolnem nasilju, pa v javnosti ni nobenega ogorčenja nad dokaj blagimi kaznimi, ki jih dobijo storilci. In to kljub temu, da zakonodaja predvideva možnost izrekanja tudi zelo visokih kazni.

Posilstvo
je oblika spolnega nasilja, je nasilen poseg v človekovo dostojanstvo in osebno integriteto ter popolnoma nesprejemljivo dejanje. Ne moremo in ne smemo ga enačiti z grobim spolnim odnosom, v katerega privolita oba udeleženca. Posilstvo je način, da človek drugega človeka poniža in prizadene, ga podredi in poskuša nadzirati. Želi mu odvzeti moč in na nedopusten način uresničiti svoje interese.

Spolno nasilje
je vsako vedenje/dejanje, ki ga doživljamo kot vdor v našo telesno integriteto ter osebno dostojanstvo. Spolno nasilje se velikokrat enači samo s penetracijo, kar ne drži. Spolno nasilje je vsako vedenje, ki ima spolno vsebino: od govorjenja, opazovanja, razkazovanja telesnih delov, siljenja v masturbacijo, dotikanja, prigovarjanja v spolna dejanja z drugo osebo in drugo.

Vir: Društvo za nenasilno komunikacijo