Pravljični svetovi 

Razstava Mojce Sekulič Fo, Andreje Gregorič in Alenke Spacal

V Galeriji DLUL v Ljubljani bo od 20. novembra do 8. decembra na ogled razstava ilustracij Pravljični prehod, na kateri se predstavljajo Mojca Sekulič Fo, Andreja Gregorič in Alenka Spacal, ki v pravljične svetove vstopajo vsak dan. Vse so namreč slikarke, ilustratorke in pripovedovalke pravljic, le da prihajajo iz različnih poklicev. Kuratorka razstave: Nuša Podgornik.

Mojca Sekulič Fo svoje tabelne slike iz pravljične kolekcije (pogosto slika na les – mediapan) subtilno barvno niansira. Njen kolorit je vedno umirjen, četudi je intenziven. Kontrastni komplementarni poudarki se glede na vodilno barvno paleto pojavljajo le redkokdaj, v detajlih, da v prevladujočo meditativno spokojnost ne bi vnesli nemira. V njenih delih vedno prisotni megličasti sfumato s svojo prosojnostjo in neostrino ilustracijam podarja mehkobo ter poudarja njihovo krhkost in eteričnost. Za slikarko značilne drobne pike označujejo poti, prehode, rast novega in predstavljajo nočno nebo. Značilne zgodbe in podzgodbe, ki jih ustvarjalka napiše zato, da vzpostavljajo in učvrščujejo esenco, ki nagovarja človekov arhetipski jaz, so pravzaprav zgodbe potovanj od srca k srcu, za katerima si prizadeva umetnica.

Andreja Gregorič se na razstavi predstavlja z ilustracijami iz avtorske slikanice Darilo, v kateri ni besedila, zato ustvarjalka razmišljanje ob podobah prepušča gledalcem, saj je pripovedovana zgodba vedno drugačna. Kaj vse doživi deklica Mimi, glavna protagonistka, ko se odpravi v mesto sama, je sicer vodilni motiv, a vsako njeno doživetje, dogodek, je opisno pospremljeno s številnimi elementi, ki ne beležijo le njenega počutja, zanimivih pripetljajev, situacij ali utripa mesta, temveč ponujajo tudi bogat repertoar likovnih elementov – gradnikov kompozicije. Srečamo se z elementi otroške risbe, barvo in črno-belimi motivi, reprodukcijami umetniških del: slik in kipov. Srečamo se s kolažem, grafiti, kombinacijo različnih tehnik (barvni svinčniki, akril …), oblikovanjem, iz katerega slikarka tudi profesionalno izhaja, drznimi kompozicijskimi rezi oseb ob robu formata oziroma za fasadami hiš, kamor hitijo po svojih opravkih in kamor naš pogled ne seže več. 

Alenka Spacal je v svoj likovni slog vnesla filigransko natančnost izdelave, v katerem sledimo finesi poteze, barvnim odtenkom in zanjo prepoznavni slikarski mozaični tehniki. V njenih pravljicah in zgodbah se prepletajo poučni, psihološki, sociološki in filozofski elementi: kako se skozi zgodbo naučiti abecede, spoznavati in sprejemati različnost ter probleme, povezane z njo (Kako ti je ime?), razumeti, kaj pomeni doživljati tukaj in zdaj, ceniti modrost pregovorov, se soočiti z odločitvijo izbire, sklepati kompromise, popuščati ob prepričljivejših argumentih in kdaj tudi vztrajati, preverjati teze (Modre ptičje misli).