Jurij Drevenšek, igralec, ki se spogleduje s Hollywoodom

Gledališki igralci so resni umetniki, filmski igralci pa so obrtniki, del kolesja šovbiznisa. To prepričanje morda zveni konservativno, a v Sloveniji je na akademski ravni kljub vsemu še globoko zakoreninjeno. Obenem pa je naš igralski trg tako majhen, da je ločevanje med tema zvrstema skorajda nemogoče: tudi vrhunski gledališki igralci igrajo v televizijskih limonadah, režiserji jih od kod drugod namreč ne morejo vzeti. Kakorkoli, Jurij Drevenšek, rojen leta 1985, nikoli ni razmišljal, da bi postal strogo gledališki igralec, kajti s teatrom v mlajših letih tako rekoč ni imel stika. Najstniška leta je živel v devetdesetih in se navduševal nad svetom MTV-ja in glasbenih videospotov; tudi kasneje, ko se je vpisal na igralsko akademijo (AGRFT), je šel tja z namenom, da postane filmski igralec, kar je bilo za nekatere starešine te ustanove skorajda neumetniško. A Drevenšek se ni pustil motiti. To pa ne pomeni, da je zanemaril gledališče, ravno nasprotno. Le za prihod na cilj je ubral drugačno, za slovensko igralsko sceno nekoliko netipično pot.

Jurij Drevenšek se je rodil v Mariboru, že v času študija na AGRFT pa je nase opozoril v nekaj študentskih filmih in z nastopi v gledališču, tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer se je kasneje tudi zaposlil (leta 2009 je postal redni član). Sledile so številne vloge, od uprizoritev Shakespearja do muzikalov, prve vidnejše filmske pa so prišle po tem, ko je nastopil kot Simon v filmu Klemna Dvornika Kruha in iger (2011), in za njimi še televizijske, med drugim smo ga lahko gledali kot Branka v humoristični seriji Branka Đurića - Đura Brat bratu na nacionalni televiziji. Drevenšek je leta 2015 za film Idila (scenarij in režija: Tomaž Gorkič) prejel tudi vesno, najvišje slovensko filmsko priznanje, in sicer za najboljšo moško stransko vlogo. Gorkič je bil nad njim tako navdušen, da ga je povabil tudi k svojemu naslednjemu projektu, ki si ga lahko te dni ogledate v kinematografih: Prekletstvo Valburge je politično nekorektna črna komedija, v kateri na velikem platnu Drevenšku delata družbo tudi Marko Mandić in Jonas Žnidaršič.

Drevenšek se lahko pohvali s tem, da ima agenta tudi v tujini in da je letos v Avstraliji snemal svoj prvi celovečerni ameriški film, ki ga je režiral Taron Lexton (premiera je obljubljena za prihodnje leto). Mar to pomeni, da se mu odpirajo vrata v Hollywood? O tem je morda še prezgodaj ugibati. A če bi se ponudila priložnost, Drevenšek pravi, da ne bi omahoval. Kljub temu da bi mu najbrž nekateri domači strokovnjaki to odsvetovali, kot so mu pred petimi leti odsvetovali, naj ne pusti redne službe v MGL, a jih ni poslušal in je raje prisluhnil sebi ter odšel v SNG Maribor, kjer je bil zaposlen do lani, od takrat pa je svobodnjak.

»V tujini je kultura biznis, saj jo večinoma poganja zasebni kapital. To je tista glavna razlika med našim in tujim trgom. V tujini si za čas projekta njihova last, saj so najeli tvoje delo in ga znajo tudi izkoristiti. Če pogledamo zgolj s produkcijskega vidika, smo pri nas zaradi manjših financ pri filmu precej zadaj, moram pa omeniti, da smo pri know-howu morda še bolj picajzljasti kot drugi, saj znanje nedvomno imamo,« pojasnjuje igralec, ki pravi, da ga film morda bolj vznemirja zato, ker mu ponuja bolj raznolike vloge kot gledališče. Čeprav mu je prav slednje podarilo vlogo, v kateri je prvič po dolgem času občutil, da je tudi širše družbeno relevantna. V predstavi Rožnati trikotnik (Cankarjev dom, 2018) je igral geja v predvojni Nemčiji, ki se znajde v središču tako imenovanega homokavsta, v katerem je bilo na tisoče LGBT+ oseb označenih z rožnatim trikotnikom in poslano v taborišča smrti. »Po dolgem času sem ponovno verjel, da lahko z gledališko predstavo tudi kaj spremeniš, k meni je namreč pristopilo veliko ljudi in se mi zahvalilo za vlogo ter povedalo, kako se jih je zgodba dotaknila.«

Poleg resnih vlog pa ima Drevenšek rad tudi drugačne odrske izzive. Tako bo letos že tretjič zapored vodil Večerovo prireditev Bob leta, pri nastajanju katere sodeluje s scenaristom Juretom Karasom (Slon in Sadež). Pri vodenju omenjenega dogodka mu je všeč, da ne gre zgolj za razvedrilni program, temveč za drzno satiro.

Te dni ga sicer lahko gledate tudi v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču v uprizoritvi Na valovih (režija: Alen Jelen), v kateri nastopa z Barbaro Cerar, čez nekaj mesecev bo v Mladinskem nastopil v Macbethu, ki ga bo režiral Matjaž Pograjc (premiera je načrtovana za februar 2020), potem pa bo morda spet prejel klic agenta s ponudbo za novo hollywoodsko pustolovščino. Glede na njegov igralski potencial to ne bi bilo nič nenavadnega.