Tindersticks: No Treasure But Hope

+ + +

Zasedba Tindersticks, ki jo sestavljajo angleški rockovski melanholiki, globoko v tretjem desetletju ustvarjanja ostaja razmeroma obrobna. Čeprav je deležna kritiških pohval, njenih plošč v letnih pregledih glasbenih presežkov navadno ne boste našli. Ne ustvarja radijskih hitov. Nikoli ni bila zares trendovska. Ne želi si nepotrebne pozornosti ali pa se ji še raje izogiba. Ampak tisti, ki jo vzljubijo, ji praviloma ostanejo zvesti. Nekoliko širše občinstvo je njene sofisticirane, čutne, (nesrečno) romantične skladbe prvič slišalo v Sopranovih. Še globlje se je njena bogato orkestrirana, dramatična, temačna glasba zasadila v srca fenov francoske auteurke Claire Denise, s katero člani zasedbe redno sodelujejo že od sredine devetdesetih let. Nazadnje je frontman Stuart Staples soundtracka za zadnja filma Denisove objavil v obliki solističnih plošč, to pa je bil eden od razlogov, da so od prejšnje plošče skupine Tindersticks minila tri leta. Prav Staplesovo posvečanje instrumentalni glasbi je zdaj verjetno botrovalo tudi temu, da je No Treasure But Hope izrazito pesemsko zasnovana plošča.

Tematika desetih novih skladb ostaja tipično tindersticksovska. Večinoma gre za intimne življenjske kontemplacije zrelega človeka, ki si zdaj, pri štiriinpetdesetih, drzne napisati prvo pravo ljubezensko pesem (s srečnim razpletom). Ampak hkrati gre tudi za človeka, ki mu ni vseeno, v kakšnem svetu živi. Ker že dolgo živi v Franciji, skladbo The Amputees, ki sicer govori o čustveni invalidnosti, verjetno lahko razumemo tudi kot intimni premislek o lastni evropski identiteti in z njo povezanim brexitom. Še toliko lažje v povezavi s skladbo See My Girls, ki se po nostalgičnem uvodu znajde v brezupni globini Sredozemskega morja. Ne po naključju, saj je Staples vse pesmi napisal v svojem poletnem domu na grški Itaki. Vendar to ne pomeni, da je zasedba Tindersticks posnela politično ploščo. Še vedno jo zanimajo predvsem čustva, intima in različna razpoloženja, ki se jih je tokrat lotila veliko bolj spontano kot v preteklosti. Čas za studijsko dodelavo so člani raje posvetili medsebojnemu poslušanju in dinamiki, trenutnemu navdihu in druženju, plod tega pa je plošča, ki z zvočno podobo najprej spomni na njihove vedno izvrstne koncerte.

No Treasure But Hope v primerjavi s prejšnjimi studijskimi ploščami zasedbe zato najprej ponudi občutek aranžmajske podhranjenosti. Manj je godal in zvočnih detajlov, s katerimi je peterica v preteklosti krojila tisto svojo takoj prepoznavno cinematično senzibilnost. Toda že ob uvodni, satiejevsko minimalistični klavirski baladi For the Beauty postane jasno, da člani zasedbe zato, da upesnijo svoje razpoloženje, ne potrebujejo veliko. Obetavna napoved za njihovo koncertno vrnitev prihodnje leto: v ljubljanski Kino Šiška prihajajo 7. maja.