Zadnji cisspolni moški v vlogi transspolne ženske

»Praviš, da se boš zdaj ves čas oblačil v žensko?« Sarah (Amy Landecker) vpraša očeta Morta Pfeffermana (Jeffrey Tambor) v prvi sezoni spletne serije Transparent. »Ne, ljubica ... vse življenje sem se preoblačila v moškega,« odgovori Mort, judovski intelektualec, ko poskuša svojim trem otrokom razložiti, da je pravzaprav Maura, transspolna ženska.

Serija je že s prvimi epizodami leta 2014 postala uspešnica in njen producent Amazon se je iz nakupovalnega središča čez noč prelevil v prvokategornika med ponudniki serij. Že takoj so se pojavile tudi besne kritike kastinga v seriji: vlogo trans osebe so dodelili cisspolni osebi, torej nekomu, čigar ob rojstvu pripisani spol in spolna identiteta se ujemata. Ko je Tambor leta 2016 sprejel nagrado emmy za najboljšega igralca v seriji, je v zahvalnem govoru ponižno dejal: »Ne bi bil nesrečen, če bi bil zadnji cisspolni moški, ki je na televiziji igral transspolno žensko.« Takrat še ni vedel, da se bo serija končala brez njega, prepričan, da se mu kot oboževanemu osrednjemu liku ne more nič zgoditi. Ni vedel, da ga bodo čez eno leto sodelavke obtožile spolnega nadlegovanja, zaradi česar bo v peti (in zadnji) sezoni njegov lik odpadel iz scenarija. A bi lahko vedel, da njegovo ravnanje ne bo šlo mimo neprezrto, ne v času zloma weinsteinovskih patriarhov in še posebno ne na snemanju serije, ki si je zastavila pomembno nalogo: lastnoročno poteptati patriarhat in rešiti mainstream cisspolnega pogleda.

Čas za to je bil pravi. Leta 2014 je Laverne Cox postala prva transspolna igralka, nominirana za nagrado emmy (za vlogo transspolne ženske Sophie Burset v seriji Oranžna je nova črna), in istega leta še prva transspolna oseba, upodobljena na naslovnici revije Time. Lani je televizija dobila prvo transspolno superjunakinjo Nio Nal, ki jo v seriji Supergirl igra transspolna igralka Nicole Maines. Ameriška organizacija GLAAD, ki se ukvarja z monitoringom medijev s stališča LGBT-reprezentacije, in pobuda 5050by2020, ustanovljena na canskem filmskem festivalu, ki se zavzema za uvedbo polovičnih kvot do leta 2020, sta lani v odprtem pismu Hollywoodu pozvali k novemu, netransfobičnemu etičnemu kodeksu pri kastingu likov. Največ pozornosti je zbudil odziv Scarlett Johansson na nova merila reprezentacije transspolnih – po kritikah aktivistov se je odpovedala igranju v filmu Rub and Tug, v katerem naj bi igrala Danteja Texa Gilla, transspolnega moškega. Tudi serija Transparent je prispevala k revoluciji: če izvzamemo Tamborja v glavni vlogi, je kasting v njej presegel vsa dotedanja merila reprezentacije transspolnih. V petih sezonah so postali večetnična, večrasna, večverska ekipa, v kateri je v vseh fazah produkcije delovalo več trans oseb kot v katerikoli drugi seriji v TV-zgodovini. No, letos jo je prehitel le Pose, serija o afroameriški in južnoameriški LGBTQ in spolno nebinarni sceni v New Yorku v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po raziskavah organizacije GLAAD je bila serija Transparent poleg Netflixove Tales of The City v sezoni 2018/19 najbolj transinkluzivna serija na ameriških spletnih platformah.

Zbujam se iz 40-letne more ... Če bi le lahko, bi vas potisnila nazaj vase in vas tam obdržala za vedno, Shelly zmagoslavno zapoje zgroženim otrokom.

Serija, ki se je iztekla konec septembra, v osnovi preobraža družinski in družbeni portret skozi izkušnje transspolnih, a želi obenem opraviti še s tradicijami in bolečinami judovskega potomstva. Zadnja sezona se odvrti (brez Tamborja) v le eni epizodi v žanru muzikala – navsezadnje je v judovstvu vsaka molitev pesem. V stominutni sklepni epizodi iz transgeneracijske judovske žalosti skoči radostna pesem Joyocaust (Veselokavst), broadwajski spektakel protinacizma à la Jesus Christ Superstar, v katerem liki skupaj planejo v verze »potrebujemo praznovanje duše / za ta Super Bowl iztrebljanja«. Francoska pisateljica Marguerite Duras je večkrat navajala sloviti slogan Daniela Cohn-Bendita iz maja 1968: »Vsi smo nemški Judje.« Kot je povedala v enem od intervjujev, se ta opis ne nanaša le na študentske protestnike, ampak na vse, »ki so vesoljci, kar se tiče države, družbe in skorumpiranih poslov«. Tudi liki iz serije Transparent, »transspolni Judje«, bi se našli v tem opisu, vsak po svoje tuji državi, družbi, lažnivi preračunljivosti. Čeprav so nejunaški, spodleteli ljubimci in cmeravi, razvajeni otroci, vztrajajo na svoji zbegani in nemirni osvobodilni fronti. Serija vpisuje nežnost v njihovo tavanje, iz labirinta nereda ustvarja lepoto in heroizira svobodo njihove izgubljenosti.

Protagonistka, 70-letna Maura, upokojena univerzitetna profesorica političnih znanosti na kalifornijski univerzi UCLA, se odloči za prebeg v svobodo spolne identitete, kar med drugim prinese selitev k novi najboljši prijateljici, transspolni Davini (Alexandra Billings), in romantična razmerja, tudi s transspolno ljubimko Vicki, ki jo igra oskarjevka Anjelica Huston. Nobena od njih ni ujeta v napačnem telesu, tranzicije spolne identitete bolj kot telesa prežemajo družino, slovnico, družbene obrazce in zapuščino, transparentni liki pa plastijo spregledane, a pod kožo in sapo že tleče resničnosti. Letos je podobno rahločutnost pogleda ujela HBO-jeva TV-serija Evforija z likom Jules Vaughn (Hunter Schafer), ki predstavlja transspolnost, ne da bi čutila potrebo po tem, da jo pojasnjuje.

Maurini otroci in bivša žena Shelly (Judith Light) ob Maurinem coming outu ne obstanejo zaprepadeni, transspolnosti starša ne jemljejo kot izgovor za lastno mučeništvo, sploh pa imajo preveč dela sami s seboj, vsi kronično nezadovoljni, anksiozni, solipsistični. Najstarejša Sarah, poročena mama dveh otrok, odkriva svet BDSM-ja (izraz, ki obsega vezanje, dominacijo, sadizem in mazohizem). Srednji otrok Josh (Jay Duplass) je odvisnik od seksa in ljubezni, preganja ga spolno razmerje, »sanje vsakega najstnika«, ki ga je, takrat 14-letnik, imel z varuško Rito (Brett Paesel). Najmlajša Ali (Gaby Hoffmann) postane spolno nebinarna oseba Ari, mama Shelly pa odkrije, da je umetnica – igralka in glasbenica. Njena največja umetnost je skladba Your Boundary Is My Trigger (Tvoja meja je moj sprožilec), himna, manifest in eksplozija materinske stiske, v kateri Shelly upesni, kako jo duši, ko otroci postavljajo svoje meje. »Zbujam se iz 40-letne more ... Če bi le lahko, bi vas potisnila nazaj vase in vas tam obdržala za vedno,« zmagoslavno zapoje zgroženim otrokom.

Zgodba iz serije je v marsičem avtobiografska. Kakor lik Ari je tudi avtor_ica serije Jill Soloway med ustvarjanjem Transparenta postal_a spolno nebinarna oseba (zato uporabljamo podčrtaj). Vedno je hlepel_a po lastni seriji, a ni našel_a prave zgodbe, piše v svoji lani izdani avtobiografski knjigi Ona hoče: želja, moč in strmoglavljenje patriarhata. Ko je že izgubljal_a upanje na pravo zgodbo, je oče, upokojeni profesor, razkril, da je transspolna oseba. Zveni znano?

Vsaka sezona serije Jill_a Solloway_a odstira drug vidik prebega v svobodo, pri čemer se liki pogosto srečujejo z idejami mesijanstva. Kdo bo razdelil Rdeče morje, da bodo lahko odšli v svobodo po suhem? Njihovo Rdeče morje je današnji Los Angeles, ki prepleta kadre z življenjem transspolnih v Jeruzalemu in tudi v predholokavstni, weimarski Nemčiji. Serija najodločneje zadoni s političnim aktivizmom, ko Ari med družinskim potovanjem po Izraelu odkriva Palestino, o kateri mediji ne poročajo. Tedaj se zgodba – za ameriško produkcijo zelo netipično – scela obrne v podporo Palestincem. Mesijanstvo pa se nepričakovano reinkarnira v liku rabinke Raquel (Kathryn Hahn), ki ponudi alternativno mesijanstvo. »Čakaš, da se morje razdeli. To je star čudež. Kaj pa tole?

Kaj, če si čudež ti? Kaj, če bi moral biti sam svoj mesija? Kaj potem?«

Ne vemo, kdo je bil zadnji (cisspolni) moški, ki je igral žensko v časih elizabetinskega gledališča, prav mogoče pa si bomo zapomnili Tamborja kot zadnjega cisspolnega igralca v vlogi transspolne ženske. Kot zadnjega, ki se je moral preobleči, da bi lahko postal lik, ki je več od preobleke. Jill Solloway, soustanovitelj_ica pobude 5050by2020, glasno obžaluje svojo odločitev za Tamborja v vlogi Maure in poudarja, da so cisspolne igralke in igralci v transspolnih vlogah škodljivi, ker pošiljajo sporočilo netrans osebam, da je biti trans oseba stvar preobleke, kostuma. V tem smislu je popkultura lahko mesija in prebeg v svobodo. Lahko je tista, ki razpre rdeče morje stereotipov in zastarelih pogledov na identiteto in na drugi strani odpre pogled vprašanjem, kot je: »Praviš, da se boš zdaj ves čas oblačil v žensko?«