Posiljevalci in drugi begunci

Zdaj je že pozabljen: sirski begunec Ahmad Šami je bil v nekem obdobju obraz begunske nevarnosti, obraz prišleka, kakršnih v teh krajih nočemo. Iz rodne Sirije je pobegnil, potem ko je v vojni izgubil vse, tudi bližnje prijatelje. V Evropo se je odpravil, da bi ponovno zaživel človeka vredno življenje, skupaj z družino. A v Sloveniji je moral skozi pravi pekel, ki je neizbrisljivo vplival na njegovo zdravje, da mu je nazadnje uspelo pridobiti vsaj začasni begunski status.

Čeprav se je zgledno vključil v družbo brez pomoči države in bi bil v večini evropskih držav deležen begunskega statusa in pravice do azila po dokaj hitrem postopku, v Sloveniji ni šlo. V skladu z restriktivno azilno politiko, ki išče sleherno (pravno) pot za zavračanje beguncev, se ga je naša država odločila izročiti sosednji Hrvaški, ker je tam prvič zaprosil za azil. Država je njegove prošnje zavračala drugo za drugo, policija ga je iskala, da bi ga odpeljala do hrvaške meje. Da se to ni zgodilo, bi se Šami skorajda lahko zahvalil le bogu. Pa tudi civilni družbi, ki mu je ves čas uradniških in sodnih bitk stala ob strani, poslancema Levice in SD, ki sta ga pred policijo skrivala v državnem zboru, in tudi tedanjemu predsedniku vlade Miru Cerarju. Ta sicer zanj ni storil veliko, a je bil zaradi njega vseeno deležen ustavne obtožbe, zaradi česar je nazadnje padla vlada. Ja, tako resno se je želela država znebiti tujca, čeprav ni storil čisto nič narobe, prej nasprotno. Uradni organi so ves čas zatrjevali, da so zgolj ravnali v skladu s tem, kar jim omogočata domača in mednarodna zakonodaja.

Ko se je konec julija nemški državljan turške narodnosti Ismet Kilic z ženo in otrokoma vračal z dopusta na Hrvaškem, ga je na meji aretirala slovenska policija. Kilic je sicer turški disident, ki je status begunca v Nemčiji pridobil že pred 20 leti. Kljub temu je tri mesece preživel priprt v koprskem zaporu, preden so se slovenske oblasti prepričale, da je res človek, ki mu pritiče politični azil, ne pa obsojeni kriminalec, kot trdi turška oblast, ki jo je nekoč kritiziral in bil zato deležen njenega srda. Predstavniki policije in sodišča so ves čas zatrjevali, da zgolj vestno izpolnjujejo vse pravne zaveze po domači in mednarodni zakonodaji.

Ko gre za nezaželene ljudi v podobi nezaželenih tujcev, so slovenske oblasti lahko dokazano odločne in učinkovite. Zgolj tri mesece in pol je trajalo, da so pravosodni organi na slabi dve leti zapora pravnomočno obsodili tri mlade migrante, ki so na začetku maja ukradli avto in ugrabili lastnika, ker so želeli iz Bele krajine priti v Italijo. Poleg tega jim je bila izrečena tudi stranska kazen izgona iz države. Ko bodo prestali zaporno kazen, bodo nemudoma izročeni hrvaški policiji.

Slovenija je v postopkih s tujci pogosto (preveč) neizprosna, tokrat pa je bila morda premalo stroga.

To pa se očitno ni zgodilo z 38-letnim maroškim državljanom, ki ga je po poročanju časnika Dnevnik policija pred dnevi prijela zaradi suma posilstva enega dekleta in spolnega nasilja nad drugim. Omenjeni nekdanji prosilec za azil, katerega prošnjo so uradniški in sodni organi že zavrnili, je zadnji dve leti prebil v slovenskem zaporu zaradi ropa. Žal ravno pri njem oblast in njej podrejeni represivni organi niso bili tako zavzeti kot pri Šamiju ali Kilicu in številnih drugih tujcih. Izgon, čeprav ima država ta privilegij, kadar gre za tujce, ki so v brezpravnem položaju, očitno ni bil dosojen.

Vsekakor se je mogoče vprašati, zakaj ne. Gre za tujega državljana, ki ga je policija večkrat obravnavala, obsojen pa je bil tudi za rop, torej za kaznivo dejanje zoper premoženje z elementi nasilja. Tudi pred leti, ko je, takrat še prosilec za azil, bival v azilnem domu v Ljubljani, je bil označen za problematičnega.

Pojasnil, zakaj je bilo tako, ali je tožilstvo sploh zahtevalo kazen izgona iz države oziroma zakaj te kazni sodišče ni izreklo, nam do zaključka redakcije ni uspelo dobiti. Zato ni povsem jasno, zakaj je nekdanji prosilec za azil, ki se po naših podatkih že več let zadržuje na območju številnih evropskih držav, po odsluženi kazni imel možnost prostega gibanja v Sloveniji. In s tem možnost, da stori kaznivo dejanje posilstva.

Vsi tisti, ki so na to več let nestrpno čakali, so zdaj dobili dokaz, da so begunci dejansko posiljevalci. A narobe bi bilo posploševati ravnanje posameznih problematičnih beguncev na celotno begunsko populacijo. Precej večjo nevarnost zoper spolno nedotakljivost (predvsem žensk) še vedno pomenijo slovenski državljani in tako bo ostalo tudi v prihodnje. Ni pa se mogoče znebiti občutka, da dobršen del odgovornosti v tem primeru nosi država, predvsem tožilstvo in sodišče. Če bi bila država tako odločno stroga tudi v tem primeru, kot je v številnih drugih postopkih s tujimi državljani, morda kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja tokrat sploh ne bi bilo.