»A da sem hudobna? Ja! Sem Luciferka, nosim luč. In branim vse male, nebogljene Svetke tega sveta.«

Pesnica Svetlana Makarovič je izdala knjigo o svojem življenju, ki je, še preden jo je večina prebrala, povzročila vihar

Po čem ljudje danes poznajo pesnico Svetlano Makarovič? Veliko ljudi pozna njene otroške pravljice, nekateri še pesmi in šansone. Večina jih tudi ve, da prezira katoliško cerkev, da ne mara duhovnikov, papeža. To, da knjiga, ki opisuje njeno življenje, nosi naslov Luciferka, naj bi bil dokaz več, da pesnica cerkev preprosto sovraži. Stvari pa so bolj zapletene. V času trpkega socialističnega sistema je Svetlana Makarovič brskala po zgodovini ljudskih nabožnih pesmi. Popolnoma so jo prevzele. V Križankah je pripravila recital, uglasbila je Marijine in romarske pesmi. Vse Križanke so dišale po pelinu, Svetlana pa je prepevala o svetem Tomažu. Občinstvo je bilo navdušeno. Partija malo manj. »Zgražajo se nad vsebino pesmi in nanjo se vsuje ploha očitkov, češ da farške in klerikalne reči nimajo mesta v naši socialistični in samoupravni družbi,« je zapisano v njeni knjigi. Seveda partijci niso razumeli, da ji ni šlo za politiko in da je želela v Križankah narediti le nekaj lepega. Težavam z oblastjo navkljub.

In teh težav z oblastjo, s človeškimi pokvekami, s hudobijo in zlobnimi jeziki je bilo v življenju pesnice ogromno.

311.964

gledalk in gledalcev si je doslej ogledalo lutkovno predstavo Sapramiška

Če nas torej zanima, kakšno je bilo življenje Svetlane Makarovič, te temne dive slovenske poezije, če nas zanima, zakaj je morala nositi bremena, da je preživela, zakaj je vedno naletela na zid, zakaj se je vanj zaganjala, dokler ni odnehala, odšla stran, v svojo samoto, pestovat samo sebe, iskat način, kako poskusiti znova in znova, do novega zidu, novega boja in tako naprej, moramo najprej razmisliti o tem, kakšna je družba, v kateri se je rodila ta Svetlana, ta Svetka, kot so jo klicali, ko je bila še zelo majhna. Kakšni smo ljudje? Kako je biti otrok v takšnem svetu? Kako je biti lepa ženska? Kako biti obsojan le zato, ker nimaš potomcev, ker poješ, pesniš, ker govoriš tisto, česar drugi ne, ker je tvoja umetnost resna, krvavo resna, iskrena. Ker ne preneseš krivic. Ker braniš šibkejše. Kako živeti v družbi, ki proti vsakomur, ki ji nastavi zrcalo, uperi skrivenčeni prst hudobije?

Težko. Še posebej, če te ocenjuje množica. Ta je brez obraza, brezoblična, je drhal, ki nate naščuva pse, ne pa mačkov.

Manifest upora, pripovedna biografija Svetlane Makarovič, zgodba o Luciferki, o hčerki zore, prinašalki luči, danici, ki naj bi jo napuh pahnil s trona, je zgodba o njenem življenju. Na začetku je bila knjiga zamišljena kot obširno delo, v katerem naj bi sodelovalo več avtorjev, med drugimi Erik Valenčič in Svetlana Slapšak, a so po mesecih spoznavanja in mnogih srečevanj nekateri začeli odpadati. Brez jasnih razlogov. Na koncu je iz kvarteta nastal trio: Svetlana Makarovič, Matej Šurc in novodošli maček Kotik, ki se v knjigi vriva med poglavja, odstavke ter izziva urednika založbe Beletrina Aleša Štegra, ker naj bi Svetlani Makarovič postavljal nemogoče zahteve. Kotik ne izbira besed. Ne prede, praska, je neposreden, po mačje zafrkljiv, pišmeuhovski satirik.

Kako živeti v družbi, ki proti vsakomur, ki ji nastavi zrcalo, uperi skrivenčeni prst hudobije?

Kot je dejala Svetlana Makarovič sama, knjiga ni nastajala na hitro, z mnogo veselja, najprej je ni želela niti napisati, a je potem privolila, na koncu je pisala skoraj pod prisilo in jo, kot trdi sama, zaradi groženj založbe dokončala. Razmišljati o sebi je težko, za koga odveč. Pomembnejše je tisto, kar ostaja za leti, ki si segajo v roke, pesmi, šansoni, lutkovne predstave, radijske igre, pravljice za otroke, vsaka izmed njih s kančkom grenke solzice, Kosovirji, Mišmaš, Sapramiška, kokoška Emilija, vila Malina, sovica Oka, Tacamuca, vsa ta množica njenih pravih otrok.

Teci, punčka, teci

Velik del knjige Luciferka opisuje otroštvo Svetlane Makarovič, tudi zato, da bi se med prebiranjem zgodb o njenih stiskah prepoznal še kdo drug in se prav tako spomnil na stvari, ki so ga zaznamovale.

Knjiga opisuje medvojno odraščanje, Italijane in karabinjerje, bombardiranja, nono Avrelijo, prva povojna leta revščine, piše tudi o tem, kako jo je nekoč med lizanjem sladoleda v naročje posadil sladoledar, kako je potem kot deklica začutila palec tega gospoda, ki ni bil palec, in kako ji je na koncu po njenih nogicah steklo nekaj gorkega, bala se je, da bo kaznovana, ker je imela mokro zakmašno oblekico. To, da palec ni bil palec, je spoznala mnogo let kasneje.

30.000

knjižničnih enot, povezanih s Svetlano Makarovič, je bilo leta 2018 izposojenih v slovenskih knjižnicah

Prvi del govori predvsem o materi Otiliji, zagrizeni klerikalki, ki je imela hčerkico Svetlano za svojo lastnino in ki si jo je želela oblikovati po lastni podobi. V tistih časih so otroke, ki niso ubogali, grobo pretepali. Tudi Otilija je to počela mali Svetki. Padalo je povsod, po obrazu, telesu, s šibo po goli ritki in nogicah. »Heilige Kummernis«, sveta mučenica, kot v knjigi Svetlana Makarovič večkrat pravi materi, je bila goreče pobožna ženska, več je dala frančiškanom kot pa svoji hčerki. »Ugrizni prasico, ki se izživlja nad teboj, potem pa ti še očita, da si jo prisilila v ta tepež. In ti celo med solzami zatrjuje, da jo udarci bolj bolijo kot tebe. Zbij ji očala s svetohlinskega gobca, zavpij ji, da preklinjaš njenega usranega Jezusa,« je zapisano v knjigi.

Starši Svetlane Makarovič so se veliko prepirali, dokler oče ni odšel, mati pa je rešitev vedno našla v bogu. Vse, kar je bilo povezano s cerkvijo, je bilo za mater sveto, nedotakljivo, absolutno, vseskozi se je križala, tekla v cerkev »in se špricala z blagoslovljeno vodo iz školjkastega škropilnika. O, da bi ji enkrat papa porinil glavo vanj, da bi se utopila. Ampak papa ni nikoli hodil k maši ... A, da sem hudobna? Ja! Sem Luciferka, nosim luč. In branim vse male, nebogljene Svetke tega sveta.«

Mlada Svetlana Makarovič je kljub vsemu, tako je bila vzgojena, na začetku verjela v boga. Rada je risala njegove podobice. Slepa vera prinaša tudi bridko razočaranje. Tako se je v osnovni šoli zaljubila v nekega fanta, poslala mu je pismo, lepo nadišavljeno, v odgovor pa je dobila belo ovojnico s svojim odprtim pisemcem v njej. Nekdo jo je razkrinkal. Podrl se ji je svet, želela se je zateči v samostan, pater Roman Tominc pa ji je svetoval, naj malce pomisli. Hkrati je njen sveti zaupnik o vsem tem mirno obvestil mater Otilijo. Prekršil je sveto zavezo molčečnosti. »Doma te pokliče na pogovor v spalnico, nakar ti reče, da ji je pater povedal za tvojo stisko. Prasec, izdajalec! Z vero je konec! Bog naj gre v rit. Pa Mati Božja in vsi prekleti farji z njim! Boga ni! Ni ga! Namesto da bi bil vesel, da hočeš postati nuna in njegova nevesta, se ti prav on podela na glavo. Molitvenik vržeš v štedilnik, rožni venec v sekret in si rečeš: ’Tudi če pridem v pekel, mi je eno figo mar.’«

Nebogljena Svetka je potrebovala še leta odraščanja, da se je postavila na noge, da je zbežala stran od skisane matere in se na koncu izselila iz skupnega stanovanja, za katero ji je želela mati takrat šele na pol odrasli zaračunati stanarino. S hčerko se nikoli nista pobotali.

Vilinski otroci

Po osnovni šoli je Svetlana Makarovič najprej poskušala na gimnaziji, a je razrednik v šolo poklical mater in ji svetoval, naj jo raje izpiše, »ker je umsko zaostala«. Tudi mati se je morala strinjati s tem, saj je njena hčerka malo prej prebolela tuberkulozni meningitis in zato je razredniku verjela, da je »šavsnjena«. V resnici je bila le preplašena.

26

strani obsega bibliografija del Svetlane Makarovič, ki je objavljena v knjigi Luciferka

Nato je postala vajenka v podjetju Torbica, pa tudi tam ni zdržala več kot eno dopoldne, ker jo je »stari mojster zagrabil za rit«. Septembra 1954 se je Svetlana Makarovič vpisala na srednjo vzgojiteljsko šolo, jo končala in nekaj časa delala v vzgojnem zavodu v Kamni Gorici na Gorenjskem. Tam je bilo nekaj, kot so jim rekli tedaj, »defektnih« otrok. Defektni, a na hudoben način, so bili tudi drugi, med njimi ravnatelj, ki naj bi zlorabljal gluhonemega otroka, in oblast, ki je bila s tem sumom seznanjena, pa ni naredila ničesar.

»Ignoriraš najbolj agresivne in preziraš skoraj vse iz zavoda, razen tiste peščice, ki je pod tvojim varstvom. Že takrat se prepričaš, da ne boš imela svojih potomcev. Mlada si in naivna, na otroka gledaš kot na odraslo osebo,« je zapisano v knjigi. »Še danes preziram hudobnega in razvajenega otročaja. Na takšnega sem tako besna, da bi ga najraje zabrisala ob steno. Zato zbežim od njega stran.« Nekje drugje v knjigi piše še tole: »Sem brez otrok in imam kritičen odnos do njih. Silno pa me razneži otrok, ki ima rad vse živali. Opazujem štiriletno punčko, medtem ko boža polža slinarja in mu šepeta: ne boj se, nič ti ne bom storila. To je vilinski otrok.« Svetlana Makarovič je nasploh vesela, da se je odločila, da ne bo imela otrok, »kajti vem, da bi poslala v svet bodisi lovca bodisi divjačino. Še posebej sem vesela, da nimam hčere. Treba je gledati TV-serijo Deklina zgodba. Treba, kajti klerofašizem že spet dviguje glavo.«

Svetlana Makarovič ima kljub temu, da so njene pravljice za otroke nekaj najboljšega, kar je v zadnjih desetletjih v Sloveniji nastalo na področju literature za otroke, do otrok racionalen odnos, ne hladen, ne strog, pač pa racionalen. Ne olepšuje jih, ne uporablja cukrastih pomanjševalnic. »Zelo me zanimajo otroški odzivi na pravljice, ko jih slišijo. Nekateri so pretreseni in se poistovetijo z ubogo miško, drugi celo iskreno jočejo od sočutja. So pa tudi takšni, ki Sapramiški privoščijo njeno nesrečo. Da se najde izmeček, ki muči in ubija druga živa bitja le zato, ker hoče slišati krike bolečine, smrtne krike obupa – in ob tem uživa? Ja, tudi otroci to počnejo.«

Nekoč je Svetlana Makarovič opravila abortus. Takrat to ni bilo tako lahko dostopno. Na zavod, kjer so izdajali potrdila za abortuse, jo je spremljal pesnik Gregor Strniša. Uradna oblast ji je abortus dovolila, ker si je izmislila, da imajo v družini dedno shizofrenijo – laž jo je rešila pred mazaštvom. Ko se danes vrača v tisti čas, tako je zapisano v knjigi, jo preveva božanski občutek osvoboditve. »Ko se spomnim na tisti zarodek, si rečem, naj mi bo hvaležen, da sem ga odpravila. Da ga nisem vrgla v to grozo sveta. Takrat sem bila brez denarja, brez doma in za tega tujca ni bilo prostora v mojem življenju. Moje telo je samo moja last, nikogar drugega.« Svetlano Makarovič danes jezijo polemike o splavu. Vedno več jih je tudi v Sloveniji, klerikalizem dviguje glave. »Kako si drznejo farji posegati v moje telo? Če si menih želi odrezati testise, naj si jih, jaz mu ne branim, ne vtikam se v njegovo telo. Naj raje pusti pri miru otroke, svinja hinavska!« Prav tako jo jezijo tisti, ki trdijo, da je treba vero spoštovati le zato, ker je vera. »Dokler ni spoštovan njen ateizem, do katerega se je morala prikopati sama, ne čuti nobene potrebe, da bi spoštovala katerokoli vero. Še najmanj katoliško.«

Osvobojena

Po neuspešnih poskusih na filozofski fakulteti in dnevu, ko se je skoraj poročila, a na koncu raje zbežala v Crikvenico in nekaj časa kot pianistka nastopala v hotelskih ansamblih na Obali, je Svetlana Makarovič na otoku Ilovik, ko sta se skupaj s prijateljico »na skalni plaži kot dve mladi kurbici pustili fotografirati turistom«, srečala Jurija Součka. Ta je bil takrat že znan igralec ljubljanske Drame.

Souček je pravzaprav priveslal mimo. Prigovarjal ji je, naj se vpiše na AGRFT. »Bolj ko mu dopoveduješ, da si študij obesila na klin, bolj vztraja, da moraš iti na akademijo študirat igralstvo. ’Daj no, za to moraš biti lep,’ se braniš. On pa se ne da: ’To sploh ni res, biti pa moraš malo nor, in ti si ravno prav nora, da ti bo uspelo. Prijavi se na avdicijo, nekaj boš zrecitirala, nekaj zapela – in to je to. Nimaš kaj izgubiti!’«

13

večjih nagrad je za svoja dela dobila Svetlana Makarovič (eno izmed teh je zavrnila, drugo vrnila)

Souček je imel prav. Pri štiriindvajsetih letih je naredila sprejemne izpite in postala študentka na igralski akademiji. Leto dni kasneje je izšla njena prva pesniška zbirka Somrak. »Sem tarča javnega obrekovanja in podtikanj. Klerikalci me ožigosajo za komunistično agentko, partija pa me ne vpelje v skušnjavo in me tako odreši privilegijev. Četudi se še vedno potikam po zarukanih zakotjih in se družim s podganami, sem odtlej, tukaj in zdaj – jaz.«

Na koncu je po njenih nogicah steklo nekaj gorkega, bala se je, da bo kaznovana, ker je imela mokro zakmašno oblekico. To, da tista stvar od sladoledarja ni bil palec, je spoznala mnogo let kasneje.

Samosvoja je bila Svetlana Makarovič tudi na fakulteti, kjer se je hitro zapletla v disciplinski postopek. V tistem času je bila za vse študente obvezna predvojaška vzgoja, vodila jo je nekdanja partizanka Emilija Kraigher, narodna herojinja. Zajetna tovarišica polkovnica je svojo službo jemala precej resno in na govorilnih urah nadrla študentko, ker si jo je upala pobarati, ali lahko dela kolokvij, čeprav je ni bilo na predavanjih. »Zakaj vpijete name? Kako se vedete?« jo vpraša Svetlana. »Pomisli, vojne ni več in ona ni njen vojak, da bi lahko vpila nanjo. Kričanja je imela zadosti že doma, ko je bila otrok. Takrat pa Emilija skoči pokonci in zavpije: ’Ven!’ Svetlana je preplašena, vendar tega noče pokazati in mirno odvrne: ’Čakajte, da si oblečem rokavice.’ Nakar si počasi natakne rokavice, medtem pa polkovnica zdivja iz sobe.« Spor s polkovnico je dobil neverjetne razsežnosti. Predavatelji predvojaške vzgoje na ljubljanskih visokih šolah so sestavili peticijo, s katero so zahtevali, da neubogljivo študentko izključijo iz vseh jugoslovanskih visokih šol. Dva semestra ni smela opravljati izpitov. Na koncu ji je dekan Filip Kumbatovič Kalan izrekel ukor pred izključitvijo in jo prijazno odpeljal na kavo.

Nikoli in nikdar

Oblasti samoumišljenih avtoritet Svetlana Makarovič ni nikoli marala, avtoritetam se ni priklanjala – »kar je bilo zavozlano, se razmotati ne da, in kar je bilo zmečkano, se nikdar več ne vzravna«. Partija ji je zelo zamerila, ker ni želela postati njena udarna, mlada moč.

Če bi bila članica Komunistične partije, bi dobila redno službo v gledališču. A jih je zavrnila. Dvakrat. Najprej je zavrnila povabilo nekega rdečelasega spaka, za katerega so vsi vedeli, da je udbovec, potem pa jo je maja 1972 na sestanek poklical tedanji urednik Mladinske knjige Ivan Potrč, priznan pisatelj, steber slovenske kulture, »Juzlek« za prijatelje. Najprej ji je povedal, da so imeli komunisti med vojno drugačne cilje, da so se borili za pravičnejšo družbo, zdaj pa naj bi nekateri članstvo v partiji izkoriščali za kariero. »Vi ste že uveljavljena igralka, odlično nastopate, pišete pesmi. Partija pa danes potrebuje ljudi vašega kova: mlade, uporne in svobodoljubne ljudi,« ji je navrgel. Pesnica se mu ni dala, odvrnila mu je, da so ji izvorne ideje partije blizu, a da vanjo vseeno ne bo vstopila. »Če sprejmete, vam bodo vsa vrata odprta, sicer utegnete imeti precej nevšečnosti,« ji je zagrozil Potrč. A mu je rekla ne »tudi zaradi ugodnosti, ki jih uživajo njeni člani. Sovražim privilegije. Nikoli ne bom vstopila! Kmalu po tem pogovoru Svetlana za vselej opravi z gledališčem. Pravzaprav gledališče opravi z njo, saj ne dobiva več vlog.«

Partija, oblast in udba so naredili svoje tudi pri zvezi z Gregorjem Strnišo. Pesnik je bil njena velika ljubezen, bila sta skupaj, družila sta se, pisala popevke, pesmi, raziskovala ljudsko izročilo, se na veliko zabavala, vse dokler zaljubljenost ni minila, Svetlana Makarovič pa je spoznala, da je Strniša alkoholik. Živeti z alkoholikom je nemogoče, in kot trdi Svetlana Makarovič, za Strnišev alkoholizem je bila izvorno kriva ljudska oblast. Kot srednješolec se je namreč v kazenskem taborišču na Kočevskem, kamor so ga strpali, ker je bil njegov bratranec domnevni sodelavec sovražne emigracije, navlekel na lesni špirit. Pijanske plovbe začnejo Strniši počasi »najedati možgane«, najprej Svetlano Makarovič obtoži, da sodeluje z Opusom Dei, nato pa se ji je zgodilo nekaj, kar je kasneje opisala kot enega svojih najbridkejših spominov. Že zelo zmedenemu Strniši so dejali, da je njegova punca delala za udbo, da je vohljala za njim.

»Z Gregorjem se srečava v PEN-klubu v Ljubljani in me vpraša: ’Od kdaj delaš zanje?’ Odgovora ni, zato čez nekaj trenutkov ponovi vprašanje: ’Povej mi, od kdaj delaš za udbo?’ Osupla strmim vanj. ’Vse vem,’ reče.« Svetlana je takrat molčala, na hitro odšla, zaradi šoka njegovih besed ni mogla zanikati. »Nikoli več nisva skupaj. Gregor se potem vedno obrne stran, ko me zagleda. Sama pa tudi ne rinem vanj. Niti na misel mi ne pride, da bi ga prepričevala, češ, ni res, da sem udbovka.« Še nekajkrat jo Udba pokliče na razgovor, motijo pa jo njene pravljice in domnevni sovražni podtoni. »Pojasnim, da nimajo pojma o pravljicah. In me izpustijo.«

Oblasti se zdi vedno bolj nevarna. V sedemdesetih letih se je začela družiti z Borutom Kardeljem, ki se sramuje svojih staršev, sovraži očeta Edvarda Kardelja, pravzaprav se ga boji. Borut je nekako predlagal Svetlani Makarovič, da bi ušla, daleč stran, na Madagaskar, kjer bi on kot arhitekt gradil hiše, ona pa bi plesala, pela in igrala klavir. Ne prideta daleč, potovanje se zanju konča na ljubljanski Dolenjski cesti, že na robu mesta. »Prestrežejo ju možje, oblečeni v dežne plašče. Borut izvleče pištolo, a ga v tistem hipu razorožijo in ga z rokoborskimi prijemi izvlečejo iz avtomobila. Strpajo ju v avto in odpeljejo nazaj v Ljubljano. To je udba.« Svetlano izpustijo nekje v Vikrčah, Boruta pa odpeljejo naprej.

Nedolgo kasneje je Svetlana tudi zaradi stresa, ki ga je doživela pri poskusu pobega, poiskala pomoč v kliniki na Škofljici. Dokler ji je pomagal psihiater Jože Lokar, ni bilo težav, a kliniko je potem prevzel Janez Rugelj, ki je paciente podvrgel vojaškemu režimu, nekateri so morali s krampi in lopatami kopati jarke. Rugelj Svetlane ni pustil na gledališke vaje, ampak jo je raje poslal v psihiatrično bolnišnico Polje na zaprti oddelek, kjer so bolnike zdravili z elektrošoki. Nekako se ji je uspelo izmazati z izgovorom, da je pozabila vložke, odpeljali so jo iz bolnišnice, ona pa je poklicala svojega psihiatra Lokarja in uspelo mu je, da jo je spravil z zaprtega oddelka.

»Še danes je prepričana, da jo je doktor Lokar takrat rešil najhujšega. Kar nekaj let mine, preden ji to prizna tudi sam: ’Ko sem izvedel, kaj so ti hoteli storiti, sem pa jaz znorel.’ Sama ni nikoli verjela, da bi šlo za pomoto. Bila je stigmatizirana, verjetno že zaradi Gregorja Strniše, gotovo pa potem zaradi Boruta Kardelja. Kapljo čez rob je najbrž prelil njun poskus pobega na Madagaskar.« Borut Kardelj jo je odnesel bistveno slabše kot Svetlana Makarovič, najprej so ga strpali v psihiatrično bolnišnico in zdravili z močnimi antidepresivi, konec leta 1971 pa je storil samomor. Država, ki jo je vodil njegov oče, ga je uničila.

Na Ruglja je Svetlana Makarovič naletela nekaj let kasneje, ko so v Društvu slovenskih pisateljev razpravljali o tem, ali naj ga podprejo, ko je zaradi odvzema licence gladovno stavkal. Vsi v upravnem odboru se strinjajo s to pobudo, izjema je le Svetlana Makarovič. Zanjo je Rugljeva gladovna stavka predstava za javnost. »Meni se njegove metode gabijo že od vsega začetka. Ne le zato, ker me je takrat, ko sem fasala afonijo, gnal na prisilno delo, temveč predvsem zaradi njegovega sovraštva do vseh drugačnih. Potem se Rugelj še bolj prostaško in hudobno spravlja predvsem na ženske in geje.«

Drhal, drhal

V sedemdesetih je Svetlana Makarovič začela pisati dela za otroke, pravljice, nastajale so tudi lutkovne predstave, prva je bila Sovica Oka, sledilo je še mnogo drugih, nastajajo pesniške zbirke, hkrati nastopa v satiričnem Kabaretu 13 v baru hotela Lev. Pred nastopom so scenarije redno nosili komisiji za kulturo, pa jih besedila niso resno motila. Uradni cenzorji niso vedeli, da je na nastopih izvrstno oponašala Staneta Dolanca.

A da sem hudobna? Ja! Sem Luciferka, nosim luč. In branim vse male, nebogljene Svetke tega sveta.

Ko je revija Teleks organizirala okroglo mizo o homoseksualnosti, je javno izjavila: »Koga briga intimno življenje drugih. Če kdo hoče seksati recimo s stensko uro, naj to počne. Vso pravico ima do tega.« In znova se je začel pogrom. »Začne padati po meni. Sproži se medijska gonja, v pismih bralcev me napadajo razni dušebrižniki. Neka partizanka me ožigosa, češ da zagovarjam posilstva majhnih dečkov ... In podobne neumnosti.« Začele so se širiti govorice, da živi z možačo, da je lezbijka, nekega dne jo obiščejo neznanci in jo sprašujejo, kako fuka stensko uro. Tudi nekaj let kasneje, ko se preseli v Jurklošter, v star razpadajoči samostanski stolp, ki ga želi obnoviti, ni bolje. Stvari se zapletejo po tem, ko pri polnočnici igra božične pesmi, potem pa jo lokalni funkcionarji prosijo, naj na občinskem prazniku nastopi še za visokega funkcionarja slovenske partije Andreja Marinca. Začnejo se težave, najprej ji razbijejo šipo, potem ji z leseno desko, ki je imela na koncu žeblje, razmesarijo psa. »Meni pod stolp pošiljajo malopridneže iz popravnega doma v Radečah, ki mi grozijo in me ustrahujejo. In vaške pijandure. Jaz pa sama, še telefona nimam v tisti zakotni luknji. Takrat še ne vem, pozneje pa se prepričam, da ima udba spet prste vmes, saj mi že nekaj časa streže po življenju. Ščuvajo tudi novinarje, da o meni pišejo vse mogoče laži. Tudi to, da se gola sprehajam po okolici.« Nato ubijejo njenega mucka Lina. »Bolečina mi trga srce in želim si le še ven. Stran iz te preklete, zakotne luknje. Takšno je to preprosto podeželsko ljudstvo. Nepismena drhal! Zarukana, kmetavzarska drhal! Tale svojat me ne bo več videla. Postanem še bolj nezaupljiva in nemara tudi bolj kritična do ljudi. Jurklošter me izuči: če ljudem ponudim kruh, oni pa me kamenjajo, moram tudi jaz usekati s kamnom.«

Svetlani Makarovič se 20 let pred filmom Dogville zgodi lasten Dogville.

Žal, pater Rupnik, to ni ista gora

Ko so se ugledni etablirani kulturniki na prelomu tisočletja vendarle odločili, da ji dajo Prešernovo nagrado, nagradili naj bi njen umetnostni opus, je prišlo do novega zapleta, do nove krivice. Poleg Svetlane Makarovič je zaradi dobrikanja katoliški cerkvi kar naenkrat namesto prej predvidenega slikarja Gustava Gnamuša nagrado dobil pater Marko Ivan Rupnik. Njegov dosežek je bila poslikava papeževe kapele.

»Tisti hip se odločim, da nagrade ne bom sprejela. Sama sem in premražena. Na jok mi gre, ker vem, da je to moja nagrada. Da sem si jo z dolgoletnim trudom krvavo zaslužila. Vem pa tudi, da nagrade ne smem vzeti, ker je odbor grobo kršil statut Prešernove nagrade in s tem klerikalcem omogočil, da so agresivno vstopili v slovensko kulturo,« je zapisano v knjigi. Kljub solzam, ki jih je požirala, je stopila na oder Gallusove dvorane in zavrnila prevzem nagrade.

Gora, po kateri je splezal pater Rupnik, ni enaka tisti gori, po kateri je plezala ona. »Gora simbolizira ustvarjalčev vrh. Nekdo se trudoma vzpenja po nevarni, previsni skali, drugi pa se pripelje gor z limuzino po zložni in udobni cesti. Nato umetnjakar pomoli roko v pozdrav plezalcu, rekoč: Kaj ni lepo, da se srečava na isti gori.«

»Če sprejmete vabilo v partijo, vam bodo vsa vrata odprta, sicer utegnete imeti precej nevšečnosti,« ji je zagrozil Ivan Potrč. Rekla je ne, »sovražim privilegije. Nikoli ne bom vstopila!«

O nikoli zares razumljeni zavrnitvi velike Prešernove nagrade in zlobnih besedah o tem, da je Svetlano Makarovič zanimal le denar, je že pred leti v Mladini vse zapisal Blaž Ogorevc. Zanj Svetlana Makarovič »odločno zavrača vse družabne kurtuaznosti, ki so v večini, priznajmo tudi to, zgrajene na licemerju, potuhnjenem hlapčevstvu in zavisti«. Hkrati pesnica »denarju ne namenja kakšne posebne pozornosti, kar je nam, običajnežem, še posebno nerazumljivo«, najhuje pa ji je, »da so jo vtaknili in s tem izenačili z individuumi dvomljivih sposobnosti, ki so se prigrebli do tega priznanja s podobnimi ideološko podpornimi zaslugami, pravzaprav na bolj ali manj isti način kot premnoge servilne duše v komunističnih časih, čeprav v drugih barvah«.

Kdor noče razumeti teh besed, prav tako ne razume, zakaj se je Svetlana Makarovič v zadnjih letih zaljubila v rdečo zvezdo. Zakaj nastopa po trgih in dvoranah kulturnih domov, zakaj njena rdeča zvezda ni enaka tisti, ki so jo nosili partijci in udbovci. »Rdeči pentagram ima moč, da odganja nesrečo, zato so ga v starih časih vrezali otrokom na zibelko, da jih je varoval pred škopnikom in pred sanjsko moro. Zato se je ta pentagram med ljudstvom imenoval tudi morina taca,« pojasnjuje v knjigi. Rdeča zvezda je med vojno postala simbol upora proti fašizmu in nacizmu, po vojni so jo umazali partijski oblastniki. »Zavzemam se za prenovljeno in duhovno Osvobodilno fronto, ki bo namenjena boju za vrnitev delavskih pravic in solidarnosti.«

Samost

Svetlana Makarovič zase pravi, da je včasih surova, ker je sama sebi ljubša od vseh drugih bitij. Ker je samostna. »Samostni človek mora imeti kraj, kamor se zateče, pa čeprav v osamljenost. Kjer se hrup poleže, kjer lahko zasliši svoje misli, kjer se umiri. Šele potem lahko gre spet med ljudi. Šele potem lahko koga spet iskreno objame.«

V petek zvečer je na predstavitvi knjige, na koncu satirične predstave in po hvaležnem aplavzu zbranih tiho dejala, da se ne sme pretiravati, da je skratka ne »smemo jemati preveč resno«. A ravno zato, ker to pravi, moramo njene besede, zgodbe njenega življenja, krivice, ki se dogajajo tistim, ki so pogumni, in tistim, ki so osamljeni in prestrašeni, jemati zelo resno.

Luciferka je natančno tisto, kar pravi, da je. Morda ji črnina dobro pristaja, a Svetlana je prenašalka luči.