Seksist na sejmu

Gostovanje Romana Vodeba na 35. Slovenskem knjižnem sejmu

Lani je na knjižnem sejmu nastopil pisatelj Zahar Prilepin, eden najbolj branih sodobnih ruskih avtorjev, toda sporen zaradi nacionalizma, članstva v stranki, ki ji očitajo neofašistična nagnjenja, in obtožb za vojne zločine. Odbor za mir mednarodnega Pena je njegov obisk označil za neprimeren, toda utemeljitev predsednika upravnega odbora Zdravka Kafola je bila, da knjižni sejem ni organ, ki bi ljudem prepovedoval prihod na sejem, in da »naloga sejmov ni imeti moralna, ideološka, vrednotna ali estetska merila. Edina meja za organizatorje je zakon. Če je neka knjiga ali avtor prepovedan v neki državi, takšna knjiga nima mesta na sejmu.« Ker se s Prilepinom ni zgodilo nič od tega, se je razprava o primernosti njegovega nastopa s tem končala.

Podobno utemeljitev je Kafol navedel letos, ko ima knjižni sejem namen gostiti Romana Vodeba, samooklicanega psihoanalitika, znanega po senzacionalističnih in žaljivih antifeminističnih mnenjih. Morda Prilepinov nastop res lahko zagovarjamo z njegovo literarno izjemnostjo in ločevanjem umetniškega angažmaja od političnih prepričanj, pri Romanu Vodebu pa se ne moremo sklicevati na nič podobnega: za zagovarjanje podrejenosti žensk nima strokovne podlage: po izobrazbi je športnik, trener; magistriral je na Fakulteti za šport, znanost (ali bolje rečeno »znanost«) ga zanima ljubiteljsko. Kasneje se je sicer vpisal na doktorski študij na Fakulteto za podiplomski humanistični študij (AMEU-ISH), a so mu zagovarjanje doktorata zaradi neznanstvenosti zavrnili.

Četudi je ob razkritju programa sejma v javnosti zakrožilo protestno pismo z zahtevo po umiku tega nastopa, ki so ga podpisali nekatere nevladne organizacije ter ugledni posameznice in posamezniki iz kulturne in družbene sfere, prepričani, da bi morala biti glavna skrb sejma širjenje znanja, ne pa pritegovanje medijske pozornosti s širjenjem laži in promocijo neznanja, Zdravko Kafol pravi, da se zainteresirani na poziv sejma prijavljajo s svojimi prireditvami, sejem pa ne preverja vsebine in tudi ne odgovarja za dejanja in besede več kot tisoč sodelujočih na teh prireditvah.

Domnevni praznik knjige je (kot smo ugotavljali že lani, ko je na to opozorila Anja Golob) predvsem tržno naravnana prireditev, kjer velja načelo, »ko kupiš prostor, dobiš pravico do soustvarjanja programa, pa če gre za še tako nazadnjaške ideje«. Tako si nekatere manjše založbe s kakovostnimi vsebinami ne morejo privoščiti stojnice, Zavod Zimske urice, ki pripravlja pogovor z Vodebom, pa si lahko brez težav »kupi« čas in prostor.

S tem, da je sejem komercialna prireditev, se moramo sprijazniti – gotovo pa bi moral kdo bdeti nad tem, kaj je primerno za uvrstitev na program in kaj ne, ne le zbirati prijave za dogodke, dokler ni program zapolnjen. Ko se oseba z dvomljivimi mnenji, kot je Roman Vodeb, pojavi na ugledni prireditvi, kakršna je knjižni sejem, to prispeva k legitimiranju njenih škodljivih idej. In če so ideje škodljive, so škodljive – argument o svobodi govora tukaj pade, ravno tako kot Kafolovo pojasnilo, da bi, če bi želeli organizatorji krojiti sejem po svoji podobi, enkrat lahko zavrnili islamski center ali katoliške založbe, drugič pa LGBT-prireditve. LGBT-skupnost se bori za strpnejšo in pravičnejšo družbo, Roman Vodeb pa neusmiljeno udriha po feministkah, migrantih ...