Dr. Lev Kreft, filozof: »Upor in odpor sta edini obliki, s katerima se lahko odpre politični prostor«

»Upor in odpor sta edini obliki, s katerima se lahko odpre politični prostor«

Nekoč je bil Lev Kreft politik. V mladih letih je bil predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije, a so ga s tega položaja hitro odstavili. Dlje je zdržal na položaju podpredsednika slovenskega državnega zbora, vendar je kmalu ugotovil, da ni najuspešnejši politik. Zato je raje odšel na univerzo in tam že leta predava estetiko in filozofijo umetnosti. Zase pravi, da je levičar. In dodaja, da je v resnici še huje. Ima se za levičarja in marksista. Je tudi član izvršilnega odbora mednarodne zveze za filozofijo športa.

Tovariš profesor, ste še aktivni član SD?

Član sem. Stranki plačujem članarino. To pa je tudi vse.

Aktivni v politiki v smislu parlamentarnega ali institucionaliziranega delovanja v resnici že dolgo niste. Zakaj? 

Na volitvah leta 1997 nisem bil izvoljen, kasneje sem kandidiral še na predsedniških volitvah, nekaj časa sem vztrajal pri položaju predsednika ljubljanske veje tedanje ZLSD, dokler nazadnje nisem ugotovil, da v politiki ne moreš resno delovati, če nimaš javne politične funkcije. Strankarska ni dovolj. Hkrati je bil takrat res zadnji čas, da se posvetim predavateljskim in raziskovalnim nalogam na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Se vam zdi, da je politika v Sloveniji še politična? 

Seveda ni. Ne le v Sloveniji, vsepovsod. Politika je postala veja zabavne industrije, postala je razvedrilo. Politika v smislu, kakor so o njej govorili nemški filozof Jürgen Habermas in številni drugi teoretiki pred njim, ne obstaja več. Sodobna politika meri svoja dejanja po javnomnenjskih odzivih – zdaj je ta odziv še bolj neposreden v družabnih medijih – in se vseskozi prilagaja pričakovanju volivcev. Njene političnosti v smislu deliberacije, torej odločanja o različnih pogledih in stališčih po vnaprej sprejetih in dogovorjenih pravilih ne glede na končni izid, ni več. Politika obstaja kot zabavna predstava, katere namen je, da se ljudje s političnostjo svojega državljanskega in siceršnjega življenja ne ukvarjajo preveč.

Če sprejmemo tezo, da so politiki klovni, so potem tudi klovni lahko politiki? 

Gotovo, vendar nič slabega o klovnih … Zakonitost demokracije je v tem, da lahko vsak postane vladar, mesto vladarja mora biti prazno, nihče naj ga ne bi zasedel za vedno, krajši čas pa ga lahko zaseda kdorkoli. A v sodobni politiki se, temu navadno pravimo populizem, dogaja, da lahko vsak prevzame vodilno vlogo – v Sloveniji to velja za kratek čas, bomo videli, kako bo s sedanjim klovnom – ravno zato, ker je politika šovbiznis. V njej se uspeva s tem, da se na površini ustvarja vtis, da si nekdo, ki obvlada situacijo, zlasti takrat, ko ni nobene situacije, in da hkrati igraš vlogo tistega, ki odloča v konfliktnih zadevah, čeprav je tudi konflikt neke vrste igra. Tako je ljudem, podobno kot vrsta drugih zabavnih stvari, politika na prvi pogled blizu. Zelo človeška je. Hkrati jo ljudje začno vedno bolj sovražiti. Vsakič, ko se namreč lotijo svoje lastne političnosti, svoje javne vpetosti v odnose znotraj neke skupnosti, ugotovijo, da zanje ni narejeno nič. A velja takoj dodati, da je kritiko treba začeti pri ljudeh, ki praviloma sami politično niso aktivni.

Moč množice je tudi v tem, da je ignorantska in neumna. 

Navadno se zaletava v prva vrata, ki so zaprta. Danes skorajda ni mogoče zbuditi političnosti tako preprosto, kot smo to počeli v osemdesetih letih. Če se nas je takrat na Prešernovem trgu zbralo nekaj deset, je to postal škandal, ljudje so se ustavljali, spraševali, kaj se dogaja. S stališčem se je oglasila Zveza komunistov ali vsaj Socialistična zveza, vzpostavil se je odnos do nerešenih vprašanj, pojavile so se razprave, okrogle mize – ustvaril se je prostor za izmenjavo mnenj o neki temi. Danes pa s tem, da pripraviš manjši shod, ne dosežeš ničesar. Danes se politični prostor lahko rodi le z uporom. Takšnim, kakršne spremljamo po svetu, takšnim, kakršen se je pred leti pri nas dogodil v Mariboru. Ustvaril se je konflikt in ljudje na političnih položajih so se odzvali. Upor in odpor sta edini obliki, s katerima se lahko odpre politični prostor.

Odpira se že, a to je premalo, moč ulice ne rodi trajnih učinkov, hkrati pa se lahko sprevrže v nasilje. Nasilje v politiki vedno pomeni zmago moči, ne argumentov. 

Odpor ni nujno fizično nasilje, pomeni tudi postaviti se proti nečemu, tudi proti nasilju vladajoče moči. Seveda lahko izbruhne nasilje, a praviloma velja, da to izvorno prihaja od organov oblasti, policije, vojske, tudi od skrajnežev. Nasilje množic je pogosto plod obupa, frustracij. Pomislite na nasilje, ki se rodi po policijskih akcijah proti temnopoltim v ZDA, ko policisti pretepajo in ubijajo neoborožene in nedolžne. Zažiganje, vse kraje v veleblagovnicah in obračunavanje imajo svoje vzroke. Gre za razumljivo posledico potisnjenosti na skrajni rob družbe. Nasilje, ki nastane zaradi frustracij posameznikov, občutkov družbene nepravičnosti, je vedno upravičeno.

Politika obstaja kot zabavna predstava, katere namen je, da se ljudje s političnostjo svojega državljanskega in siceršnjega življenja ne ukvarjajo preveč.

Kje pa je potem ta politika, če je, kot pravite, izrinjena iz vlade, parlamenta, političnih strank? Kam je odšla? 

Nikamor. Glede na to, da politika ne odpira prostora političnosti, temveč prostor zabave, in da hkrati ne morete trajno, vsakodnevno voditi uporov, manifestacij, protestov, procesij po ulicah, četudi to v Beogradu trmasto počno, se ta političnost kot trajna potreba precejšnjega števila ljudi, želja po razpravi z drugače mislečimi večinoma seli v kulturne ustanove. Gre za svetovni trend. Kulturne ustanove po vsem svetu postajajo javni prostori svobode.

Tudi pri nas? 

V Sloveniji se to dogaja v Mladinskem gledališču, morda je njegova razprava o današnjem svetu radikalna, ostra, avantgardna, a obstaja. Ni pa to gledališče edino. Na drugačni ravni se v to razpravo vključuje ljubljanska Drama, pa še nekaj drugih. Obstaja torej pritisk na kulturne ustanove z željo po političnosti, hkrati se pojavljajo umetniška dela, ki to političnost gojijo. Poglejte recimo U3 v Moderni galeriji, nabit je s političnimi sporočili, z odpiranjem prostora razpravam o vprašanjih sodobnosti. Z vsem tem ni nič narobe. Kot vemo iz zgodovine, se je javno razpravljanje o političnih temah začelo v kavarnah, zakaj se danes ne bi nadaljevalo v kulturnih ustanovah.

Verjetno pa se ne strinjate s tezo, da je dobra umetnost vedno le politična? Da ima umetnost neko moralno nalogo odpiranja žgočih tem. 

Ne, seveda se ne. Kustos trienala U3 Vit Havránek je sicer pisal o stanju v sodobnosti, v katerem je človeštvo pred ekološkim kolapsom, pred novo razporeditvijo sil na globalnem prizorišču, ki diši po možnosti vojaških spopadov, ki imajo v sebi potencial uničenja velikega dela človeštva. Havránek je pisal o moralnih zahtevah do umetnosti. Moje mnenje je drugačno. Umetnost je v trenutku, ko se njena političnost ali v umetniških delih ali v kulturnih ustanovah gradi predvsem na moralnosti, izgubljena. Umetnost sama ne bo prišla daleč. Treba je graditi na političnosti, na konfliktu. Zato sem proti moraliziranju v umetnosti. Proti vprašanjem o tem, kdo je lep, kdo je grd, kdo je prijeten, kdo je zoprn. Res je precejšen del umetnosti, ki se ukvarja s političnostjo, takšen. Umetnice in umetniki pogosto moralizirajo, namesto da bi s svojimi deli odpirali prostor politične razprave. Postavljanje na neko vnaprej znano pozicijo je premalo. Treba je ponuditi možnosti za zaupanje v procese konfliktov in izmenjave pogledov.

Ali takšne prostore konfliktov odpira novo podnebno gibanje, v katerem mladi opozarjajo na podnebne spremembe?

To, kar se dogaja po svetu, to, kar so sprožili mladi, je dobro, je edina pot, ki obstaja. Žal pa ni dovolj. Na drugi strani stojijo korporacije, ki imajo lastne interese, da bi se nadaljevala neskončna politika rasti, pa četudi bo to nazadnje pripeljalo do uničenja planeta. Upor mladih je dosegel veliko solidarnost in morda bo nazadnje v resnici prispeval k boljši usmeritvi pri reševanju okolijskih težav. Človeštvo je prišlo zelo daleč, pripravljati se moramo na katastrofe, ki bodo, četudi bi nam pri varstvu okolja v nekaj letih uspelo uvesti ostre ukrepe, vsako leto hujše.

Stara politika se tem spremembam upira. Zanjo je Greta Thunberg lažni prerok. 

Vprašajmo se, kaj se realno dogaja na politični šahovnici. Kakšne so možnosti? Na eni strani so tisti, ki pravijo, da se zavaja, da sta ostrina in radikalnost napovedi pretiravanje. Na drugi strani so mladi, pa tudi znanstveniki, ki pravijo, da gre za realne scenarije. In če se ta konflikt med enimi in drugimi ne bo rešil, se bo hitro pojavilo vprašanje, ali je res potrebno nasilje, da se človeštvo poskuša ubraniti pred ekološkimi nevarnostmi. In če bo res potrebno nasilje, že zdaj zelo dobro vemo, da bo najprej izbruhnilo tisto, ki bo pomenilo poskus vladajočih, da se ohrani sedanje stanje. Nasilja ne bodo sprožila ekološka gibanja, nasilje bo vedno začela oblast.

Vaši socialdemokrati so se v Velenju prebarvali v zeleno. Mislite, da so sposobni izpeljati paradigmatsko spremembo? 

Spominjam se, ko je ne mška socialna demokracija v osemdesetih letih sprejela rdeče-zeleni program. Ne glede na vse, kar je bilo po združitvi pri varstvu okolja narejeno v Nemčiji, nemška socialna demokracija brez pritiska Zelenih in civilnih gibanj gotovo ne bi naredila veliko. Konec koncev vemo, da socialna demokracija v Nemčiji slovi po tem, da je vpeljala neoliberalno politiko. Pri nas ne bo drugače. Zeleni v Sloveniji obstajajo kot civilnodružbeno gibanje, poleg njihovega pritiska bo verjetno ostrejšo pozicijo socialne demokracije izsilila prav stranka Levica. To je njena vloga in najbrž se tega tudi zaveda. Sicer pa je socialna demokracija takšna, kakršna je bila od samega začetka. Preberite znamenito besedilo Rose Luxemburg Kriza socialne demokracije, izpustite časovne oznake različnih dogodkov iz tistega trenutka, pa boste videli, da je bilo s tedanjo socialdemokracijo natančno tako, kot je z današnjo. Skušala je biti nosilka napredne socialne politike, a je vsakič, ko je bilo treba potegniti odločno potezo, scagala. S socialno demokracijo v Sloveniji je enako.

Kot vemo iz zgodovine, se je javno razpravljanje o političnih temah začelo v kavarnah, zakaj se danes ne bi nadaljevalo v kulturnih ustanovah?

Vlado Miheljak je v Mladini zapisal, da je SD »zaradi politično konformnega delovanja v Pahorjevi eri izgubila ne le staro, razočarano levo volilno telo, ampak tudi celotno intelektualno ozadje leve provenience«. Se strinjate? 

Sem star, nisem pa razočaran.

Ha, ha, ha. 

Socialna demokracija je v Sloveniji naredila točno to, kar ji je omogočal domet. Večjega dometa nikoli ni imela. Ni presenečenje, da je tam, kjer je. Njen največji poraz je nastanek Levice. Vloga socialne demokracije, zlasti v deželi, kakršna je Slovenija, torej v majhnem okolju z majhnim političnim prostorom in majhno politično suverenostjo, bi morala biti drugačna. Držati bi morala različne tokove toliko skupaj, da bi kredibilno pobirala glasove na sredini in na skrajno levi. Nastanek Levice je bil posledica usmeritve, o kateri je pisal Miheljak. Če torej gledamo razredno, in danes moramo znova govoriti o razredih, je socialna demokracija pri nas malomeščanska stranka. Ni buržoazna, ni meščanska, sredina je malomeščanska. Takšna, ki si želi imeti socialno politiko, zlasti v smislu, da ljudje, ki se motajo okoli hiš in poslov njenih članov, ne smrdijo, da brezdomci ne bivajo v središču mesta in da se ljudem da toliko socialne pomoči, da ne umirajo od lakote. To je malomeščanska pozicija. Socialna demokracija je postala malomeščanska stranka.

Če vas prav razumem, vam je kot izpričanemu marksistu Levica bližja kakor stranka, ki ji plačujete članarino? 

Levica mi je idejno gotovo bližje. Konec koncev izvira iz delavsko-punkerske univerze, njeni člani so bili tudi prvi, ki so se začeli ponovno ukvarjati s Karlom Marxom. Iz tega je nastalo veliko projektov, tudi novi prevod Kapitala. A držim se socialne demokracije predvsem zato, ker upam na povezavo Levice in sredine na drugačen način. Želim si tudi močnejše politične vloge Levice, ki bi bila potem lažje članica vladne koalicije, ne da bi pri tem izgubila svoj imidž. Popolnoma jasno je, zakaj stranka Levica ne želi vstopiti v vladne sobane. Predvsem zato, da se tam ne bi spremenila v socialno demokracijo.

Kaj pa bi morala danes predstaviti njena leva politika? 

Predvsem bi morala biti radikalnejša. Še vedno prisiljeno razlaga, da je demokratična. Da bo torej delala po pravilih demokracije, kar pomeni parlamentarne demokracije. To je preveliko popuščanje vladajoči ideologiji.

Parlamentarna demokracija je nekaj, kar bi morali radikalno spremeniti. Sodobna demokracija ne potrebuje več strank. Na začetku stranke niso bile del parlamentarne demokracije, nastale so zato, da se je omogočil nastanek vladnih povezav v večstrankarskih demokracijah. Danes pa stranke niso več potrebne za resno demokratično odločanje, spomnite se vseh možnosti spletne demokracije in razpravljanja, ki lahko na koncu pripelje do pomena.

Oprostite, to, kar se dogaja na spletu, nima nobenega pomena. 

To, kar se dogaja na družabnih omrežjih, res ne. A če bi se to dogajalo kot odločanje, bi stvar postala resnejša.

Zakaj bi bilo demokratično odločanje na internetu drugačno od tistega v parlamentu? 

Če odprete javni prostor, ne družabnih omrežij, ki so zabava in razvedrilo, se stvari lahko hitro spremenijo. Ko ljudje spoznajo, da gre zares, postanejo tudi sami bolj resni. Seveda lahko to navsezadnje pripelje do »ohlokratije«, ki pomeni nasilno ravnanje množic. Natančno takšen tip nasilnega ravnanja je na smrt obsodil Sokrata v Atenah. Za novi tip demokracije bi morali ustvariti nova pravila. Vemo, da so pravila sedanje parlamentarne demokracije zelo zapletena ravno zato, da ne bi pripeljala do nasilnih dogodkov, a kljub temu so parlamentarna demokracija in volitve spočele fašizem in nacizem.

Vse to zahteva mišljenje, razum, v politiki danes mišljenja ni, govorila sva o klovnih. Kako misliti nesmisle, kakršne stresa predsednik vlade Marjan Šarec, in se jim odpovedati? 

Stresati duhovitosti je lahko prijetno, če sprostijo konfliktno ozračje. To, kar danes počenejo populistični politiki, pa je v resnici nekaj drugega. S cenenimi šalami želijo preprečiti konflikt; ko se ta pojavi, se pojavi vic, anekdota, nesmiselni odziv. Treba je ravnati ravno nasprotno, konflikt bi morali gojiti.

Vici so lahko, kot bi dejal Slavoj Žižek, vpogled v filozofski uvid. 

Težko si je predstavljati Slavoja Žižka, ki je sicer nekoč kandidiral za predsedstvo Slovenije, da bi tej deželi vladal tako, da bi pripovedoval vice. Njegovi vici imajo poanto, lacanovsko, žižkovsko, psihoanalitično, a njegova poanta ni od muh. Na polju, na katerem je videti, da ni nobenega konflikta in da so stvari samo smešne, sproži konfliktno, alternativno, drugačno razmišljanje. Sproža mišljenje.

Kakšen pa je namen šal, ki jih stresa predsednik vlade? 

Rad bi se spravil iz konflikta, ki mu grozi. S šalo želi sprožiti nasmeh in se tako izogniti temu, da bi od njega pričakovali resne odgovore na zoprna vprašanja. Ne glede na njegov prvotni poklic to ni nič izvirnega. To počno vsi populisti na svetu, eni uspešno, drugi manj, Janez Janša se recimo odziva na način, ki je neuspešen, on ni dober populist.

Vseskozi se vračava k vaši osnovni tezi, da je politika konflikt. Vaš nekdanji strankarski sopotnik, predsednik države Borut Pahor, vseskozi pravi, da je politika konsenz. 

Točno tukaj je velikanska napaka. Vedno, tudi takrat, ko se še ni zdelo, da bo slovenska novopečena strankarska politika nekaj tako slabega, je veljala mantra, da moramo enotnost, ki smo jo dosegli ob osamosvajanju, ohraniti ves čas. To je neumnost, enotnost ni vedno nekaj dobrega, prav tako v tistem času nismo bili ravno enotni.

Jasno je, zakaj stranka Levica ne želi vstopiti v vladne sobane. Zato, da se tam ne bi spremenila v socialno demokracijo.

Kakšna je danes Slovenija? Živimo v državi, ki je obdana z žico, v državi, kjer v gozdovih umirajo komaj odrasli ljudje, v državi, kjer se policija dela, da preganja paravojaško strukturo, delujočo pod vodstvom človeka, ki je bil obsojen zaradi poskusa umora in ogrožanja ustavne ureditve. 

Živimo tudi v državi, ki je vojaško angažirana skoraj po vsem svetu, kjer so Natove enote. To pomeni, da smo ves čas v vojni. Z našo državo se je zgodilo tisto, kar se hitro zgodi vsem malim državam. Postala je plen velikih interesov. Ta država je lahko neodvisna in samostojna znotraj Evropske unije samo takrat, ko je nevidna. Takoj, ko kdo potrebuje to ozemlje, to državo, Slovenija kloni pod pritiskom. Pomembno vlogo pri tem igra slovenska usmeritev. Ta je, če se malo pošalim, »ko bom velik, bom carinik na Kolpi«. Zdaj smo res postali cariniki. Mislimo si, da smo na Zahodu, a vsa Zahodna Evropa nas ima za Vzhodno. V Sloveniji je pač meja med Zahodom in Vzhodom, med Zahodom in Balkanom in na to mejo smo po lastni izbiri postavili žico. Umestitev Slovenije v ta položaj je prinesla vrsto negativnih posledic, najhujša je ta, da smo prostovoljno postali vojna krajina. V resnici Slovenija Zahodu dela umazane usluge.

Kaj o narodu, o pripadnosti tej skupnosti pove dejstvo, da se narodna občutja najbolj povečajo ob športnih uspehih? 

Kadar doživimo športni neuspeh, pa ta vzhičenost, to vidimo pri nogometni reprezentanci, zelo hitro izgine. Šport sicer najhitreje pritegne množice, je spektakel že od trenutka, ko se je pojavila televizija, če ne že od prej. Šport je pač krasno gledljiv. To nacionalno navdušenje ni slovenska posebnost, nastopa vsepovsod.

Je šport samo igra, predstava, zabava ali je opij ljudstva? 

Tako trdijo nekateri teoretiki, zlasti francoski sociolog Jean-Marie Brohm, ki je na podlagi Debordovih tez o družbi spektakla razvil še ostrejšo tezo, da je šport tisti spektakel, ki drži ves svet, množice v šahu, da ne sprožijo političnega odpora. Jasno je, da ima šport to vlogo, pretirano pa je trditi, da je pri tem najmočnejši. Postaviti šport v takšen položaj, kot je to storil Jean-Marie Brohm, v položaj družbene dejavnosti, ki poneumlja ljudi, je preslikava leninističnega podcenjevanja množic. Mišljenje naj bi se tako rojevalo samo v strankah, še raje v njihovem intelektualnem vrhu, vse drugo naj ne bi bilo zmožno misliti. Teorije, ki so tako ostre do športa, pozabljajo, da športni spektakel ne bi deloval tako privlačno, če ne bi bil privlačen še pred svojo spektakelsko vlogo. Kritika spektakla je torej upravičena, a trditev, da zamegljuje misli ljudi, nujno pripelje do elitizma, do prepričanja, da so sposobni misliti samo tisti, ki jih šport ne zanima. Zato se raje zatekam k Douglasu Kellnerju, ki je dokazal, da se tudi v športu pojavljajo kritični tokovi.

Kakšni? 

Pisal je, kaj se je zgodilo, ko se je razvedelo, da je korporacija Nike zasužnjevala otroke v azijskih in indonezijskih državah, kjer so šivali športne copate zanjo. Nike je najprej mislil, da bo opravičilo dovolj, češ, krivi so podizvajalci. A pritisk je bil tako dolgotrajen, da se je moral spremeniti. V tistih letih je izgubil precejšen tržni delež. Tudi v zelo veliki množici je torej mogoče mišljenje. Podobno se dogaja zaradi Donalda Trumpa. Pred desetletji je v ameriških intelektualnih, univerzitetnih krogih veljalo, da je normalno, če si levičar, desničarjev, konservativcev je bilo le za vzorec. Za časa Ronalda Reagana in obeh Bushev pa je na univerzah postalo normalno, da so bili profesorji konservativni. Po 11. septembru je bil ta obrat izredno opazen, ameriška levica je tako rekoč izginila. Po Trumpovi izvolitvi se levo mišljenje znova vrača. Tudi v športu.

Mislite klečanje kot obliko protesta ob petju ameriške himne? 

Ne le to. Tudi v športu pa v kulturnih ustanovah se je začelo pojavljati vprašanje, od kod prihaja denar. Nekatera farmacevtska podjetja si želijo zaradi preteklih dejanj izboljšati ugled s tem, da okrepijo financiranje elitnih kulturnih ustanov, a danes se pojavljajo protesti številnih umetnic in umetnikov, ki s takšnimi ustanovami ne želijo več sodelovati.

Marjan Šarec se šali zato, ker bi se rad spravil iz konflikta, ki mu grozi. Z vicem želi sprožiti nasmeh in se izogniti temu, da bi od njega pričakovali resne odgovore na zoprna vprašanja.

Denar ni edina temna plat športa. Veljalo naj bi, da je prostor za nacionalizem le v tistih 90 minutah, kolikor traja tekma. Vemo, da to ni res. 

Navijaške skupine so pogosto vir nastajanja ekstremnih političnih skupin. To navijanje ne izkazuje samo pripadnosti Mariboru ali Olimpiji, Dinamu ali Hajduku, gre za širši politični program delov članstva navijaških skupin, ki z izkazano privrženostjo klubu skušajo pridobivati članstvo za ekstremistične politike. Včasih se je šlo v pivnico, danes se gre na tekmo. Nekateri klubi to omogočajo, nekateri imajo to zelo radi, pri čemer pa so kratkovidni. Uefa zelo ostro preganja te pojave. Ni pa to edina slaba stran športa.

Katere še imate v mislih? 

Šport ni samo vseživljenjsko gibanje, šport je tudi vseživljenjska igra. Igra, ki ni namenjena le pridobivanju denarja ali doseganju uspehov. Igra, ki poteka po pravilih in ki ima zelo pomemben vpliv, da ljudje že v zelo zgodnjem obdobju življenja spoznajo, kaj pomeni demokracija. Merjenje moči po pravilih je vedno demokratično merjenje moči. Žal pa gre vzgoja mladih športnikov, otrok pravzaprav v drugo smer. Ustvarjajo se vrhunski športniki, s selekcijo, z denarjem staršev, s podpisovanjem pogodb, z registracijami. Fakulteta za šport poskuša spreminjati način treniranja otrok, a je za zdaj prešibka. Prevladujejo ambicije klubov.

Nekoč ste dejali, da je dobra družba tista, ki ima posluh za manjšine, za tiste, ki nimajo moči. 

Danes se je žal uveljavila popolnoma druga teza, populistično prepričanje, da najbolj trpi večina. Da večina trpi zato, ker obstajajo manjšine. To je seveda prevara, je pa zelo uspešna. Saj poznate teze o tem, kako Slovenijo ogrožajo migranti. Kako nas lahko ogrožajo, če pa želijo čim hitreje zapustiti našo državo?