Zadnjo besedo vedno znova gledamo zadnjič

Ker pametna, raznolika ženska mnenja veljajo za medijsko zapostavljena, smo tiho upali, da bo oddaja Zadnja beseda to popravila. Po skoraj letu dni predvajanja se še kar drži na programu. A je hkrati še en razlog, da delovni teden začnemo in končamo s spoznanjem, da smo se spet nategnili. Mnenja v panelu žensk se namreč sicer krešejo manj puhlo in dramatično kot v ameriškem ženskem šovu The View, nismo pa deležni debat, ki bi bile posebej v ponos kateremukoli od spolov.

Razpon družbenega dogajanja, o katerem imajo sodelujoče mnenja, sega od državnih investicij, Michelinove zvezdice pa do Severininega otroka in štajerske varde. In ponovno – vse to so teme, o katerih bi bilo dobro gledati razpravo ljudi, dovolj zanimivih in pametnih, da o njih povedo kaj novega.

Voditeljica Valentina Smej Novak vsakič za omizjem gosti še najmanj tri komentatorke in med njimi poseben status uživa Milena Miklavčič. Ta je zaslovela z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače, s katero Slovenijo razveseljuje kot nekakšen slovenski Kinsey, revolucionarni seksolog, le da iz Poljanske doline. Žgečkljive zgodbice iz preteklosti, ki jih zbira iz pogovorov in arhivov, prepleta s podatki in »podatki«, da so Slovenci pred stotimi leti seksali najmanj trikrat na dan, danes pa fantje preveč masturbirajo in bi se morali bolj posvečati družinam. Milena Miklavčič se že od začetka zdi pomemben del oddaje, veselili smo se lahko, da bodo mnenja res soočale ženske različnih profilov in življenjskih izkušenj. Danes pa si mislimo, da je nepogrešljiva predvsem zato, ker bi oddaji sicer del gledalcev utegnil očitati, da gosti le liberalne mestne afne, pa četudi bi bil očitek neupravičen.

Režija nam pogosto že ob začetnih besedah ene od komentatork, najpogosteje je to gospa Miklavčič, da jasno vedeti, da se lahko pripravimo na »kresanje mnenj«. Medtem ko ena od komentatork nekaj razlaga, nam pokažejo, kako njeni »nasprotnici« uide zavijanje z očmi, živčno vije z rokami ali le obupano vzdihne. Glede na to, kako pogosto se to zgodi, ko govori Milena Miklavčič, nam oddaja vzbuja vtis, da jo sokomentatorke še komaj, a vljudno prenašajo. Kar je nekako razumljivo. Poskusijo se na primer pogovarjati o fenomenu, da se staršem, ki so poslušali Pixies in Einstürzende Neubauten, morda otroci upirajo s poslušanjem turbofolka. Milena pa mirno – a naj ne bo pomote, neomajno – pove, da se zanjo glasba zaključi leta 1980, ima pa vseeno mnenje. Ki ga tudi pove. In je dolgočasno in predvidljivo. A ne neškodljivo. In tako se nam je v ponedeljek celo malo fino zdelo, ko je Katarini Kresal za trenutek odneslo pokrov in je Mileni, ki je zahajala v blago, a žlahtno in krepko nepodučeno ksenofobijo, začela razlagati osnove pravne države; da pravzaprav ne bi bilo tako fajn, če bi vsak lahko korakal s puško v samoorganizirani vaški straži, ko bi se počutil ogroženo. Da je to pravzaprav nesprejemljivo in nevarno. A kaj bi to, takoj po oglasih so se nam orosile oči ob štoriji, kako Miklavčičevim otrokom nosi Miklavž.