Sestanek možgansko mrtvih

Severnoatlantsko zavezništvo, Nato, je ta teden praznovalo 70-letnico obstoja. Voditelji držav članic so se sestali v Londonu, srečanje pa je zaznamovala že nekaj dni stara trditev francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da je Nato »možgansko mrtev«. Macron je ob prihodu na srečanje navedel več vprašanj, ki ga mučijo. »Kdo je naš sovražnik?« In: »Kako naj se skupaj borimo proti terorizmu?«

Ta vprašanja mučijo tudi marsikoga v Sloveniji. Ko je recimo aprila na posvetu slovenske diplomacije razprava nanesla na naš odnos do velesil, predvsem Rusije in ZDA, je vrhovni poveljnik Slovenske vojske, predsednik Borut Pahor, želel stvari postaviti na svoje mesto. Hotel je biti nadvse jasen, celo svarilen glede vprašanj, ki očitno tarejo tudi slovenske veleposlanike. »ZDA so naš partner,« jim je odločno zažugal, »so naš zaveznik,« je poudaril in potem dodal: »To Ruska federacija ni, to tudi Kitajska ni.«

Drži. Seveda drži. ZDA so pravnoformalno slovenski zaveznik, saj sta obe državi članici Nata. Kljub temu se tudi slovenski politiki zavedajo plehkosti tega odnosa. Vse pogosteje je ameriško »prijateljstvo« in zavezništvo v Natu na prodaj, to pa je contradictio in adiecto, če si že predstavljamo, da smo vsi v istem, transatlantskem čolnu. Ali če navedemo besede enega od visokih uslužbencev v kabinetu predsednika vlade, ki se je ta teden udeležil sestanka v Londonu: »Saj veste, kakšni so Američani, pri njih je vse trgovina. Če se hočeš sestati z njihovim predsednikom, jim moraš v zameno kaj ponuditi.«

Dejansko bode v oči, da so recimo slovenski odnosi z domnevno veliko sovražnico Nata, Rusijo, precej boljši. Predsednik Pahor, ki je letos poleti, ker smo z ZDA pač »zavezniki«, v Sloveniji gostil ameriško pobudo Treh morij, je bil malce nesrečen, ker predsednika Trumpa ni bilo na obisk. Hkrati so se čisto prisrčni stiki Slovenije z ruskim političnim vrhom nadaljevali tudi letos. Tokrat z obiskom velike gospodarske delegacije in Marjana Šarca v Moskvi ter Putinovim odlikovanjem ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Zakaj torej Nato še vedno obstaja? Dovolimo si malce nenavadno tezo. V povprečju Slovenija za članstvo v njem na leto potroši okoli 50 milijonov evrov. Polovico tega zneska sestavljajo stroški za Natove operacije, velik delež se porabi za plače vojakov na misijah in nagrade zanje. Še dodatnih 10 milijonov evrov na leto Slovenija potroši za plače okoli 70 slovenskih častnikov pri poveljniških strukturah Nata – od Neaplja do Oberammergaua in Nizozemske. Je to glavni razlog, zaradi katerega imamo v Sloveniji navdušence nad tem vojaškim zavezništvom?

Pomislimo: tako kot so zdravniki našli možnosti za dodatni zaslužek prek popoldanske dejavnosti s. p., se zdi, da so tudi zaposleni v Slovenski vojski in na obrambnem ministrstvu našli popoldanski izhod. Za poveljniški kader so to visoki položaji v Natovih strukturah po Evropi, za vojake redni odhodi na misije v tujino. Če k temu dodamo še celotno vojaško industrijo, ki živi na račun nenehnih zahtev zavezništva po kupovanju novega orožja, dobimo konglomerat interesov, ki očitno poganja to organizacijo.

Glede na zmedo, ki vlada v Natu, je pač težko najti manj banalne odgovore na Macronova vprašanja.