Je tišina res bolj neznosna od hrupa?

Erling Kagge je pisatelj, pravnik, filozof, svetovalec norveškega premiera, prvi človek, ki je peš osvojil vse tri vrhove sveta – severni in južni tečaj ter goro Everest. Nekateri njegovi podvigi še bolj dvignejo obrvi, na primer pohod pod New Yorkom: mesto, ki nikoli ne spi, je prehodil po kanalizaciji. Njegova knjiga Tišina v času hrupa je svetovna uspešnica, v slovenščini lahko preberemo tudi knjigo Hoja. V nedeljo ga je v oddaji Intervju na TV Slovenija gostila Ksenija Horvat. Na intervjuju je bil skuštran in bos.

V uvodnem prispevku o knjigi Tišina nam je prim. dr. Gorazd V. Mrevlje, psihiater in psihoterapevt, razložil, da tišino danes običajni ljudje težko prenašamo. Odvisni smo od nenehnih dražljajev, predvsem virtualnih. »Da imam občutek, da sem živ, se mora okoli mene stalno nekaj dogajati. Ker če tega ni, se tudi v meni nič ne dogaja,« je zaskrbljen.

V svetu, obsedenem s hitrostjo, je nastal za ta svet netipičen intervju. S svojim počasnim tempom je za gledalca, v nedeljo zvečer vajenega vizualnih in slišnih šokov na televiziji, deloval kot hrupna motnja. Tako kot tišina, o kateri govori Kagge. In za gledalca, ki se je zmogel za 45 minut odklopiti iz tega sveta, je bil kot terapija. Ob vseh čudaških početjih Kaggeja je bil intervju izlet v normalnost.

Če si nam je v razburljivem življenjskem ritmu uspelo odtrgati tri četrt ure, sicer namenjenih podrsavanju po pametnem telefonu (v nedeljo zvečer seveda vzporedno z napol spremljanjem kateregakoli že šova talentov, v katerem ga nekaj serjejo, jokajo ali zmagujejo), smo se lahko zamislili tudi nad tišino o prej omenjenih sezutih čevljih, ki je bila prisotna v intervjuju. Zakaj novinarka ni vprašala, zakaj se je sezul? Pogovor je peljala v smeri, v kateri je ne le lahko, temveč je moral razkazati svoje misli. Namesto da bi se naslajali ob predstavi o čudaku, ki hodi skozi greznice New Yorka. Saj bi nas bolj vznemirila (še ena) pravljica o svobodomiselnežu, bonvivanu, o ekscesu. A proti koncu smo se lahko le strinjali, da bi s tem novinarka naredila krivico Kaggeju in nam. Tako pa smo imeli priložnost zares (vsaj malo) spoznati imenitnega človeka in njegove misli.

Denimo, kako prizemljeno deluje Kagge, človek, ki mu je zavarovalnica zapovedala, da mora imeti ob pohodu na severni tečaj radio, on pa je pustil baterije v letalu, ker je hotel tišino. Mirno pove, da ni nasprotnik tehnologije, bi jo pa morali znati odmerjati. In prav tako mirno odgovori sogovornici, da se moramo ljudje v življenju pač odpovedovati raziskovalni žilici, ker nekdo mora ustvarjati slovenski družbeni proizvod. Njegovi nasveti in pogledi včasih zbegajo. Kako nam lahko pravi, da moramo zahtevati od sebe več, če pa je hkrati naš žgoči problem izgorelost? In tu nam priskoči na pomoč Ksenija Horvat, ki postavi prava vprašanja. Ni je sram prositi za pojasnilo. Priznati, da nečesa ne razume. Pri čemer je jasno, da vprašanja temeljijo na dobri pripravljenosti in široki razgledanosti, sicer bi težko vpletla denimo norveško literaturo. Pri takšnem intervjuju dobimo občutek, da novinarka dela za nas, za gledalce, ne za šov. In ne dobimo le dražljajev, temveč vsebino. Ki je v tem svetu vrednota tako kot tišina.