Lakaji davčnih piratov

Slovenija je samostojna in suverena država. A to je veljalo le do trenutka, ko so ZDA od nje zahtevale, naj na podlagi prirejenih dokazov in s sprevrženo argumentacijo podpre napad na Irak. Tedaj je Slovenija »skočila«, pozabila na vse svoje proslave državnosti in velike besede in se brez razprave v parlamentu priključila koaliciji »voljnih« držav. Ta sramotni dogodek, katerega posledice čutimo skupaj s celotno Evropo še danes, se je zgodil leta 2003, ko se je naša država s podpisom tako imenovane vilenske izjave priključila skupini vzhodnoevropskih držav, ki so podprle ameriški napad na Irak, češ da ima ta orožje za množično uničevanje.

Omenjeni hlapčevski refleks do velikih ali zgolj močnih je potem slovenska država še nekajkrat ponovila. Zadnjič se je to zgodilo konec novembra. Tokrat smo se s sprevrženo razlago in spet skorajda tajno, ponovno z izključitvijo parlamenta pridružili voljni koaliciji držav iz vzhodne Evrope, ki so podprle davčno oazo Luksemburg. Luksemburg seveda ni klasična država, ampak prej nekakšen konglomerat finančnih ustanov. Ker bi lahko večina držav EU konec novembra podprla direktivo, ki bi škodila luksemburškemu statusu davčne oaze, so morali akt blokirati. Slovenija je skupaj z vzhodnoevropskimi državami – spet ista druščina – »skočila« v pomoč in tokrat svoj podpis dala pod tako imenovano luksemburško izjavo ter dejansko blokirala dolgoletna prizadevanja, da bi izogibanju davkov v Evropi vsaj pristrigla peruti.

LuxLeaks

Da bi razumeli, na katero stran zgodovine se je naša država pri tem postavila, je treba malce v preteklost. Ne preveč, v leto 2014, ko je izbruhnila afera LuxLeaks. Dva nekdanja zaposlena pri računovodski hiši PricewaterhouseCoopers (PWC) sta takrat novinarjem razkrila davčne skrivnosti, ki so jih hranili v PWC-jevi luksemburški izpostavi. Žvižgača sta razkrila na stotine posebnih davčnih aranžmajev, ki jih je Luksemburg sklenil z velikimi multinacionalnimi podjetji. Več kot 340 multinacionalk, od Pepsija, Starbucksa, McDonaldsa, Walt Disneyja do Ikee, ki imajo v Luksemburgu svoj sedež – večinoma je to zgolj poštni nabiralnik na naslovu 5 rue Guillaume Kroll –, namreč skorajda ne plačuje davka na dobiček, smo tedaj izvedeli. Zakaj ne? Zato, ker so z luksemburško vlado sklenili posebne dogovore o obdavčitvi. Seveda na račun vseh drugih držav, kjer te multinacionalke dobičke dejansko zaslužijo, tudi na račun Slovenije.

99
milijonov dolarjev letno izgubi Slovenija zaradi Cipra

23
milijonov dolarjev letno izgubi Slovenija zaradi Švice

10
milijonov dolarjev letno izgubi Slovenija zaradi Luksemburga

10
milijonov dolarjev letno izgubi Slovenija zaradi Irske

LuxLeaksu je sledilo še nekaj drugih razkritij, ki se jih danes spomnimo pod imeni, kot so Panamski ali Rajski dokumenti. Kar smo pred tem sumili, je postalo kot črno na belem. Tudi največja in najnaprednejša podjetja, recimo Apple, zaradi davčnih aranžmajev, kot je »irski dvojni sendvič«, ne plačujejo več kot 15 odstotkov davka na dobiček. Podobno tudi Facebook ali Amazon. Leta 2017 je Google na Bermudih, kjer znaša davek na dobiček podjetij nič odstotkov, izkazal kar 23 milijard dolarjev dobička. A LuxLeaks ima v tej zgodbi vendarle neko posebno mesto. Le nekaj dni pred izbruhom afere je namreč Jean-Claude Juncker, nekdanji luksemburški premier, postal predsednik evropske komisije. Razkritje je bilo zato za verodostojnost EU velik udarec. Februarja leta 2015 je bil posledično v evropskem parlamentu ustanovljen poseben odbor, katerega naloga je bila, da prouči zadevo in objavi svoja priporočila, kako naj se EU loti tega problema.

Odbor evropskega parlamenta je na podlagi afere LuxLeaks pripravil nekaj odmevnih predlogov. Eden izmed bolj razvpitih je bil recimo predlog za boljšo zaščito žvižgačev. Potem je skupina predlagala, naj EU uvede enotno formulo, po kateri države izračunavajo davčne osnove, ki se upoštevajo pri določanju davka na dobiček (CCCTB). In poleg tega je omenjena skupina predlagala še rešitev, ki so jo pred tem že leta in leta promovirali mnogi strokovnjaki in nevladne organizacije, ki se borijo proti davčnim oazam: multinacionalke naj v svojih letnih poročilih jasno in transparentno objavijo, koliko prometa imajo v vsaki posamezni državi in koliko davka v njej plačujejo.

Finančniki intervenirajo

Evropska komisija, ki jo je vodil Juncker, temu seveda ni mogla ugovarjati in tako je leta 2016 pripravila predlog sprememb direktive 2013/34/EU o računovodskih izkazih. Sodeč po predlogu bi morala vsa podjetja s prometom nad 750 milijonov evrov v svojih letnih poročilih javno poročati o poslovanju v posamezni državi. Predlog so podprle številne nevladne organizacije, države in evropski parlament. Tudi Slovenija je predlog, za katerega je bilo od leta 2016 pristojno ministrstvo za gospodarstvo pod vodstvom Zdravka Počivalška, sprva zagovarjala. Ko sta leta 2016 zadevo obravnavala državnozborski odbor za zadeve EU in odbor za gospodarstvo, je slovenska vlada sprejela stališče, da je »pristop Evropske komisije … ustrezen način, da se poveča transparentnost poslovanja družb. Rešitve iz predloga direktive bodo pomenile tudi dodatno orodje v boju proti izogibanju plačevanju davkov ter davčnim utajam,« so zapisali v vladi. In poslanci so se strinjali.

A potem se je začelo zapletati. Ko je kazalo, da bo rešitev v Bruslju morebiti celo sprejeta, se je v postopek lani aprila, ko je vlado še vodil Miro Cerar, vmešalo finančno ministrstvo pod vodstvom Mateje Vraničar Erman. Finančno ministrstvo je ministrstvu za gospodarstvo sporočilo, da nasprotujejo javni objavi »davčnih informacij«, predlagali so črtanje vseh določb, ki zahtevajo njihovo javno objavo, in zahtevali, naj se direktiva sprejme na podlagi drugega člena pogodbe o EU (PEU). Ne na podlagi 50. člena, kot je predlagala evropska komisija, ampak na podlagi 115. člena, ki govori o skupni davčni politiki v EU. Ker je do spremembe stališča Slovenije prišlo pri »prehodu v nov mandat«, so nam odgovorili iz državnega zbora, spremembe poslanci v odboru za gospodarstvo in odboru za zadeve EU niso niti obravnavali. In to kljub temu, da je Slovenija naredila 180-stopinjski obrat.

Slovenska vlada je še leta 2015 podpirala ustanovitev globalnega medvladnega davčnega organa.

Zadeve po 50. členu pogodbe o EU se namreč odločajo na podlagi kvalificirane večine, zadeve po 115. členu pogodbe o EU pa zahtevajo soglasje vseh držav članic, torej tudi »davčnih oaz«, kot so Ciper, Irska, Luksemburg ali Malta. Stališče finančnega ministrstva, da se sprememba direktive sprejme s soglasjem, je tako dejansko »zgolj udoben način, da si proti sprejemu, da reformo blokiraš«, komentira primer Elena Gaita iz Transparency International. Slovenija se je očitno tega tudi zavedala, zato je vlada aprila leta 2018 sprejela nekakšen kompromis med stališčema ministrstva za gospodarstvo in ministrstva za finance. Sklenili so, da sprejema direktive ne bodo ovirali. Novo stališče države je bilo: »Kljub zadržanosti do predlaganih rešitev direktive Slovenija ne bo nasprotovala nadaljevanju postopka po 50. členu PEU v primeru, da med državami članicami soglasje za spremembo pravne podlage ne bo doseženo.«

Luksemburško pismo

Minilo je leto in julija letos je vodenje EU prevzela Finska, ki je med svoje prednostne naloge uvrstila tudi boj »proti agresivnemu davčnemu planiranju« in davčnemu tekmovanju držav pri zniževanju davkov. Tako se je Finska odločila, da bo spremembo direktive 2013/34/EU končno poslala na glasovanje v svet in potem naprej v parlament EU.

To se je zgodilo prejšnji mesec, 28. novembra, ko je v Bruslju zasedal svet za konkurenčnost. Sestanek je vodil finski minister za zaposlovanje Timo Harakka, Slovenija je na sestanek poslala namestnico veleposlanika pri EU, Tamaro Weingerl - Požar, ki jo je podpirala delegacija z ministrstva za gospodarstvo. Luksemburg pa kar svojega finančnega ministra, bančnika in bivšega lobista Pierra Gramegno. Ta je seveda poskušal spremembo blokirati. Kar mu je – s pomočjo Slovenije – tudi uspelo.

Gramegna – metode in poti njegovega lobiranja niso znane – je še pred zasedanjem sveta skupino vzhodnoevropskih držav namreč prepričal, da je podpisala izjavo, s katero države zahtevajo sprejem direktive na drugačni pravni podlagi, kot jo zagovarja evropska komisija. V izjavi, ki so jo poleg davčnih oaz, to je Luksemburga, Cipra, Irske in Malte, podpisale še države, kot so Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Hrvaška in seveda Slovenija (torej znana vzhodnoevropska država, ki se hitro podredi lobističnim pritiskom), piše, da se direktiva »mora« sprejeti na podlagi 115. člena pogodbe o EU. Torej ne več zgolj z večino glasov držav, temveč s soglasjem vseh držav članic EU. Skupini se je sicer pridružila tudi Švedska, a kot so pojasnili, zato ker jo je postalo strah, da bi z novimi EU-pravili lahko znižali njihove visoke standarde. Ker se je Nemčija zaradi nesoglasij med ministrstvom za finance in ministrstvom za gospodarstvo vzdržala, Velika Britanija pa ni glasovala zaradi brexita, je Luksemburgu z intervencijo vzhodnoevropskih držav uspelo, da predlog ni bil izglasovan.

Finski predstavnik je bil po glasovanju seveda razočaran. Harakka je po seji dejal, da »nihče ni bil presenečen, da so bili Luksemburg, Malta, Ciper in Irska med tistimi, ki so predlogu nasprotovali«, s čimer je jasno izrazil razočaranje, da so se evropskim davčnim oazam presenetljivo pridružile tudi nekatere druge države. Tudi nevladnim organizacijam, ki so zadevi sledile, je precej jasno, kaj se je zgodilo. Gaitova iz Transparency International recimo pravi, da je moralo biti slovenskim predstavnikom zelo jasno, da podpis luksemburške izjave pomeni blokado dolgo načrtovane reforme: »Dvomim, da se Slovenija ne bi zavedala, da soglasja države EU pri tej zadevi nikoli ne bodo dosegle,« odgovarja, »Luksemburg ali Irska v kaj takšnega nikoli ne bosta privolili. Dejansko je to taktika zadnjih treh let. Če razumemo, zakaj to taktiko uporabljajo države, kot je Luksemburg, pa nam je to pri denimo Sloveniji manj razumljivo,« dodaja.

Slovenija prekrši lastni sklep

Pojasnila, ki smo jih dobili od ministrstev za gospodarstvo in finance, so sicer polna leporečja. Kljub nekaterim pomislekom »Slovenija podpira cilje predloga direktive kot tudi zadnje kompromisno besedilo Predloga direktive. Zavedamo se namreč, da večja preglednost podatkov, ki jih bodo družbe, zavezane po predlogu direktive, morale razkriti, omogoča manj možnosti za izogibanje plačilu davkov in davčne utaje,« so nam med drugim odgovorili. Pri čemer naj bi se Slovenija zavzemala »za ustrezno pravno varnost in s tem predvidljivost pravnih norm«, zaradi česar bi bilo bolje, če se »davčne tematike ne urejajo v nedavčnih predpisih«. Na ministrstvu za gospodarstvo izpostavljajo, da so bili za Slovenijo »bolj prepričljivi argumenti pravne službe sveta, da gre v primeru predloga direktive za predlog davčne narave, ki bi se moral obravnavati na podlagi 115. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije.« A ko je omenjeno direktivo ta mesec, 5. decembra obravnaval Ecofin, je predstavnica pravne službe sveta izpostavila, da je ta dilema politična in da se lahko vsebina obravnava tudi po 50. členu, »le preambulo direktive je treba prilagoditi, pri čemer lahko ponudimo pomoč,« je dejala.

Maruša Babnik iz slovenskega Ekvilib inštituta, kjer prav tako obravnavi omenjene direktive sledijo že leta, pravi, da je na koncu pač »dejstvo, da se je Slovenija v tem koraku priključila državi, iz katere izhaja eden največjih davčnih škandalov. Smo v zelo zanimivi družbi. V družbi nekaterih držav, kamor odtekajo tudi dobički iz Slovenije,« pravi. »Na pogajalski mizi je več predlogov konkretnih ukrepov, ki bi pomagali zaustaviti izogibanje davkom. Skrbi nas pomanjkanje politične volje za njihov sprejem. Od omenjenega škandala je minilo že pet let. Predlog javnega poročanja je letos praznoval triletnico. Čas je, da tudi Slovenija preide od besed k dejanjem,« pravi.

Pomanjkanje politične volje je precej blag opis prekrška, ki si ga je Slovenija privoščila v Bruslju. Prvič, Weingerl-Požarjeva, ki je sodelovala na zasedanju sveta za gospodarstvo, in finančni minister Andrej Bertoncelj, ki je nato 5. decembra na zasedanju Ecofina ponovil, da Slovenija nasprotuje nadaljevanju postopka po 50. členu pogodbe o EU, sta povsem očitno prekršila veljavno stališče države iz aprila 2018, po katerem Slovenija »ne bo nasprotovala nadaljevanju postopka po 50. členu PEU v primeru, da med državami članicami soglasje za spremembo pravne podlage ne bo doseženo«. Seveda je nedopustno, da vlada pri tako pomembni zadevi ravna arbitrarno. Zakaj potem stališča države do posameznih direktiv sploh usklajujemo v parlamentu?

Drugič pa je Slovenija s tem precej sprenevedavo glasovala za nekaj, kar je v očitnem nasprotju z interesi slovenske države. Direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar recimo pravi, da bi rešitev, kot jo je predlagala evropska komisija, Slovenija morala energično podpirati, ne pa da ji nasprotuje. »Luksemburg je majhna država, je finančni center in seveda živi na račun manipulacij z davki, Slovenija pa ne. Zaradi tega je seveda logično, da bi se morala Slovenija zavzeti za bolj transparentna računovodska pravila. Edino tako je namreč možno, da se majhne države, kot je Slovenija, v katerih ni koncentracije multinacionalk, dolgoročno rešijo teh izzivov,« pravi. Seveda ima prav.

Tokrat smo se s sprevrženo razlago pridružili voljni koaliciji držav iz vzhodne Evrope, ki so podprle Luksemburg kot davčno oazo.

Po izračunu evropskega parlamenta iz leta 2015 naj bi države EU zaradi davčnih oaz vsako leto izgubile od 50 do 160 milijard evrov davkov. Slovenija pa na podlagi raziskave, ki so jo nedavno naredili ekonomisti Thomas Tørsløv, Ludvig Wier in Gabriel Zucman, izgubi več kot 165 milijonov dolarjev na leto. Največ, 99 milijonov dolarjev, seveda na račun Cipra, ki je med mnogimi slovenskimi podjetniki eno najljubših pribežališč. Na drugem mestu je Švica, zaradi katere naj bi bil slovenski proračun letno prikrajšan za 23 milijonov evrov, temu sledita Luksemburg in Irska, kjer Slovenija skupaj izgubi 20 milijonov evrov, in potem še Nizozemska, Belgija ter različne otoške države, kot so Bermudi.

Tiha podpornica oaz

Opisani primer glasovanja v svetu EU, kjer je Slovenija podprla interese davčnih oaz, ni osamljen. Slovenija je zadržana tudi do uvedbe enotne formule, po kateri bi države EU izračunavale davčno osnovo, ki se upošteva pri določanju davka na dobiček (CCCTB). Po letu 2017 slovenska vlada načeloma sicer podpira predlog takšne direktive, a predlaga postopno uvajanje novih pravil. Dalje – slovenska vlada je še leta 2015 podpirala ustanovitev globalnega medvladnega davčnega organa v okviru OZN, prek katerega bi lahko vse države enakopravno sodelovale pri oblikovanju skupnih davčnih pravil. Po novem ne več. Slovenija je sedaj proti, češ da lahko to funkcijo opravlja organ znotraj kluba bogatih, v OECD.

Nekatera stališča Slovenije so včasih tako neverjetna, da opazovalec obnemi. Finska si je ob predsedovanju EU kot enega izmed ciljev zastavila tudi boj proti davčni optimizaciji, Slovenija pa to davčno optimizacijo podpira. Ko je marca leta 2016 Slovenski državni holding (SDH) Novo KBM prodal podjetju v Luksemburg, so se iz SDH na kritike odzvali, da prodaja v Luksemburg ni zgolj legalna ali legitimna, ampak celo pozitivna. »Če bi namreč investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji,« so sporočili.

RTV Slovenija pa je leta 2016, ob razkritju t. i. Panamskih dokumentov, začutila potrebo, da na spletu objavi naslednje stališče uredništva: »Po mnenju MMC-ja je poslovanje prek t. i. podjetij offshore povsem sprejemljivo, saj se lastniki zanj odločijo iz čisto upravičenih razlogov, npr. lažjega ustanavljanja in poslovanja, morda zaradi želje po anonimnosti lastništva nepremičnine …« Davčne oaze niso neki oddaljeni tropski otoki v Atlantskem oceanu, na katerih so skriti milijoni, kot si jih radi predstavljamo. Seveda gre pri nekaterih, ki tam poslujejo, za željo po lažjem ustanavljanju podjetij in po lažjem poslovanju ali pa za željo po anonimnosti. A velik del svetovnega biznisa, ki poteka prek davčnih oazah, predstavlja nezakonita trgovina z orožjem, drogami ali s terorizmom. Po ocenah nevladnih organizacij, kot je Mreža za pravične davke, med 30 in 50 odstotki. Davčne oaze zato niso le finančni problem, ampak globalni moralni problem. Kako lahko države to politiko sploh podpirajo, se verjetno sprašujete. Slovenija to počne z nasmeškom, z najlepšimi besedami in morda še s kakšnim pravnim argumentom za povrh. In daleč od oči javnosti.