Enakost spolov v Sloveniji pomembna le na papirju

Ko je Ursula Von der Leyen postala predsednica Evropske komisije, se je zavezala, da bo oblikovala prvo komisijo z enakim številom žensk in moških. Čeprav ji to ni povsem uspelo, je njena komisija vseeno najbolj spolno uravnotežena do zdaj: šteje dvanajst žensk in petnajst moških.

Enakost spolov naj bi bila med ključnimi strateškimi cilji Evropske unije. Ob tem velja opozoriti, da je »enakost« termin, ki pomeni – kot navaja tudi spletišče državne uprave RS –, da morajo biti ženske in moški ne le zakonsko, ampak tudi v praksi enako prepoznavni, razpolagati morajo z enako družbeno močjo, biti enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja ter imeti enako korist od rezultatov družbenega napredka; ne pomeni pa istosti ali zanikanja razlik med ženskami in moškimi, ob kar se nasprotniki načela enakosti pogosto spotaknejo.

A kako je z zastopanostjo žensk v politiki v praksi? Dober zgled daje Finska, ki je ravnokar dobila najmlajšo premierko na svetu, 34-letno Sanno Marin, v njeni vladi pa bo pet strank, ki jih vse vodijo ženske, večinoma mlajše od 34 let. Finska je tudi sicer med vodilnimi v obravnavi vprašanj, povezanih z enakostjo spolov.

Pa Slovenija? Inštitut za preučevanje enakosti spolov (IPES) je prejšnji teden predstavil izsledke svoje druge raziskave o enakosti spolov. Pod drobnogled so vzeli slovenske kandidatke in kandidate za Evropski parlament – na njihova vprašanja so odgovarjali nosilci list Milan Zver (SDS), Igor Šoltes (Desus), Violeta Tomič (Levica), Gregor Perič (SMC), Irena Joveva (LMŠ), Tanja Fajon (SD) in Angelika Mlinar (SAB), razen Ljudmile Novak (NSi). Politične programe strank, ki jim pripadajo, so analizirali glede na osem ključnih izbranih kriterijev: stekleni strop, plačna vrzel, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, nasilje in spolno nadlegovanje, reproduktivne pravice žensk, spolni stereotipi, aktivno očetovstvo in spolne vloge, njihove programe pa so primerjali tudi s programi evropskih grupacij.

Ana Pavlič, direktorica inštituta, ki je raziskavo vodila, pravi, da je več kot 70 % nosilcev in nosilk list vprašanje enakosti spolov opredelilo kot prioritetno, a je v njihovih političnih programih ta prioritetnost izpuhtela. »37,5 % vseh analiziranih strank enakosti spolov ni namenilo niti omembe ali pa za potrebe volitev niso napisale posebnega političnega programa,« pojasnjuje.

Evropske stranke so bolj napredne: manifesti ALDE, Evropske levice, Evropskih S&D in Evropske ljudske stranke (EPP) se vsaj v treh od osmih analiziranih vidikov dotikajo vprašanja enakosti spolov. Med slovenskimi strankami sta se najbolje izkazali Levica in SD, pove Ana Pavlič, a v program nista zajeli aktivnega očetovstva. Pavličevo skrbi tudi odgovor Irene Joveve, da je plačna vrzel predvsem po zaslugi EU odpravljena, kljub temu da je ta v EU 16 %. Pri NSi so v programu sicer omenili plačno vrzel, a podrobno branje političnega programa razkriva druge razsežnosti njihovega razumevanja te problematike. »V stranki zavračajo vse ’totalitarizme in ideologije nasilja’, med katere pa očitno uvrščajo tudi zagovornike teorije spola: ’Na levi razpihujejo zavist proti uspešnim in poudarjajo razdiralne identitete po spolu, spolni usmerjenosti in barvi kože.’ Poskusi normaliziranja takšnih izjavljanj, ki v radikalnost spravljajo tudi boj za enakost spolov, so naša nova realnost, ki nas bo, če se temu ne bomo odločno uprli, pahnila v čase, ko so bile ženske v svojih življenjih omejene zgolj na zasebno sfero reprodukcije,« opozarja Ana Pavlič.