»Slovenija naj nemudoma preneha z deportacijami v Afganistan in druge nevarne države«

"Pravica do družinskega življenja ne more pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje," je dejal inšpektor Centra za tujce, v odgovoru na prošnjo za zadrževanje afganistanskega begunca Noorullah Oriyakhela

Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica sta na predsednika republike Boruta Pahorja, predsednika vlade Marjana Šarca, varuha človekovih pravic Petra Svetino in ministrico za pravosodje Andrejo Katič naslovili javno pismo o spornem ravnanju upravnih enot in policije v postopkih združevanja družin. Pred tednom dni je namreč novomeška inciativa obvestila medije o nenavadni situaciji Dragane in novomeškega afganistanca Noora, ki ga je policija po dolgem obdobju skupnega življenja zaprla v Center za tujce in ga poskušala deportirati v Afganistan. O tem smo pisali tudi v Mladini. Center za tujce je s strani številnih institucij in organizacij prejel opozorila, da je potrebno v takšnih postopkih spoštovati načelo nevračanja v nevarne regije in pravico do družinskega življenja, a se teden kasneje družinska tragedija nadaljuje.

"Ne le, da so mu iz Centra za tujce šele po večkratnem posredovanju sploh omogočili udeležbo na razgovoru za ugotavljanje dejstev o družinskem razmerju na Upravni enoti Postojna, ampak je po zaključku intervjuja (ki je osnova za začetek postopka), v roke prejel zapisnik z že zapisanim sklepom. Odločitev UE Novo mesto je bila očitno že sprejeta in kot taka po nesreči zapisana v besedilo intervjuja: “… upravni organ bo v skladu z določili 128. člena Ztuj-2 vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana zavrnil”. Tudi uradna oseba, ki je opravljala razgovor, je bila presenečena nad takšnim zapisom in je za pojasnila klicala na UE Novo mesto, kjer so ji odgovorili, da naj sporen del iz besedila preprosto izbriše in ga natisne na novo. Toda iz načina izvedbe postopka je jasno, da se odločevalci na Upravni enoti niso nameravali opredeljevati do podanih dokazov, do navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice ali do zapisnikov intervjuja z udeležencema postopka," so predstavniki Delovne skupine za azil in Dalavske svetovalnice zapisali v javnem pismu. 

Sporno je že dejstvo, da lahko policija samostojno oblikuje stališča o tem, kje sme posegati v človekove pravice prebivalcev - v svojem odgovoru na vlogo za začasno zadrževanje na primer trdi, da "pravica do družinskega življenja ne more pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje ... "

Podpisnice in podpisniki javnega pisma menijo, da je dogodek nazoren prikaz spornega mešanja policijskega dela z delom upravnih odločevalcev, kjer se upravne enote uporablja kot podaljške policijskih postaj: "Sporno je že dejstvo, da lahko policija samostojno oblikuje stališča o tem, kje sme posegati v človekove pravice prebivalcev - v svojem odgovoru na vlogo za začasno zadrževanje na primer trdi, da "pravica do družinskega življenja ne more pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje ..." Še bolj pa nas skrbi, da represiva logika Ministrstva za notranje zadeve narekuje upravnim enotam, kako ravnati v postopkih združevanja družin in celo poskuša z različnimi ukrepi predhodno preprečiti sklenitev takšnih zvez."

Tako je že sporna direktiva št. 211-90/2008/2 (1321-03), ki z namenom preprečevanja fiktivnih porok nalaga Upravnim enotam, da že ob prijavi poroke slovenske državljanke in prosilca za azil oz. tujca brez vstopne vize posredujejo dokumente v preverjanje policiji, ta pa odloči, ali bo poroko dopustila, opozarjajo v javnem pismu. "Delavci na upravnih enotah naj bi torej igrali tudi vlogo obmejnih policistov in hkrati rasno profilirali svoje stranke v postopkih, ki z načinom njihovega vstopa v državo sicer nimajo nikakršne povezave. Direktiva celo na eksplicitno rasističen način zahteva posebno pozornost, »kadar te osebe izhajajo iz afriških držav kot so npr. Nigerija, Sierra Leone, ipd...« - torej, kadar so temnopolti. Tako je policija nalogo preverjanja pristnosti zvez odvzela za to pristojnim organom in si sama vzela pravico, da brez ugotovitvenega postopka odloča o zvezah slovenskih partnerjev s tujci in samovoljno prekinja postopke sklenitve zakonskih zvez. Kot vemo, je to peljalo do protipravnih priporov tujcev, zasegov listin in oviranja postopka urejanja družinskega življenja – nazadnje pa celo do rednega policijskega ustrahovanja slovenske državljanke na njenem domu, z namenom izgona njenega tujega partnerja," dodajajo. 

Policija se je namreč brez zakonske podlage v pisnem odgovoru že opredelila do vprašanja, kdaj uveljavitev pravice do družinskega življenja ni možna, ta interpretacija pa se je znašla v zapisniku upravne enote. 

V primeru Noora in Dragane gre zadeva še korak dlje: policija se je namreč brez zakonske podlage v pisnem odgovoru že opredelila do vprašanja, kdaj uveljavitev pravice do družinskega življenja ni možna, ta interpretacija pa se je znašla v zapisniku upravne enote: "Na ta način se celoten postopek preverjanja okoliščin družinske zveze zaobide, tako tujec kot tudi slovenski partner pa ostaneta brez pravnega sredstva, ki bi zadržal izgon. Ravnanje je šokantno prav zato, ker se policija pri svoji interpretaciji zakonov tako očitno moti (morda se prav zato izogiba situacije, ko bi se ta dejansko znašla v sodni presoji). Evropsko sodišče za človekove pravice je nedvoumno odločilo, da pravica do družinskega življenja ne sme biti pogojevana s tem, kako je oseba v državo vstopila. Ta odločitev sodišča je vsekakor logična, saj ne sme dopustiti scenarijev, po katerih bi lahko prebivalcem zaradi preteklih prekrškov odrekali osnovne človekove pravice. Stvar pa je še toliko bolj jasna v primeru, ko so osebe vstopile v državo kot prosilci za azil - in to v policijskem spremstvu v času humanitarnega koridorja. Vsekakor smo lahko šokirani, da se je takšna interpretacija znašla v zapisniku upravne enote, in to še preden so bile okoliščine osebe sploh preverjene."

"Država naj nemudoma preneha z deportacijami v Afganistan in druge nevarne države, nedokumentiranim prebivalcem v dolgotrajnih postopkih pa preko procesa amnestije omogoči pridobitev dovoljenja za bivanje."

Podpisnice in podpisniki zato ponovno izpostavljajo sledeče točke, ki jih spodaj navajamo tako kot si sledijo v javnem pismu:

1. Policija nima pod nobenim pogojem pravice do posega v družinsko življenje.

2. Oseba ne more biti hkrati v postopku izgona in v postopku pridobivanja dovoljenja za bivanje, zato bi moral Center za tujce nemudoma preklicati odločbo o izgonu in Noora izpustiti na prostost.

3. Jasno je tudi, da oseba ne more imeti mednarodnega potovalnega dokumenta, s katerim lahko potuje iz Slovenije v Afganistan in hkrati ne imeti dokumenta, s katerim bi bila izkazana istovetnost v postopku na upravni enoti. Inšpektor iz Centra za tujce torej Noorovih dokumentov bodisi nima in bi mu zato moral izdati začasno zadrževanje, ali pa jih ima in jih ni predložil Upravni enoti, ko jih je ta zahtevala, s čimer je prekršil svoja pooblastila in oviral postopek pred državnim organom.

Vse sporne listine in direktive soo poslali Varuhu človekovih pravic in Zagovorniku enakih možnosti v presojo, v Noorovem postopku pa so zahtevali izločitev uradnikov, ki so ravnali na nedovoljen način. "Žal pa so takšne nesmiselne situacije vse preveč pogoste, saj so posledica političnih odločitev, ki množici dolgoletnih prebivalcev zaradi manjšega prekrška do konca življenja onemogočajo legalizacijo in dostop do osnovnih pravic. Zato ponovno velja poziv, naj država nemudoma preneha z deportacijami v Afganistan in druge nevarne države, nedokumentiranim prebivalcem v dolgotrajnih postopkih pa preko procesa amnestije omogoči pridobitev dovoljenja za bivanje," dodajajo v javnem pismu. 

Zaradi vsega navedenega podpisnice in podpisniki zato ponavljajo javni poziv in naslovljene predsednika, varuha in ministrico pozivajo, naj ne dovolijo deportacije Noora ter ustavijo vse deportacije iz Slovenije v Afganistan.