»Danes me bodo operirali, bo, kar bo, adijo«

Neuničljiva volja ženske, ki šteje več kot 90 let

So zgodbe, ki jih piše življenje in ki imajo srečen konec. Pozitivni in močni ljudje so navdih vsem nam, še posebej, če so starejši, v jeseni svojega življenja. Ena od takšnih močnih žensk je Anina teta, ki ima več kot 90 let. A tudi najtrdoživejšim se zgodi, da jim zagode zdravje. Zgodbo, ki jo je o svoji teti napisala Ana Cajnko, smo se odločili spodaj objaviti v celoti. "Sreča je bila, da je bila ravno v bolnišnici, ko je začela močno krvaveti. Prav takrat sem bila pri njej. Ko sem se vrnila domov, sem preverila, če jo bodo premestili na intenzivni oddelek. In so jo. Ampak moja teta ni kar tako, še poklicala me je z intenzivne, preden so ji vzeli telefon. Takrat je bila prvič slišati prestrašena," je med drugim zapisala Ana.

Prijavila se je v bližnji dom starejših, za vsak slučaj, če bi ga kdaj potrebovala 

Moja teta je letos spomladi z lopato prekopala vrt, ki je dvakrat večji od mojega. Pravzaprav je manjša njiva. Živi sama, nima otrok, v celoti poskrbi sama zase. Stanovanje je vedno kot iz škatlice. Vsak dan si za kosilo skuha kompleten obrok in redno vsaj pol ure zatem počiva. Vsak dan dopoldan popije nekaj močnejšega, po kosilu pa kozarec vina, domačega, seveda. Veliko bere in rešuje križanke. Vsak dan telovadi in se razgiba takoj, ko vstane.

Klet ima polno vložene zelenjave, marmelad, ki jih je nakuhala, različne zelenjave, ki jo je sama pridelala. Ima jo polno zamrzovalno skrinjo. Zdaj, ko sama ne nabira več gob, se oskrbi z njimi pri nečakih. Prisega na domačo pridelavo mesa in zelenjave.

Redno hodi k frizerju, se oblači po modi in letom primerno, je urejena, na znotraj in zunaj.

Vsak dan hodi na tržnico hranit muce, ki nimajo doma. 

Veliko stvari je morala opustiti, pa ne žaluje. Reče: "Tega pač ne bomo več počeli." Letos prvič ni bila na morju, navadno je bila vsaj en mesec in se veliko sončila ter plavala. Zaradi meningitisa, ki ga je pred časom prebolela, ji menda sonce ne prija več tako zelo.

Najmanj enkrat na teden se dobi s prijateljicami na kavi in ob kozarčku. Vse so mlajše od nje. Spomni se na vsak rojstni dan svojih nečakov, jim telefonira, pošlje darilo in voščilnico.

Nikoli ni vozila avta. Sedaj, ko je izgubila že drugega partnerja, se je dogovorila z enim od nečakov, da mu odstopi svoj avto in jo ta po potrebi pelje,kadar se odloči kam oditi. 

Najmanj enkrat na mesec pokliče vse nečake, med drugim tudi mene. Poizve, kako smo in poroča dalje. Seveda nam vmes tudi svetuje in pokomentira,kako naj bi morali delati.

Za obisk pri njej se moram najaviti vsaj nekaj dni prej. Pripravi kompletno kosilo, juha je vedno božanska, da o prilogah niti ne govorim.

Prijavila se je v bližnji dom starejših, za vsak slučaj, če bi ga kdaj potrebovala. Seveda jih je s svojim videzom in tem, kaj vse še zmore, presenetila.

Ima dobro osebno zdravnico, ki ji vedno prisluhne. Ne dolgo nazaj se je odločila, da opravi kolonoskopijo, saj se ji je zdelo, da z njeno prebavo ni vse tako, kot bi moralo biti. Čakalne vrste so dolge, zato je poiskala samoplačniško ambulanto.

Ko se je bližal datum, je pričela s čiščenjem črevesja, po navodilih ambulante, seveda. Pa se je obrnilo tako, da je začela krvaveti in pristala je na urgenci. Tam ni bilo vse tako, kot bi moralo biti, a kmalu je bila spet doma, vendar malce zbegana, saj ni vedela, kaj se dogaja. Ko je končno opravila kolonoskopijo, so ugotovili, da ima raka na črevesju. Problem je nastal, ko so ugotovili tudi, da ima srčno popuščanje in da bi bila operacija črevesja preveč tvegana.

Ker je moja teta taka, kot je, je bila strokovnjakom v Kliničnem centru izziv in fenomen. Zelo so se potrudili in jo sprejeli v bolnišnico, da je opravila vse preiskave. Kardiolog ji je odsvetoval operacijo črevesja pred operacijo srca, a odločitev o tem prepustil njej. Operirati ali ne? Odločila se je, da ne gre na nobeno operacijo. Rekla je: "Rada živim in dokler bom, bom."

Pa se je obrnilo drugače. Tisto v črevesju je prehitelo vse drugo. Sreča je bila, da je bila ravno v bolnišnici, ko je začela močno krvaveti. Prav takrat sem bila pri njej. Ko sem se vrnila domov, sem preverila, če jo bodo premestili na intenzivni oddelek. In so jo.

Ampak moja teta ni kar tako, še poklicala me je z intenzivne, preden so ji vzeli telefon. Takrat je bila prvič slišati prestrašena. Rekla mi je: "Danes me bodo operirali, bo, kar bo, adijo."

In so jo operirali, še tisto noč. Nisem spala, ves čas sem mislila nanjo, kako prestrašena je morala biti, v kakšni stiski je, ali bo njeno srce zdržalo ... ???

Kaj mislite, se je zgodilo zjutraj? Poklicala sem v bolnišnico in izvedela, da je operacija uspela in da je teta pravkar zahtevala svoj telefon. Njeno sporočilo je bilo kratko: "Preživela, hvala, adijo!"

Ja, to je moja teta. Vedno ima naloge in poskrbi za čisto glavo.

Ko sem jo klicala popoldan, spet ni imela časa za pogovor. "Imela sem obisk, sestre tukaj so zelo v redu, tiste spodaj niso bile, bom naredila vse, da ostanem tu čim dlje."

Danes si je končno vzela čas za nekaj več stavkov. Povedala mi je, da se počuti odlično, da hodi po hodniku, ima različne terapije, da sta jo prišla pozdravit primarij in kardiolog, ki se ne more načuditi, kako dobro je vse prenesla. "RADA ŽIVIM!!" To je stavek, ki sem si ga zapomnila. Morda je prav to pomagalo njenemu srcu, kljub slabim prognozam kardiologov. Kdo ve?!

Bistvo sem prihranila za konec. Kadar kaj jamram glede svojega zdravja, mi reče: “Pa saj si 20 let mlajša od mene!” To, da imam 70 let, se ji ne zdi pomembno.

Moja teta bo čez slab mesec dopolnila 94 let. Prepričana sem, da bo živela polno življenje do konca svojih dni.

Ana Cajnko., 16.12. 2019