Dr. Babafemi Badejo, politolog: »Evropa že predolgo nateguje Afriko«

»Evropa že predolgo nateguje Afriko«

V javnih in političnih razpravah o množičnih migracijah oziroma tokovih beguncev, ki se stekajo v Evropo iz Afrike, prevladuje strogo evrocentrični pogled. Zdi se, da se večinska evropska javnost začne zavedati svetovnih problemov šele, ko se ti pojavijo na mejah celine. Toda krizna žarišča niso Lampedusa, posamična sredozemska pristanišča ali obskurni mejni prehod Jelšane. Izvori različnih kriz, ki silijo milijone ljudi v migracije, so veliko južneje od Evrope. Razumevanje teh izvorov je nujno, če se hočemo v prihodnosti uspešno lotiti reševanja izzivov, ki povezujejo usodo Afrike in Evrope, je prepričan dr. Babafemi Badejo, nigerijski akademik in raziskovalec, ki je poučeval na Univerzi v Lagosu in ameriški Kalifornijski univerzi. Dobri dve desetletji je bil visoki predstavnik Združenih narodov na misijah v Somaliji, Sudanu, Liberiji in Gvineji Bissau in do nedavnega tudi vodilni svetovalec Humanitarne agencije Afriške unije. Zdaj živi v Lagosu in dela za mednarodno svetovalno podjetje Yintab Strategy Consults.

Kateri so najpomembnejši dejavniki nestabilnosti v zahodnoafriški regiji? 

V zahodni Afriki opažamo pozitivne premike, kar zadeva ustvarjanje novih delovnih mest, gospodarske naložbe, konkurenčnost in podobno, vendar pri dolgoročnem zagotavljanju miru zagotovo manjka prost pretok ljudi. Neke vrste schengenske ureditve, kakršno pozna Evropska unija, Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS) še vedno nima. Po mojem je to velika težava. Če se ljudje ne mešajo med seboj, jih laže izkoriščate in obračate drugega proti drugemu. Zahodnoafriška regija trpi tudi zaradi primanjkljaja v razvoju infrastrukture, ki bi omogočil večjo regionalno integracijo, znotraj posameznih držav pa ljudem zagotovil mobilnost, kar bi vodilo v nadaljnji razvoj, ta pa k večji socialno-ekonomski stabilnosti. Ni namreč samo mir potreben za razvoj, tudi razvoj je potreben za mir.

Vsak primanjkljaj prispeva k povečanju nezadovoljstva, to pa lahko zaneti nove požare. Še vedno imamo opraviti z medetničnimi konflikti in islamskim ekstremizmom, ki ga pooseblja Boko Haram. Ena večjih težav v povezavi s tem je dotok orožja, ki se steka v našo regijo iz Libije. Kolaps Libije in širjenje nestabilnosti po vsem Sahelu seveda vplivata tudi na našo varnost.

Največji izzivi, s katerimi se bomo morali še resno spoprijeti, pa izvirajo iz podnebnih sprememb. Kot konkreten primer naj navedem Čadsko jezero, ki se naglo krči in obsega le še 10 odstotkov svoje nekdanje površine. Tu ne gre le za vodo, ki izginja, z njo izginja tudi tradicionalni način življenja milijonov ljudi. Ko sem bil otrok, so ribe iz Čadskega jezera potovale po številnih rekah, ki tečejo skozi Nigerijo, danes pa tega ni več. Zato vedno več ljudi ne ve, od česa naj živijo. Velik problem je tudi širjenje Sahare, ki vodi v neregularne in nenadzorovane migracije. Nomadski živinorejci so se prisiljeni seliti vedno bolj proti jugu in tu pogosto izbruhnejo spori s poljedelci, ki branijo svojo zemljo. Oboroženi incidenti se vrstijo v več državah hkrati in vse se niso sposobne enako učinkovito spoprijeti s temi nastajajočimi krizami.

Kako se je tega lotila Nigerija? 

Da, podnebne spremembe ogrožajo tudi Nigerijo. Nobenega dvoma ni, da se položaj poslabšuje. Veseli me, da se tudi ljudje v Evropi tega vedno bolj zavedajo. Na Blejskem strateškem forumu sem bil prijetno presenečen, ko je estonska predsednica Kersti Kaljulaid spregovorila o izginjanju Čadskega jezera. Ta težava je navsezadnje povezana s problemom Boko Harama. O tej teroristični organizaciji se skoraj dosledno govori z verskega vidika, vendar je dejstvo, da Boko Haram pridobiva veliko novincev prav iz okolice Čadskega jezera, saj mladim moškim zagotavlja plačilo in s tem možnost preživetja. Če se hočemo postaviti po robu pojavu mednarodnega terorizma, se moramo zavedati vseh izvorov tega zla in ukrepati.

Če hoče Evropa zmanjšati dotok migracij iz posamezne afriške države, potem ji ne more nameniti 10 milijonov evrov pomoči, v istem letu pa ji vzeti 50 milijonov.

Verjamete, da je med evropskimi voditelji dovolj zavedanja o dejanskih vzrokih za nestabilnost v zahodni Afriki, ki sili ljudi v množične migracije? 

Evropa predvsem veliko govori o naložbah in pomoči, toda najprej potrebujemo poglobljene analize razširjenosti naštetih težav in njihovih posledic. Ampak spet, eno je zavedati se problemov, nekaj drugega pa je lotiti se reševanja teh problemov. Sprašujem se, ali trenutno sploh obstaja resna volja za to. Evropa obljublja pomoč pri razvoju, predvsem ko je govor o zajezitvi množičnih migracij, vendar ni videti, da bi se kaj velikega dogajalo na tem področju. Tudi v najizrednejših primerih je pomoč Evropske unije pogosto zelo počasna, ker je vezana na dolgotrajne birokratske postopke.

Hkrati vemo, da Evropska unija redno namenja velike vsote libijskim gospodarjem vojne, da zadržujejo temnopolte migrante, najpogosteje v zelo nehumanih razmerah. Pri tem opažamo, da je evropskim voditeljem vseeno, kaj se vsa ta leta dogaja z migranti v Libiji, čeprav obstaja dovolj dokazov, da jih tam mučijo, pobijajo in prodajajo za sužnje.

Iz tega sledi, da Evropi oziroma Evropski uniji ne gre povsem zaupati? 

Ne more biti vse odvisno od Evrope. Evropska unija lahko daje zgled z voditelji, kakršne bi potrebovala tudi Afrika. Kajti od nje same je navsezadnje odvisno, ali bo postala privlačnejša za tuje naložbe, ne sme biti videna samo v vlogi prejemnice pomoči. Nujno mora razviti resnična partnerstva s čim več mednarodnimi akterji, sicer bo še naprej izkoriščana. Različni mednarodni gospodarski sporazumi so močno naravnani proti našim interesom. Veliko se, denimo, govori o pomoči Afriki, vendar se z naše celine odnaša več denarja, kot pa nam ga je namenjenega v obliki pomoči.

Evropa, ki zelo ljubosumno spremlja vstop Kitajske na afriške trge, bi morala natančno analizirati svoje početje na naši celini in si odgovoriti na vprašanje: kdo tu bolj izkorišča Afriko? Navsezadnje je vse povezano. Če hoče Evropa zmanjšati dotok migrantov iz posamezne afriške države, potem ji ne more nameniti 10 milijonov evrov pomoči, iz nje pa v istem letu vzeti 50 milijonov. Nekdanje evropske kolonialne sile še vedno ohranjajo stare navade, številne druge članice Evropske unije pa o tem molčijo. Prejšnji podpredsednik italijanske vlade Matteo Salvini je sicer januarja obtožil Francijo, da še naprej krade bogastvo iz svojih nekdanjih kolonij, to pa je spodbudilo ostre odzive Pariza. A ta znotrajevropska vprašanja je treba odpirati in razčistiti, saj resnično vplivajo na celotno Evropo.

Poleg tega se morata Evropa in širše gledano zahodni svet sprijazniti s tem, da vzpon Kitajske načenja njuno dominacijo v sistemu svetovnega kapitalizma. Nas Afričanov ne prepričajo besede evropskih voditeljev, ko nas nagovarjajo, češ joj, pazite se, Kitajci vas bodo kolonizirali. To na nas resnično ne naredi vtisa, kajti kaj pa imamo pokazati svetu po stoletjih evropske kolonizacije in suženjstva? Oprostite izrazu, ampak Evropa že predolgo nateguje Afriko. Ustvarjanje fobije pred Kitajsko ni pravi način reševanja skupnih težav, namesto tega bi morale stopiti v ospredje trajnostno naravnane alternative, s katerimi bi dejansko zvišali življenjsko raven ljudi v Afriki.

Vendar mar ni to navsezadnje odvisno od afriških držav oziroma Afriške unije? 

Seveda, tudi afriške države se morajo vesti veliko odgovorneje. Vzroki, ki so v preteklosti vodili v konflikte in povzročali nestabilnost, so še vedno prisotni. Eden prevladujočih je pomanjkanje odgovornosti naših političnih elit. Nigerija, denimo, ima ogromno naravnih virov in bi se pri razvoju lahko odrezala veliko bolje, če ne bi bila med našimi voditelji kleptomanija tako zelo razširjena.

Razsežnost kraje proračunskih sredstev, ki poteka v številnih državah, je prav neverjetna. Če seštejemo vse skupaj, govorimo o stotinah milijard evrov. V posameznih primerih so pokradena sredstva vendarle vložena v matičnih državah, v drugih primerih, kot je nigerijski, so denar preprosto odnesli in je končal na zasebnih računih v davčnih oazah ali pa v evropskih bankah. To evropske države zelo dobro vedo. Vsak poskus, da bi ta denar po zamenjavi oblasti ali diktatorjevi smrti dobili nazaj, sproži krize v odnosih z različnimi evropskimi vladami. Obdržati hočejo denar, ne želijo ga vrniti, čeprav dobro vedo, da je ukraden. Naj navedem konkreten primer: Sani Abacha je bil vojaški diktator, ki je Nigeriji vladal od leta 1993 do svoje smrti leta 1998. Zanemarljivo majhen del denarja, ki ga je ta človek pokradel in naložil na tuje bančne račune, se je vrnil v njegovo domovino. Švica, ki vztraja, da so njeni finančni posli zdaj čistejši in transparentnejši, je vrnila nekaj denarja, druge zahodne države pa s tem zavlačujejo, čeprav je od takrat minilo že 23 let.

Gre za nepredstavljiv obup, gre za tveganje življenja zato, da bi ga enkrat sploh lahko imeli. Evropsko razumevanje tega problema se mora spremeniti.

Hkrati opažamo, da so zahodne vlade zelo odzivne in natančne pri spremljanju mednarodnih finančnih tokov, ko je govor o sumih financiranja terorizma. Prav, a treba je razumeti, da vendarle obstaja povezava tudi med krajo državnega premoženja, vse večjo revščino in nezadovoljstvom ter porastom terorizma.

Oziroma porastom množičnih migracij. 

Resnično potrebujemo ta denar, da bi ga vložili v gospodarstvo in tako omogočili več delovnih mest našim ljudem, da ti ne bi tako množično migrirali na tuje. Ljudje, ki odhajajo v Evropo, se dejansko bojijo za svojo varnost oziroma za svoj obstoj. To niso zgolj ekonomski migranti. To so ljudje, ki so pripravljeni prečkati Saharo, čeprav se popolnoma zavedajo, da lahko na poti umrejo zaradi pomanjkanja vode, to so ljudje, ki so potem pripravljeni prečkati Sredozemsko morje, prav tako s popolnim zavedanjem, da se lahko utopijo. Ekonomska migracija tu ne bi smela biti videna kot edini vzgib, ki jih žene na takšno pot. Gre za nepredstavljiv obup, gre za tveganje življenja zato, da bi ga enkrat sploh lahko imeli. Evropsko razumevanje tega problema se mora spremeniti.

In seveda, na drugi strani imamo voditelje Afriške unije, ki jih je treba vprašati, zakaj prenašajo vse naštete stvari, ki uničujejo življenje milijonov Afričanov. Zakaj niso bili v vseh teh letih sposobni ustvariti nobene smiselne alternative uveljavljenemu sistemu izkoriščanja in plenjenja. Dejstvo je, da potrebujemo dialog med Afriko in Evropo, in če je to potrebno, tudi mednarodni pritisk, da razčistimo nekatera vprašanja in prihodnost razbremenimo skupnih težav. Bolj ko bomo s tem odlašali, teže bo nazadnje za vse.