Dr. Janja Hojnik, poznavalka evropskega prava: »EU ima dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod«

»Lahko bi rekli, da ima EU dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod«

Mnogi radi primerjajo Evropsko unijo z Jugoslavijo, Bruselj pa ima v tej analogiji enak položaj kot osovraženi Beograd, brezno brez dna, v katero naj bi se stekal naš težko prisluženi denar, v zameno pa dobivamo samo direktive in navodila evrokratov. Kot razlaga dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za pravo EU z mariborske Pravne fakultete in prorektorica Univerze v Mariboru, pa je EU v praksi skoraj povsem odvisna od dobre volje svojih članic; te nanjo prenašajo nekatere dele svoje moči, obenem pa vsaka izmed njih še vedno sledi predvsem svojim nacionalnim interesom. Kot kažejo italijanske dokapitalizacije bank in hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe, so številne države pri tem odločnejše in tudi uspešnejše od Slovenije.

Naši politiki so že odpirali šampanjce, Slovenija pa je v sporu s Hrvaško vsaj za zdaj ostala s težko priborjeno arbitražno razsodbo, ki je ne more implementirati. Kako je to mogoče, kako se lahko neka tako civilizirana evropska država, kot je Hrvaška, kratko malo požvižga na mednarodno pravo?

To je drugače kakor v postopkih med fizičnimi osebami; če bi jaz tožila vas in bi vam sodišče nekaj naložilo, bi to dosegla – zlepa ali zgrda, ne glede na to, ali vi sodišče priznavate ali ne. Če ne bi sodelovali, bi vam na primer blokirali transakcijski račun ali rubili premoženje. Ko gre za spore med državami po mednarodnem pravu, pa so zadeve bistveno bolj zapletene. Države so suverene in same sprejemajo odločitve zase, na sodišče jih lahko postaviš samo, če v to privolijo. V EU je malce drugače, njene članice so z vključitvijo privolile, da so lahko tudi tožene v zvezi z vprašanji, ki zadevajo zadeve EU. Arbitraža je instrument mednarodnega prava, in čeprav je razsodba pravno veljavna, jo po mednarodnem pravu težko izvršimo, zato Slovenija zdaj poskuša to doseči z evropskim pravom. Zato smo se obrnili na Sodišče EU. Je pa seveda mogoče, da bo slednje razumelo, kot da želi Slovenija prek njega po ovinku priti do uveljavitve arbitraže in pri tem ne bo želelo sodelovati. Generalni pravobranilec mu je dejansko to tudi predlagal.

Mislite, da ga bo sodišče poslušalo in primera res ne bo sprejelo? 

Močno upam, da ne. Spore je treba reševati, ne pa jih pustiti nerešene, da zastrupljajo odnose. V prid pravni rešitvi gre dejstvo, da se pogodba o pristopu Hrvaške k EU navezuje na arbitražo in da so urejene meje pogoj za članstvo v EU ter za izvrševanje nekaterih področij prava EU. Torej bi bilo nekako logično, da gre za evropsko zadevo in da sodišče v Luksemburgu razsodi o naši tožbi. Če bi odločilo v našo korist, sosedje pa še vedno ne bi spoštovali niti te sodbe, bi se morala vmešati evropska komisija in proti Hrvaški uvesti postopek, ki bi se lahko končal z nekaterimi sankcijami, tudi denarno kaznijo. Če pa bo sodišče v Luksemburgu res odstopilo od zadeve, nam ostane le še, da sami s Hrvaško rešimo sporno vprašanje, morebiti ob mediaciji evropske komisije ali parlamenta, kar se mi ne zdi zelo verjetno. Pravzaprav se zna zgoditi, da bo konflikt morala reševati še naslednja generacija politikov.

Očitno je, da se slovensko-hrvaški spor EU zdi povsem banalna zadevščina, nekakšno obskurno ravsanje balkanskih barbarov. Francoski predsednik arbitražnega sodišča je vihal nos, češ da se pričkamo »o močvirju, kjer živijo samo komarji in žabe«. Bi tako govoril tudi, če bi šlo za mejni spor na primer med Nemčijo in Italijo?

Verjetno ne. Zahodni mediji naš zaplet z arbitražo označujejo kot povsem postranski, češ da ima EU mnogo pomembnejših tem, s katerimi se mora ukvarjati. Ko se je Hrvaška priključevala EU in je Slovenija njeno članstvo pogojevala z arbitražo, se je EU vključila v proces, ker je imela interes za širitev. Zdaj tega vzgiba ni več in s stališča EU ni nobene razlike tudi, če problem ostane nerešen.

Pravzaprav se zna zgoditi, da bo mejni spor s Hrvaško morala reševati še naslednja generacija politikov.

Mar res? Kaj pa, če se slovenska politika odloči, da bo blokirala vstop Hrvaške v schengensko območje? 

Pravno ima to možnost, bo pa morala presoditi, ali je to politično modro. Za zdaj ni edina, ki nasprotuje hrvaškemu vstopu v schengen in torej ne more s to karto izsiliti spoštovanja arbitraže. Kot kažejo izkušnje z blokado hrvaškega članstva v EU zaradi arbitraže, bi tovrstno izsiljevanje preostale članice verjetno slabo sprejele, mednarodni ugled Slovenije bi znatno padel, Hrvaška pa bi si pridobila simpatije. Ne nazadnje pa bi tudi nam koristilo, če bi se meja varovanega območja prestavila proti jugu, in nedvomno si velik del Slovencev želi tega.

Kakšen je potem sploh še smisel mednarodnega prava, če nima nobene veljave? Saj ga ne spoštujejo niti najmočnejše države, kot lahko vidimo pri različnih podnebnih sporazumih in deklaracijah o spoštovanju temeljnih človekovih pravic. 

To se dogaja ves čas. Zato opozarjam svoje študente, naj nikakor ne verjamejo, da živijo v idealnem svetu, kjer je zagotovljena absolutna vladavina prava – ne v Sloveniji in ne v mednarodnem merilu. V mednarodnem pravu države gledajo predvsem na svoje nacionalne interese, ki jim mnogokrat dajejo prednost tudi pred zagotavljanjem človekovih pravic. Poglejte samo primer novinarja Hašodžija, ki ga je brutalno umoril savdski režim. Ali pa vojno v Siriji. Hrvaška se seveda dobro zaveda, kako brezzobo je dejansko mednarodno pravo. Mednarodno pravo ima veljavo, vendar le, ko gre za zrele države, ki gospodarski in politični sistem gradijo na vladavini prava, takšnih držav pa je danes v svetu zelo malo.

Spor med Slovenijo in Hrvaško je menda prvi tovrstni primer v zgodovini EU in zanj ni nobene precedenčne sodbe. Ali to pomeni, da se evropsko pravo še vedno razvija in da še išče svoj položaj glede na pravne rede posameznih članic in v razmerju do mednarodnega prava? 

V samih začetkih evropskega povezovanja je Sodišče EU jasno sporočilo, da deluje po novem, evropskem pravnem redu, ki ni klasičen mednarodni pravni red. Evropski pravni red je šele moral zgraditi svojo legitimnost. Primeri razsodb proti Madžarski in Poljski kažejo, da se Sodišče EU in tudi sama EU zavedata, da je treba storiti korak dlje od neke prvobitne ekonomske integracije v nadnacionalno skupnost. V tem kontekstu je slovensko-hrvaški konflikt za evropske pravnike izredno zanimiv in prepričana sem, da bo našel mesto v marsikaterem strokovnem učbeniku.

Ampak na drugi strani ima vsaka članica EU svoj pravni sistem, ki ima tradicijo in precedenčne sodbe, predvsem pa varuje nacionalni interes dane države. Kako lahko potem evropsko pravo kot še ne docela vzpostavljen sistem posega na to polje in zagotavlja varovanje evropskega interesa? Kot nazorno dokazuje Hrvaška, je praktično nemogoče krotiti sebične interese posameznih članic.

Primarna usmeritev vsake članice, tudi Slovenije, je iskanje ekonomskih koristi zanjo, šele potem se gleda na evropske vrednote. Vsaka država bo denimo spodbujala kupovanje domačega blaga, obenem pa želi izvažati na tuje trge. Posamezna članica EU je še zmeraj suverena in z vedno novimi pogodbami – kot sta bili na primer maastrichtska ali lizbonska – na evropske ustanove prenaša le dele svoje suverenosti. Drugi vzvod uresničevanja evropskega interesa so finance; EU svojim članicam razdeljuje znatna sredstva, a pod pogoji, ki ustrezajo drugim evropskim politikam. A ker je še vedno vsaka država zase nosilka lastne suverenosti, jih konec koncev ni mogoče prisiliti, da bi delovale proti svojim nacionalnim interesom. To je drugače kot v nekdanji Jugoslaviji; tedaj je Beograd kot center odločanja določal politiko članic in jim odmerjal suverenost, v EU pa so članice tiste, ki odstopajo del svoje moči Bruslju.

Pri tem pa vse niso enako servilne. Pred dnevi se je Italija odločila, da bo z 900 milijoni evrov dokapitalizirala banko Popolare iz Barija; to je ena od dvanajstih bank, ki jih bo neposredno reševala italijanska država, čeprav gre po pravilih EU za nedovoljeno državno pomoč. Italijani bodo raje plačali kazen, kakor pa se odpovedali svojim bankam – na drugi strani je Slovenija po diktatu evrokratov razlastila imetnike podrejenih obveznic v svojih bankah in slednje za drobiž prodala tujcem. Zakaj je slovenska politika tako neodločna? 

Politika se prilagaja okoliščinam, z njo pa po potrebi tudi pravo. Na vrhuncu bančne krize je Evropa zamižala na obe očesi in številnim državam dovolila, da so v nasprotju z regulativo rešile svoje banke z znatnimi injekcijami iz državnih proračunov. Ker je tedaj pač obstajala resna nevarnost, da bi banke propadle, kar bi lahko pokopalo celotno gospodarstvo. Pri Sloveniji je bila nekaj let kasneje EU precej bolj dosledna. Je že tako, da v izrednih razmerah pravo mnogokrat izgubi veljavo, in v času, ko smo mi reševali svoje banke, evropski bančni sektor ni bil več v izrednih razmerah.

Evropa deluje drugače kot Jugoslavija; nekdaj je Beograd kot center odločanja določal politiko držav in jim odmerjal suverenost, v EU pa so članice tiste, ki odstopajo del svoje moči Bruslju.

Koliko evropsko pravo, vsa ta nepregledna količina direktiv in priporočil in sodne prakse, dejansko vpliva na slovenski pravni sistem in na našo realnost? 

Ta vpliv je izjemen, mnogo večji, kot si mislimo. Razumeti je treba, da je pravo EU nadrejeno nacionalnemu pravu; če pride do konflikta med predpisi, mora slovenski sodnik uporabiti evropske. Razsodbe Sodišča EU v Luksemburgu in Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu imajo precedenčne učinke, kar pomeni, da neposredno vplivajo na presojo v sorodnih zadevah v Sloveniji. Tak primer je bila sodba sodišča v Luksemburgu glede odstrela volkov na Finskem, ki je nato vplivala na slovenske debate o odstrelu zveri. Ali pa sodbe o kreditih v švicarskih frankih za državljane Španije, Poljske, Madžarske in Romunije ... Po nekaterih analizah pravo EU vpliva na okoli 80 odstotkov pravne materije v državah članicah. Sedaj, ko se harmonizirata tudi področje kazenskega prava in dednega prava, je ta delež najbrž še večji.

Kako dobro pa slovenski sodniki in pravniki po vaših izkušnjah poznajo evropske predpise? 

Ministrstvo za pravosodje sicer organizira različne seminarje na to temo, vse več pravnikov je tudi študiralo na fakulteti v času, ko je bilo pravo EU že na programu. Vendar je to premalo. Iz vsebine državnega pravniškega izpita, ki je vstopnica v vse pravosodne poklice, je jasno vidno, da je to področje pri nas še vedno preveč podcenjeno. Zlasti sodniki bi morali venomer dopolnjevati svoje poznavanje evropskih predpisov, kar se vidi v primerih množičnih tožb pred slovenskimi sodišči – na primer v postopkih razlaščenih imetnikov bančnih obveznic in državljanov, ki so imeli kredite vezane na švicarski frank. Ti so se združili in povezali s strokovnjaki doma in v tujini, dobro so seznanjeni s slovenskim in evropskim pravom in prakso po Evropi. Da bodo sodniki lahko kompetentno odločali o teh zadevah, ki vključujejo pravo EU, bi po mojem mnenju moralo pravosodno ministrstvo oblikovati posebno strokovno službo, ki bi jim dajala potrebno podporo.

Je neposredna posledica sodniškega primanjkljaja v poznavanju materije vse več uspešnih tožb slovenskih državljanov proti državnim institucijam na Sodišču za človekove pravice v Strasbourgu? 

Sodišče v Strasbourgu ni organ EU, ampak Sveta Evrope in presoja kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. V razmerju do te konvencije ne gre toliko za sodniško nepoznavanje materije kot večjo seznanjenost državljanov in odvetnikov s to možnostjo. Če posameznik meni, da država članica krši evropske predpise, je zaradi tega ne more tožiti pred Sodiščem EU v Luksemburgu; to lahko storita le evropska komisija in posamezna članica. V Strasbourgu pa je drugače in nanj se naši državljani vse pogosteje obračajo, zlasti v primerih pravice do sojenja v razumnem roku ali pa pravice do premoženja, ali zaradi očitkov kršitev s strani policije, da je v svojih postopkih prekoračila svoja pooblastila. Tako da imate prav, Slovenci se kar množično obračajo na to sodišče. In to se mi zdi tudi prav; dokler uporabljamo pravne poti in ne nasilnega reševanja sporov, je to v redu. Temu so sodišča, domača in mednarodna, tudi namenjena.

Ali na ravni državljanov, pa tudi samih držav članic sploh lahko govorimo o neki enotni evropski zavesti? Ali pa navdušenje nad EU izvira predvsem iz ekonomskih koristi, ko pa je čas za sprejemanje odgovornosti, pa je medsebojna ljubezen hitro pozabljena?

Še vedno vsakdo gleda predvsem nase. To je jasno vidno iz dogajanj okoli svobodnega trga, ki evropskim državam zagotavlja prost pretok delovne sile, blaga, storitev in kapitala. Zahodne članice zanima predvsem svoboda pretoka blaga, kapitala in storitev, zlasti finančnih, na Zahod, obenem pa so vse prej kot navdušene, ko k njim prihajajo podjetniki z Vzhoda. To se je lepo videlo v zgodbi slovenskih obrtnikov v Avstriji, ki so jih Avstrijci obravnavali kot resno grožnjo svojemu gospodarstvu in jih na vsak način želeli iztisniti z avstrijskega trga. Obenem pa je Slovenija preplavljena z njihovimi diskontnimi trgovinami, ki prodajajo zelo nizek delež našega blaga.

Nazoren primer te logike je seveda brexit. Britanski tradicionalisti in korporacije so potegnili državo iz EU, ker pač ne služi kot podaljšek njihove stare imperialne politike, kot so si obetali.

Zato je zdaj ključno, da Združeno kraljestvo z novim trgovinskim dogovorom, ki ga bo sklenilo z EU, ne dobi več pravic in ugodnosti, kot mu jih je prinašalo članstvo v evropski povezavi. To dejansko tudi ni mogoče. Tako da za Britance trenutek streznitve šele prihaja; zlasti mladi bodo verjetno težko razumeli, zakaj imajo manj svobode, kot so je uživali njihovi starši. Ti so lahko prosto potovali po vsej celini, poslovali, kjerkoli so želeli, ter si kupili vilo na španski obali in se vanjo umaknili po upokojitvi. Za njihove potomce to najbrž ne bo več mogoče. Cele panoge, ki so imele velike koristi od britanskega članstva v EU, že čutijo negativne učinke. Kmetje ne dobijo več toliko poceni sezonske delovne sile, ki bi obirala jabolka, v zdravstvu primanjkuje negovalk in medicinskih sester, britanski državljani množično zaprošajo za državljanstva drugih držav članic EU ...

Vendarle pa bo EU Britancem pustila določene ugodnosti, pa čeprav je brexit zatresel temelje celotne povezave in sedaj populisti po vsej celini grozijo, da bodo tudi oni potegnili svoje države iz EU. Zakaj slednja iz Velike Britanije ni naredila svarilnega zgleda ostalim, temveč venomer popušča njenim kapricam?

Ker tudi Evropa potrebuje močno Združeno kraljestvo in na srečo Britancev se evropski pogajalci tega dobro zavedajo. Seveda pa mora ob tem paziti, da se val nezadovoljstva ne razširi po drugih državah. Sočasno tudi britanska politika dobro ve, da še kako potrebuje EU, saj njen glavni zaveznik, ZDA, postaja vedno bolj nepredvidljiv in nezanesljiv. Zato so pogajanja potekala razmeroma kulturno in umirjeno.

Po nekaterih analizah evropsko pravo vpliva na okoli 80 odstotkov pravne materije v državah članicah. Zdaj, ko se harmonizirata tudi področje kazenskega in dednega prava, je ta delež najbrž še večji.

Je torej Evropska unija še zmeraj civilizacijski dosežek kot nadnacionalna tvorba, ki ji je uspelo preseči vojne težnje držav na celini – ali pa je predvsem kapitalistični projekt? 

Mislim, da je v enaki meri oboje. EU venomer opominja samo sebe na svoje korenine in na razloge, zaradi katerih je bila ustanovljena, in to je ohranitev miru na celini. Sočasno je bil postavljen jasen cilj gospodarskega sodelovanja; v globalni tekmi po drugi svetovni vojni je Evropa spoznala, da lahko drži korak z ZDA in Japonsko le, če se poveže. To še bolj drži danes, ko so v dirko vključeni novi igralci, zlasti Kitajska in Indija, in je globalizacija na vrhuncu. Zame ni dvoma, da je EU najboljša regija za življenje na svetu, seveda pa ni brez težav, ki izhajajo iz dinamike med pravnim idealom in političnimi interesi. Ampak poglejte samo, s kakšnimi izzivi se spopadajo šele druge regije po svetu.

Koliko pa razvoj EU omejuje prepad med Zahodom in Vzhodom? Vzhodnjaki imamo venomer občutek, da na Zahodu še vlada neki prikriti rasizem in da nas imajo za manjvredne; ta sentiment v veliki meri napaja skrajna populistična gibanja v državah višegrajske skupine. Je občutek upravičen?

Ta razkorak je dejansko precej velik. Z ekonomskega vidika je prost pretok delovne sile prepad še poglobil, vzhodne države šele zdaj spoznavajo, kolikšno škodo so utrpele z množičnimi odhodi svojih kadrov na Zahod. Slednji pa je doumel, da resnično potrebuje te ljudi, ker so povečini zelo delovni in dobro usposobljeni. Napetosti med Zahodom in Vzhodom so torej zelo žive. Videli ste, kako zelo se je EU angažirala pri kršitvah vladavine prava na Poljskem in na Madžarskem, na drugi strani pa je mirno spregledala obračune španske policije s katalonskimi volivci, ki so zahtevali neodvisnost od Španije. Tako da bi lahko rekli, da imajo evropske institucije dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod. Vzhod pogosto obravnavajo kot nestabilne demokracije, kar je morda kdaj tudi upravičeno, a treba je z enakim metrom presojati vse kršitve vladavine prava in človekovih pravic, na Vzhodu in Zahodu.

Kakšne so lekcije tega turbulentnega obdobja, kaj so torej še praznine, ki jih bo moralo evropsko pravo zapolniti?

Najpomembnejše področje so vsekakor migracije. Begunska kriza je dodobra razgalila nedoslednosti dublinske uredbe in njenega pravila prve države vstopa na območje EU, ki je nato odgovorna za posameznega begunca. Pravilo prve države v primeru množičnih migracij vsekakor ni pravično, ker lahko določena država, pa naj bo to Grčija, ali Malta, ali Hrvaška, postane migracijski žep. Drugo izjemno pomembno področje so finančne storitve, kjer je kriza leta 2009 pokazala, kako pogubne so lahko posledice deregulacije, koliko milijard davkoplačevalskega denarja je šlo v reševanje bank. Dejstvo je, da je finančna tveganja in špekulacije, ki izvirajo iz pehanja za dobički, treba zakonsko omejiti in to je sedaj eden osrednjih izzivov evropskega prava. Naslednje polje je okoljska zakonodaja, ki bo morala znatno strožje regulirati onesnaževalce in produkte, ki so zelo poceni, a povzročajo veliko okoljsko breme; pa varovanje zasebnosti na spletu, pravice potrošnikov ... Evropsko pravo je torej zelo živ organizem, ki se nenehno prilagaja družbeni realnosti.

Otroke je treba učiti strpnosti in tolerance, medsebojnega spoštovanja, tega, da pravila niso zato, da se kršijo ali poskušajo obiti skozi najmanjšo nišo. Potem bomo kot posamezniki in družba bolje živeli.

Kaj pa na področju človekovih pravic? >

Tu je seveda še veliko izzivov. Sodišče EU venomer širi učinek evropske listine o temeljnih pravicah. Prej je bil njen domet omejen predvsem na vertikalna razmerja, kar pomeni, da so se državljani nanjo sklicevali, ker so čutili, da jim evropske institucije ali države članice kršijo osnovne pravice. Zdaj pa se krepi še horizontalni učinek, ko posameznik dokazuje, da mu te pravice krati drug posameznik, zelo pogosto delodajalci. To kaže, da se je polje varovanja človekovih pravic v EU v zadnjih letih bistveno razširilo. Obenem pa je pomembno tudi zavedanje, da ima pravo svoje meje in da je treba človekove pravice varovati v vsakdanjem življenju. Otroke je treba učiti strpnosti in tolerance, medsebojnega spoštovanja, tega, da pravila niso zato, da se kršijo ali poskušajo obiti skozi najmanjšo nišo. Potem bomo kot posamezniki in družba bolje živeli.