Kršeno načelo poštenega sojenja?

Ko je ustavno sodišče odločalo o zakonu o tujcih, je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič z ločenim mnenjem presenetil v več pogledih – recimo z edinim glasom za ustavnost zakona in tudi z osebnim obračunavanjem z enim od sodniških kolegov. Med tem, ko smo se vsi ukvarjali z nezaslišanostjo obračunavanja na osebni ravni ali kvečjemu neprimernostjo njegovega glasu v prid sporne protibegunske zakonodaje, je nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen očitno edini dobro prebral ali pa vsaj razumel omenjeno ločeno mnenje. In Testen trdi, da je Jaklič namerno zavajal in celo »prilagodil« besedilo zakona o tujcih, da je lahko sploh argumentiral svoj glas za zakon.

Malodane nihče nima časa in energije, da bi poglobljeno prebiral vsa ločena mnenja ustavnih sodnikov, ne mediji, ne stroka in celo ustavni sodniki pogosto ne. Utemeljitve glasu sodnika Jakliča v njegovih ločenih mnenjih se na prvi pogled zdijo prepričljive. Polne so velikih pravniških besed, zanimivih argumentov in pronicljivih primerjav z evropsko sodno prakso. A že dobrega pol leta po tem, ko je nastopil funkcijo, so se z ustavnega sodišča slišala anonimna opozorila, da vse ni tako lepo, kot se sliši in bere. Strokovno osebje, ki pripravlja osnutke za nadaljnjo razpravo ustavnih sodnikov, naj bi bilo na podlagi preteklih izkušenj prisiljeno v navzkrižno preverjanje Jakličevih argumentov v mednarodni literaturi. Že tedaj naj bi se namreč tudi izkazalo, da se včasih sklicuje le na dele pravnih dokumentov, ki so podpirali njegovo tezo, druge pa (namenoma) prezre. Tovrstna selektivnost pri navajanju mednarodne sodne prakse torej pomeni potrebo po preverjanju »dejstev«, ki jih ustavni sodnik navaja kot dejstva.

Tokrat, v primeru zakona o tujcih, naj bi sodnik Jaklič naredil še korak dlje. Tako vsaj trdi nekdanji predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen v svojem komentarju k Jakličevemu ločenemu mnenju v reviji Pravna praksa.

Zakon o tujcih je vladi in državnemu zboru omogočil razglasitev nekakšnih »izrednih« razmer ter popolno zaporo meje in nesprejemanje prošenj za azil v primeru, da bi bilo zaradi migracij lahko oteženo delovanje osrednjih institucij pravne države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij. Jaklič pa je, izpostavlja Testen, besedo »oteženo« enostavno zamenjal z besedo »ogroženo« in s celo ostrejšimi pojmi, ki jih zakon sploh ni vseboval. Zapisal je celo: »v primeru, da bi bile vitalne funkcije države onemogočene«.

Testen trdi, da je Jaklič zavajal in celo »prilagodil« besedilo zakona o tujcih, da je lahko sploh argumentiral svoj glas za zakon.

Zakaj je to pomembno? Zato ker je po Testenovem mnenju sodnik Jaklič s tem pogoje za uvedbo nekakšnih izrednih razmer z zvijačo postavil zelo visoko, da bi zakonodaja vendarle ostala veljavna. Preostale sodnike je poskusil prepričati, da gre za izjemno možnost, ki bi jo država lahko uporabila šele, ko je celoten sistem že razpadel in bi bili vsi, tu živeči ljudje in prišleki, enako izpostavljeni človeka nevrednemu življenju. V tem primeru, se strinjamo vsi, bi bila (začasna) zapora meje smiselna. A zakon o tujcih, če bi ostal v veljavi, bi dejansko določal precej nižje standarde za zaprtje meje. Vlada bi dejansko mejo lahko zaprla že v razmerah, kakršnim smo bili priča pred štirimi leti. Tedaj se je na meji v nekaj tednih pojavilo več sto tisoč ljudi, a je država seveda to breme zmogla, ne da bi to prebivalci kakorkoli občutili.

In ko smo že pri pravicah ljudi, se je nekdanji vrhovni in ustavni sodnik dotaknil tudi argumentacije sodnika Jakliča, zakaj pravzaprav potrebujemo sporne zakonske določbe. Jaklič si je zamislil primer tako množičnih, večmilijonskih migracij, da bi v Sloveniji kolapsirala pravna država in bi bili mučenju in nečloveškemu ravnanju izpostavljeni ne le prosilci za azil, pač pa tudi slovenski državljani. V tem primeru bi bilo namreč po mnenju sodnika Jakliča treba dati prednost enim ljudem pred drugimi, državljanom Slovenije pred tujci. In z zaporo meje dopustiti ali celo povečati grožnjo za mučenje in nečloveško ravnanje nad tujci, da bi bili zaščiteni slovenski državljani. Po Testenovem mnenju je tovrstno tehtanje med tem, koga zaščititi pred mučenjem in koga ne, »vsaj zelo sporno, če ne kar nevarno«.

»Država, ki bi pri izvajanju svojih – četudi vitalnih – funkcij naletela na težave, teh ne more reševati na način, ki dopušča možnost mučenja,« piše Testen, ki še dodaja, da je v tem primeru sodnik Jaklič storil točno to, kar sicer kot neprimerno očita sodniškim kolegom – rezultatsko odločanje. Izbral je rezultat (ohranitev zakona v veljavi) in potem našel pot do njega. Ker pa poti do tega rezultata tokrat ni bilo, je celo »spremenil« besedilo zakona, da je lahko argumentiral, da je zakon ustaven in mora ostati veljaven.

Testen tega sicer ni zapisal, ni izrekel, a iz njegovega komentarja samo po sebi izhaja vprašanje: Je sodnik Jaklič z omenjeno »prilagoditvijo« zakonskih terminov po svoji podobi kršil 88. člen kazenskega zakonika, ki govori o kaznivem dejanju protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, kar sicer sam v drugih zadevah očita nekaterim kolegom ustavnim sodnikom?